Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Slovenija, petindvajsetletnica #2

Slovenija v teh dneh praznuje in obeležuje svojih prvih 25 let samostojnosti. Iz majhnega otroka je zrasla v odraslo in privlačno dekle. Vendar pa vsake oči imajo svojega malaraja in pogled nanjo ni vedno enak. Danes o naši petindvajsetletnici piše Monika Bukovec.

»Nekaj dni nazaj sem upihnila svojo polovičko abrahama. Da sem mlada, lepa in perspektivna, so me hvalili na več slovesnostih in mi prinesli v dar vence. Še sreča, sem pomislila z zanosom petindvajsetletnice, da sem, čeprav majhna, po drugi strani tako velika, da sem bila lahko prisotna na vseh svojih zabavah hkrati. In z veseljem sprejemam okrasno rastlinje, ki je zrastlo v meni, podarjeno v spomin vsem ljudem, ki so dihali z mano, medtem ko sem se v negotovosti rojevala. V trenutku poživljajočega ponosa sem se kakor neizkušeno dekle zmedeno smehljala pri sebi ob vsej tej pozornosti, potem pa se s kančkom grenke treznosti mlade starke pronicljivo zazrla v svojo bit. Je to res ali so to le izrečene površinske puhlice zavite v običajno meglico rojstnodnevnih voščil in slovesnosti ob državnem prazniku? Precej so govorili ravno tisti, ki vlečejo vse moje niti, običajno vsak na svoj konec, da v sebi ječim kakor motor petindvajsetletne katrce, s katero so se po dolgem času, 25. junija 2016 spomnili odpeljati na sladoled. Baje praznovat!« Vedno vaša Slovenija

Tudi moje čestitke Slovenija, pa oprosti ker zamujam z zapisom. Težko bi rekla, da smo tako zelo praznovali, da sem se po vsem hudem rajanju zbudila šele danes, v četrtek 30. Junija 2016. Moji dnevi zaradi tvojega rojstnega dne niso potekali nič kaj drugače, seveda sem se spomnila nate in v mislih premlela nekaj tvoje zgodovine, ki se je spomnim in nekaj, kar so mi povedali drugi. Sama sem dobro leto starejša od tebe, na svet sem prišla, ko je po sedaj tvojem ozemlju plapolala zastava z rdečo zvezdo. Po ozemlju tvoje matere Jugoslavije, so se vozili pejčki, katrce, fičoti, jugoti, diane, ljudje so ob vikendih zakurili žar in po sedaj že muzejskih telefonih z vrtečo številčnico poklicali nekaj sorodnikov ali prijateljev, češ, da je vikend, da sledi kosilo in večerja, kaj pa če se že v ponedeljek pokvari zamrzovalna skrinja ali pa se zgodi vesoljni potop. Ko gledam te meglene slike iz konca 80-ih in vidim nasmejane obraze žensk s »trajno« in odrezanimi kavbojkami ali barvnimi črtastimi oblekami, me prevzame tista huda, strašna želja, da bi bilo to sedaj ali, da bi bila jaz tam, nekje v preteklosti. Ko na naslednji sliki v sončnem dnevu zagledam sebe, ko se režim na pesku v fotoaparat, se ponovno zavem, da je to že bilo, da sem bila tam, ampak se razen drobnih prebliskov stare hiše s sprano rožnato posteljnino in svojega tricikla, ne spomnim nič, pa še za tisto kar mi občasno odseva nekje v spominu, ne morem trditi ali je to moj spomin ali pa umetno ustvarjen memorij iz fotografij, v želji, spomniti se.

Oprosti slavljenka, malo sem se nostalgično izgubila v trenutkih redkih spominov mojega in tvojega otroštva. Lahko bi rekli, da sva skupaj rastli in odraščali. Za osebo pri šestindvajsetih velja, da je odrasla, ampak kdaj to velja za državo? Je to pri osemnajstih, dvajsetih, ali morda pri petindvajsetih?Ali morda še ne? Ne obtožujem te neodraslosti, ti velik otrok, ne prepisujem ti naivnosti, lepotička, ne krivim te zagrenjenosti, mlada starka. Vse to nisi ti, to smo mi. Ti si le del ozemlja, ki nas v svoji kokošji obliki nosiš vsak dan na novo nevidno potovanje na tej vrteči se Zemlji. Potrpežljivo nas prenašaš, hraniš s svojo zemljo, daješ zavetje in medtem, ko nekateri mirno in žal ubogljivo hodimo po tebi, te drugi teptajo, odločajo v imenu vseh ostalih brezštevilnih, neškodljivih ovac, te smetijo v fizičnem in nefizičnem smislu, podirajo tvojo zgodovino, si vzamejo pravico do lastništva vode, ki ni njihova, saj je niso ustvarili ali pričarali in kradejo. Kradejo tebi in nam in delajo sramoto ubogi kokošji državi, ki slepo kakor rešitev, išče užitno zrno v skledi pepela.

Ko včasih kdo pravi »Slovenija smo Slovenci«, se ne začnem z njim po nacionalistično prepirati, saj je moja prva asociacija čisto drugačna. Kako lahko to precej na gosto posejano hinavščino in preštevilne ovce, ki znajo blejati le v čredi primerjaš s to lepo, nič krivo naravo, ki nam nudi pestrost v veliko oblikah? Slovenija, le kakšna bo tvoja prihodnost, če se tvoji ljudje oglasijo šele takrat, ko nekaj spijejo? In moja? Bova skupaj dočakali starost?

Mogoče je to razlog, da včasih nostalgično zahrepenim po preteklosti, v kateri sem že živela, ampak kot že veste, se nič ne spomnim. Morda je vse skupaj zlagano, lahko hlepim po lažnem mitu, ki ga nikoli ni bilo, zato pa se včasih podajam na pot iskanja resnice. Po navadi vsi pravijo: »Včasih je bilo drugače, včasih se je dalo…« Da, verjamem in ne dvomim, medtem, ko obenem oporekam z besedami, da so zagotovo tudi že včasih imeli politiki ali ostali pomembneži imeli svoja nagnjenja, menda niso to izumili naši, sedaj. Ja verjetno res, dobim v odgovor, ampak, če že, se je takrat kradlo za nas, zdaj pa se le za njih. Zato veliko raje kakor politično kreganje poslušam o tistih dolgih, dolgih feštah, o bežanju pred policisti z jugotom, (oprostite policisti, ne rečem, da je prav, ampak je zabavno) o tem kako je otrok padel v gnojnico, ko je učil piščančke plavati.

Skozi vse to občasno dobim občutek, da je bilo res malo drugače. So bili ljudje res bolj zadovoljni? Ali pa so, optimisti kot jaz in se po večini spomnijo le lepih dogodkov? Mogoče sploh ni važno, preteklost je mimo, naša Slovenija je na pol poti do abrahama, upajmo, da je pred njim ne povozi kakšen tank ali kaj podobnega. Torej Slovenija, vse najboljše, mislim, da po letošnjih slovesnostih vsi vemo, kateri praznik je 25. junij, čeprav bodo verjetno že drugo leto nekateri spraševali: »kaj je že ta praznik? Ah, saj ni važno, važno, da smo lahko doma.«

 

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Jean-Paul Koslowski

 

Monika Bukovec
Kolofon