Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

FuzbalAir2016: Nebo je modro in včasih naklonjeno

Moja zvestoba modremu moštvu, ki je brez večjih težav prestala incident v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji, se je po tridesetih letih prvič znašla na veliki preizkušnji. Vendar me je v »zvezi« morda obdržala prav vražja vera, da se bo po četrtfinalu EP 2008, ki so ga proti Špancem izgubili po streljanju enajstmetrovk, in EP 2012, ko so proti isti reprezentanci klonili še v finalu, na letošnjem prvenstvu stare celine ponovila zgodba s Francozi in da je po dveh bolečih porazih prišel čas za zmago.

»Kaj pa ti še čakaš, na limono, pomarančo?« me je na način, ki ne pušča nobenega prostora za morebiten nesporazum, od šanka konobe v Betigi nagnal natakar, ko je opazil, da vlečem na ušesa pogovor med njim in kuharjem. Ali pa je bil samo njegov pomočnik, to zdaj niti ni pomembno. Ker sem naročil pivo, je bilo medvrstično sporočilo še toliko bolj očitno, pa mu tega niti za hip nisem zameril. Tistega 20. junija 2008 so bili namreč vsi tamkajšnji domačini videti precej na tleh. Čeprav so najbrž komaj dočakali začetek nove turistične sezone, so delovali povsem brezvoljno, zato bi bila vsakršna taktnost, če že ne prijaznost, zanje že prehud napor. Hrvaška reprezentanca je le slabo uro prej izgubila že dobljeno tekmo četrtfinala evropskega prvenstva proti Turkom. In to kako! Potem ko so le dve minuti pred koncem drugega podaljška povedli, so nasprotniki že v naslednjem napadu, ki se je zaradi dolgega proslavljanja zadetka zgodil že v sodnikovem dodatku, uspeli izenačiti in izsiliti enajstmetrovke, pri izvajanju katerih so bili hrvaški reprezentanti tako demoralizirani, da ne bi bili sposobni zadeti niti nebranjene mreže. V zavest tamkajšnjih nogometnih navdušencev se je zarezoval eden najmračnejših večerov njihove nogometne zgodovine, ki je deset let prej na svetovnem prvenstvu v Franciji dobila svoje do danes najpomembnejše poglavje. Najtežje trenutke človek najraje preživlja sam ali kvečjemu v družbi ljudi, ki lahko dobro razumejo njegovo stisko ali nesrečo, mednje pa po navadi ne sodijo sosedje, v tem primeru moja slovenska malenkost, ki so pogosto tu le zato, da bi lahko s primerom pojasnili svoje razloge za nezaupljivost. Ko je Slovenija na EURU 2000 na tekmi proti »novi« Jugoslaviji zapravila vodstvo s 3 : 0, najbrž skoraj nobenemu od navijačev ni bilo do trepljanja po hrbtu in poslušanja o tem, da bodo prišla nova prvenstva, na katerih bo vse bolje. Pa čeprav se neredko zgodi, da se na odločilnih obračunih poravnavajo tudi stari računi, ko selektorji za nekaj dni postanejo božji glasniki in so o navzočnosti najvišjega nenadoma prepričani celo najbolj zagrizeni ateisti med navijači.

italia-1982-by-conankrom

Španija 1982 in čarovnija Squadre Azzurre

O tem zelo zgovorno pričajo tudi dosežki reprezentance, za katero navijam že od svetovnega prvenstva v Španiji leta 1982 – Italije. Čeprav je reprezentanca naših zahodnih sosedov na tistem prvenstvu osvojila svoj tretji naslov, zanjo nisem začel navijati po prvenstvu, zaradi fascinacije nad njihovim končnim zmagoslavjem, temveč me je k temu pripravila moja štiri leta starejša soseda, ki je nekaj dni pred prvenstvom od mene zahtevala jasna odgovora na vprašanji, za koga navijam v falklandski vojni in za koga na svetovnem prvenstvu v nogometu. Ker si nikakor nisem hotel privoščiti, da bi njena pokroviteljska prizanesljivost premagala zadovoljstvo ob prejemu jasnega in odločnega odgovora, sem se hitro odločil za Argentino, ker sem takrat še verjel v »pristnost« juga in navdušeno pil njega prelesti, in Italijo. Zanjo sem se najbrž odločil zato, ker sem z družinskih nakupovalnih izletov v Trst, Gorico ali Trbiž vedno prinesel kak dober Matchboxov avtomobilček in ker so bili ljudje tam lepše oblečeni. V moje življenje sta tako pri enajstih – kako pomenljivo! – nenadoma in hkrati vstopila politika in nogomet.

Vendar svoje odločitve v začetnem, skupinskem delu prvenstva še nisem jemal preveč resno. Ujel sem kak rezultat, vedel, da se je Italija v nadaljevanje uvrstila s tremi remiji, kar so mnogi »hejterji« italijanske reprezentance, ki jih pri nas, vsaj med mojimi znanci, nikoli ni bilo malo, pospremili z odkimavanjem in preklinjanjem njihove »večne sreče«, to pa je bilo tudi vse. Pravo zmagoslavje je prišlo v zaključku drugega dela prvenstva, v katerem je Italija igrala v skupini z Argentino in Brazilijo, zmagovalec skupine pa se je uvrstil v polfinale. O polfinalistu je odločala tekma med Brazilijo in Italijo, prvim pa bi za napredovanje zadoščal že neodločen rezultat. Ne samo omenjena prednost zaradi boljše razlike v zadetkih, tudi vsi ostali »argumenti« so bili na strani Južnoameričanov, saj so zanjo na tistem prvenstvu igrali velemojstri, katerih slava ni zbledela vse do danes – Eder, Falcao, Socrates, Zico … – da o večinski naklonjenosti nevtralnih nogometnih spremljevalcev sploh ne izgubljam besed. Tudi v našem naselju ni bilo nič drugače: od dvanajsterice, kolikor nas je, šest proti šestim, tisto nepozabno popoldne na naši »matični« medblokovski zelenici igralo redno tekmo lige levega brega Sore, ki v času svetovnega prvenstva ni bila prekinjena, ampak je dobila le še večji zamah, sem bil edini, ki se je odločal stiskati pesti za Italijo. Vsakič, ko so nas z balkonov obvestili o spremembi izida, se je dvignilo v zrak ali pa prijelo za glavo enajst parov rok, za odločilnega pa se je izkazal tisti tretji italijanski, ki ga je, tako kot prejšnja dva, dosegel Paolo Rossi.

Na igrišču sem bil med najmlajšimi, a kljub temu skoraj najvišji in najmočnejši, zato so mi bile vedno zaupane predvsem obrambne naloge in le redko sem se znašel v priložnosti za dosego zadetka. Takrat pa se je zgodilo, da sem pred koncem tekme zlahka prišel čez sredino, stekel pred gol in zabil enega svojih redkih ligaških zadetkov. Zdelo se je, kot da se moji nasprotniki ne bi uspeli pravočasno sporazumeti, kdo me bo pokril, in so me zato nehote spustili mimo. Pri pripravi strela sem imel celo dovolj časa, da bi lahko zabil s katerim koli delom telesa. Da se dogaja nekaj nenavadnega, sem opazil šele ob koncu prejemanja čestitk soigralcev – izkazalo se je namreč, da mi niso izkazovali časti za dosežen zadetek, ampak zato, ker so v precej bolj pomembni tekmi zmagali »moji«. Končana je bila ena najboljših prvenstvenih tekem vseh časov in nikogar več ni zanimal položaj na lestvici Levega brega. Na medblokovskem igrišču so nastopile nenačrtovane in nezapovedane minute molka in prvič v življenju sem začutil, kaj pomeni biti navijač in kaj v navijaškem merjenju moči pomeni zmagati v igri sam proti vsem. Tekmo sem si ogledal šele pred kratkim in bil še bolj presenečen kot takrat. Italija namreč ni zmagala z nepriljubljeno »italijansko« igro, igro na rezultat, igro brez sijaja, temveč ravno nasprotno: ob doseženih treh golih iz igre jim je bil razveljavljen še povsem regularen zadetek Antognionija, pa tudi Rossi bi se lahko med strelce vpisal vsaj še enkrat, ko je z treh metrov zgrešil nemogoče. Brazilci so pač v tistih letih še igrali »za rajo«, zanemarjali taktiko in zato prvenstvo končali že pred odločilnimi boji.

paolo_rossi,_juventus

Italijani v Španiji pa: kadar gre, pač gre in tako je bilo vse do finala, ki so ga igrali proti Zahodnim Nemcem. Spremljal sem ga na Šobcu, kjer smo ravno letovali z družino. Kot bi verjel, da lahko svoji izbrani reprezentanci prinesem srečo, v resnici pa zato, ker je bil to prvi televizor, na katerega sem v kampu naletel, sem se pomešal med nemške navijače, ki so finale spremljali pred eno od počitniških prikolic. Če so ti v prvem polčasu še imeli kaj slaviti – zgrešeno enajstmetrovko Italijanov –, jih je že kmalu po začetku drugega polčasa s svojim že šestim prvenstvenim zadetkom utišal kdo drug kot Paolo Rossi. Napadalec Juventusa je bil zaradi stavniške afere, v katero naj bi bil vpleten, ko je še igral za Perugio, leta 1980 obsojen na kar tri leta suspenza in je zato moral izpustiti domače evropsko prvenstvo, vendar je bil pozneje pomiloščen, tako da se je na zelenice vrnil tik pred koncem sezone 1981/82 in v le treh odigranih tekmah za Juve dosegel en sam zadetek. Selektor Enzo Bearzot ga je vseeno uvrstil v kader za svetovno prvenstvo, kjer je na prvih tekmah razočaral, v odločilnih treh pa zabil kar šest od skupaj osmih italijanskih zadetkov. Italija je za finalno zmago po Rossijevem dosegla še dva gola, in že ko je predsednik Sandro Pertini pri vodstvu z 2 : 0 na častni tribuni zmagoslavno dvignil roke, se je, čeprav so bili na drugi strani vselej nepopustljivi Nemci, zdelo, da je prvenstvo odločeno in da me je dosegla čarovnija, zaradi katere sem vse do danes ostal navijač Squadre Azzurre.

Nogometno vraževerje in budist Baggio

Obema velikima uspehoma italijanske reprezentance, ki sem ju sam doživel, je skupno vsaj dvoje: »napovedale« so ju stavniške afere, sledil pa jima je večletni mrk. Tako je bilo na EP 2008 in SP 2010, ki sta prišli po osvojitvi naslova v Nemčiji, in tako je bilo tudi na EP 1984 in SP 1986, ki sem ju spremljal že precej bolj temeljito kot svoje prvo veliko nogometno tekmovanje. Nekaj upanja je prinesla pomladitev reprezentance, do katere je prišlo na evropskem prvenstvu v Zahodni Nemčiji leta 1988, ko so zanjo prvič na finalnem turnirju zaigrali takrat šele 19-letni Paolo Maldini, vsekakor moj najljubši nogometaš vseh časov, in danes zelo znana trenerja Mancini in Donadoni. Italija je takrat prišla do polfinala, kjer jo je izločila Sovjetska zveza, vendar pustila zelo dober vtis, kar je bil dober obet za domače svetovno prvenstvo, ki je bilo odigrano dve leti pozneje.

Na njem Italija z Walterjem Zengo v vratih na prvih petih tekmah sploh ni prejela zadetka. Na igrišču so bili tako superiorni, kot nikoli prej in potem, saj so nasprotniki komaj kdaj prilezli s svoje obrambne polovice. Vendar je bil zanje usoden izenačujoči gol – beri: zalutali metak – Claudia Canigge, ki je tekmo med gostitelji turnirja in Argentino odpeljal v podaljšek in izvajanje enajstmetrovk, po katerih so »gavči« slavili nezasluženo uvrstitev v finale. Za Italijo je domače prvenstvo očitno prišlo štiri leta prekmalu, saj se v finala uvrščajo vsakih 12 let (1970, 1982, 1994, 2006 na SP; 2000 in 2012 na EP) in tekma je res spominjala na uresničitev prekletstva, saj po videnem na igrišču njihovi nasprotniki ne bi imeli prav nobenega razloga za veselje. Na tem turnirju je menda kar dobro igrala tudi rajnka Jugoslavija, vendar se njenih tekem sploh ne spominjam. Ker me je septembra istega leta čakalo služenje vojaškega roka v Bosni, sem kot kaže uspešno ignoriral vse, kar bi me lahko tisto poletje opominjalo na to neprijetno dejstvo. Če sem že pogorel kot navijač, sem bil očitno dovolj uspešen vsaj pri tem.

Po nekaj neuspešnih prvenstvih – na EP 1992 se sploh niso kvalificirali, za velike reprezentance pa je prvenstvo uspešno le, če se prebijejo vsaj do finala, če že ne do naslova – sem se začel zatekati k vraževerju. Nikakor mi namreč ni ušlo, da je moja izbrana reprezentanca svoj najboljši turnir odigrala takrat, ko sem bil do tega najbolj brezbrižen, tekme, ob katerih sem si pred televizijskim zaslonom nervozno grizel prstne blazinice in cefral kožico ob nohtih, pa se kot po pravilu niso iztekle po mojih željah. Seveda sem poskrbel, da sem bil v terminih, ko je igrala italijanska reprezentanca, kje v bližini dogajanja, vendar sem ob tem vztrajno poskušal ustvarjati vtis brezbrižnosti. Prvenstvo v Združenih državah se je, če odmislimo izostanek afere, odvijalo po preverjeno idealnem scenariju Italije na velikih tekmovanjih – z neprepričljivim začetkom. »Azzurri« so se komaj privlekli čez skupino, v kateri so imela vsa štiri moštva po štiri točke, čemur je sledila težavna zmaga v osmini finala, potem pa so igrali iz tekme v tekmo bolje. Na dan finala sem nalašč sprejel predlog prijateljic, naj se jima za kak dan pridružim na počitnicah, ki sta jih preživljali v naselju nedaleč od slovensko-hrvaške meje. Zelo očitno je bilo, da želim s svojo odločitvijo poustvariti posebne okoliščine, ki so dvanajst let prej spremljale osvojitev naslova in tako svoji izbrani reprezentanci na svoj čudaški način pomagati priti do finalne zmage nad Brazilijo.


baggior1wh0

V Umag sem se pripeljal, ko naj bi bil redni del že končan, zato sem že po odsotnosti vsakršnih akcij in reakcij sklepal, da se igra podaljšek. Čeprav me je za hip zamikalo, da bi se odpravil naravnost v hišico, ki je bila »varna« pred nogometom, sem se na koncu vseeno pomešal med ljudi, ki so na eni izmed tamkajšnjih hotelskih teras zavzeto spremljali nogometno dogajanje na velikem platnu in seveda zvečine – kako predvidljivo! – navijali za Brazilce. Ravno sem se za silo vživel v tekmo, ki se je bližala izvajanju enajstmetrovk, ko je k moji mizi pristopila hotelska uslužbenka in mi sporočila, da me kliče »moja gospa«. Čeprav sem takrat svojo gospo še izbiral, se mi situacija vseeno ni zdela čisto absurdna. Moj prihod naj bi bil namreč dokaj zanesljiv, mobitelov še ni bilo, ura je bila že pozna, zato je nisem takoj zavrnil, češ da gre zanesljivo za pomoto, saj nisem mogel povsem odpisati možnosti, da sta moji gostiteljici postali že malce nestrpniin sta v mestu po naključju zagledali moj avto. Nazadnje se je izkazalo, da me je uslužbenka zamenjala z zdaj že pokojnim hrvaškim estradnikom, ki se je očitno takrat mudil prav v tem hotelu. Ko smo razčistili nesporazum in sem se lahko vrnil na teraso, je režiser prenosa v svoj kader ravno ujel objokani obraz Franca Baresija, zato sem jo hitro popihal in šele iz časopisov izvedel, da je odločilno enajstmetrovko zgrešil prav moj najljubši budist, Roberto Baggio.

Težave s Francozi

Na EP 1996 je Italija igrala v skupini z bodočima finalistkama Nemčijo in Češko in je kljub boljši razliki v golih zaradi poraza v medsebojni tekmi zaostala za slednjo in v skupini zasedla šele tretje mesto, kar je pomenilo hitro pot domov, zato sem toliko več pričakoval od svetovnega prvenstva v Franciji, saj na evropskih tleh praviloma zmagujejo evropske ekipe, in če bi se po nesrečnih porazih v polfinalu in finalu zadnjih dveh prvenstev še malo obrnila sreča … Vendar moja izbrana reprezentanca še ni bila deležna njenega objema, saj je v četrtfinalni tekmi spet izpadla proti poznejšim prvakom Francozom – in spet po streljanju enajstmetrovk. (Vraže)vernik v meni bi se znova lahko skliceval na »dolgih dvanajst let«, a je po prejšnjem prvenstvu izgubil večino svoje kredibilnosti, zato sem postal gluh za njegove teorije o univerzalni pravičnosti in ustvarjanju »zmagovalnih okoliščin« – navsezadnje sem se poleti 1998 ravno poročal in se jih nekako tudi držal: obred je namreč potekal prav med tekmo osmine finala, ki jo je Italija igrala proti Norveški, izgubljeno četrtfinalno tekmo pa sem spremljal na trajektu iz Reke proti Susku, ko sem v zboru s člani ladijskega osebja glasno negodoval nad pogostimi prekinitvami zveze in izgubljanjem slike. A ko sem stopil na peščena tla kvarnerskega otoka, kamor sva šla z ženo obiskat njene sorodnike, to sploh ni bilo več pomembno – če se naprej ni posrečilo priti Italijanom, je to uspelo Hrvatom, ki so v polfinalu postali naslednja žrtev domačinov Francozov.

Vojna še ni bila pozabljena, zato na zaključne tekme prvenstva, ki sem jih spremljal na edinem »javnem« televizorju na otoku – v slaščičarni Osmana Osmanija – in v družbi ženine sestrične in njenih staršev, nimam preveč lepih spominov. Rojena Črnogorca, ki sta si v začetku sedemdesetih ustvarila dom na Reki, kjer se jima je rodila edina hči, nekdanja hrvaška mladinska reprezentantka v košarki, sta se morala preveč ukvarjati z dokazovanjem svoje lojalnosti in primernosti, saj sta hotela svoji nepremičnini ohraniti v čim manjkrat dotaknjenem stanju. Javni ogledi nogometnih tekem Hrvaške so seveda sodili v obvezni del te preračunljive groteske. Če so spomini na obe polfinalni predstavi in tekmo za tretje mesto med Nizozemsko in Hrvaško (finale sem k sreči spremljal doma) že zdavnaj zbledeli, pa je ostala toliko bolj živa vsebina naših pogovorov, ki so spremljali oglede prenosov nogometnih tekem, saj so se ti ves čas dotikali »pravil obnašanja«, ki naj bi se jih držala črnogorska enklava na stoletnem hrvaškem ozemlju: včasih se je hrvaški mladinski reprezentantki zazdelo, da je zanimanje za tekmo postalo premalo očitno, spet drugič bi lahko delovalo že sumljivo pretirano. Ne morem si pomagati, a prvi občutek, ki ga v meni še danes povzročajo kockasti dresi, je napetost, ki sem je bil zaradi vse te previdnosti deležen med hrvaškim pohodom pod svetovni nogometni vrh leta 1998.

Euro 2000 je bil nekaj posebnega že zaradi prve udeležbe Slovenije na velikih turnirjih, zato svojega izbranega moštva v predtekmovalni skupini nisem tako zavzeto spremljal. Vse skupaj bi najbrž postalo čustveno že preveč naporno. Vem, da so iz skupine prišli s samimi zmagami, kar pri italijanski reprezentanci nikoli ni dober obet. Po izpadu Slovenije sem začel z večjo pozornostjo spremljati tudi njihove tekme, čeprav mi je, najbrž spet na pobudo (vraže)vernika v meni, nekaj govorilo, da se bo prvenstvo končalo tako, kot se je začelo – z velikim razočaranjem. In res je bilo tako. Slika, na kateri italijanski rezervisti, fizioterapevti, zdravnik, trenerjevi pomočniki in drugi možje s klopi objeti stojijo ob avt črti in čakajo na zadnji sodnikov žvižg, in glas komentatorja, ki ravno razvija sklepno misel, da Francozom ni uspelo po svetovnem osvojiti še evropskega prestola, ko se je od nekod prikradel Wiltord in v zadnjih sekundah sodnikovega dodatka izsilil podaljšek, v katerem ekipe, ki so dolgo držale ugoden rezultat, vedno izgubijo, sta me še nekaj dni spremljala v morastih sanjah. Morda so Azzurri svojo mero sreče izkoristili že v polfinalu proti domačinom Nizozemcem, ki so, verjeli ali ne, na tisti tekmi od šestih izkoristili le eno enajstmetrovko – dve so zgrešili že v rednem delu, nadaljnje tri pa po odigranih podaljških. Morda pa je bilo treba srečo še naprej izzivati in potrpežljivo čakati na novi veliki met.

Nemčija 2006 – finale s priokusom

Nanj pa je bilo po pričakovanjih (vraže)vernika v meni res treba počakati še dodatnih šest let, saj sta se vmes zgodili prvenstvi, o katerih med ljubitelji – zaradi korejske reprezentančne afere tudi slovenskimi – velja skoraj popoln konsenz, da jih je treba pokopati z molkom. SP 2002 v Južni Koreji in na Japonskem je verjetno že kar sinonim za diktaturo slabega sojenja arbitrov iz nogometnega »tretjega sveta«, saj je bilo samo Italijanom na štirih tekmah razveljavljenih prav toliko zadetkov. Že res, da bi Vieri, Del Piero, Totti, Maldini, za katerega je bilo to zadnje veliko tekmovanje, in druščina lahko domačina Južno Korejo v osmini finala pohrustali tudi ob neupravičeni izključitvi in razveljavljenem golu, če bi le bili pravi, a zgodovina prvenstev nas pouči (tudi) o tem, da so se zmagovalci turnirjev pogosto lovili prav na tej stopnji tekmovanja, zato nihče ne more vedeti, kaj bi se zgodilo, če sodnik Byron Moreno takrat ne bi vložil kandidature za bodočo zvezdo Youtuba. Nič bolje ni bilo na EP 2004, kjer je bila italijanska reprezentanca v zadnjem krogu igranja po skupinah žrtev severnjaške mučke. Švedi in Danci so namreč odigrali dogovorjenih 2 : 2, ki je obe ekipi odpeljal naprej, »squadro« pa odnesel domov. In zakaj naj bi to prvenstvo pokopali z molkom tudi vsi nogometni navdušenci, ki niso navijali za Italijo? Ker je na Portugalskem zmagala reprezentanca, ki je nihče razen njihovih sonarodnjakov ni mogel gledati, mnogi so celo prisegali, da je bil finale EP 2004 njihova zadnja nogometna tekma, ki so jo spremljali.

Poraz po enajstmetrovkah v finalu SP 1994, poraz po enajstmetrovkah v četrtfinalu SP 1998 proti domačinom turnirja in poznejšim prvakom, preobrat v zadnjih sekundah rednega dela finala EP 2000, nezaslužena pot domov na SP 2002 in EP 2004. Človek bi si mislil, da bodo imele vse te športne tragedije, ki so se reprezentanci zgodile v pičlih desetih letih vsaj eno pozitivno posledico: da bodo enkrat za zmeraj potihnile govorice o neizmerni sreči, ki naj bi spremljala Italijane, vendar se gibljivost spomina spremljevalcev nogometa – tu gre iskati še eno v nizu podobnosti s politiko – žal ne more kosati s težo zacementiranih mnenj in prepričanj.

Po štiriindvajsetih letih od mojega prvega prvenstva so se v Nemčiji leta 2006 stvari končno postavile na pravo mesto. Po gladkem sprehodu čez skupino je v osmini finala proti Avstraliji reprezentanca dočakala tisto, kar naj bi jo po mnenju nekaterih »poznavalcev« spremljalo redno: v zadnji minuti sodnikovega dodatka je bila v njeno korist prestrogo dosojena enajstmetrovka, ki jih je peljala naprej. Vse do finala, v katerem je njihovo zmago žal zasenčil incident, ki sta ga zrežirala Zidane in Materazzi. Tudi sam bi si želel bolj častnega slovesa legendarnega Francoza in lepšega zaključka prvenstva, vendar mislim, da nisem navijaško pristranski, če rečem, da je bila turnirska zmaga Italijanov povsem zaslužena, saj so v polfinalu izločili domačine Nemce in v odločilnih treh tekmah dosegli šest golov, vse iz igre, nasprotnik Francija pa le tri in od tega le enega iz igre. Če ne drugega, je bil incident na sprevržen način koristen vsaj zaradi vseh komentarjev, ki jih je sprožil, saj so bili ti zvečine precej bolj incidentni od samega dogodka. Opravičevati udarec z glavo v prsi kot ustrezno reakcijo na verbalno provokacijo, ki jih v moštvenih športih mrgoli že na vsaki pionirski tekmi, je poteza, ki presega simpatično navijaško pristranskost in nam lahko le pomaga razumeti politiko. Marco Materazzi mi kot igralec nikoli ni bil všeč, na spletu so dosegljivi z glasbo podloženi izbori njegovih najbolj brutalnih prekrškov, ob katerih bi človek nemudoma podpisal peticijo za strožje kaznovanje tovrstnih igralskih eskapad. Vseeno pa bi moralo biti vsakemu treznemu spremljevalcu nogometne igre jasno vsaj to, da M. M. ni nekakšen tretjerazredni branilec, ki si ga bomo zapomnili le po tem, da je pokvaril slovo enega največjih vseh časov. V državi s poldrugim milijonom registriranih nogometašev se že ni tako lahko iz rodnega Lecceja prebiti v kader bogatega kluba z italijanskega severa, se uvrstiti v reprezentanco, zanjo v prvi postavi zaigrati na svetovnem prvenstvu in v finalu doseči izenačujoči gol in nato še enajstmetrovko. In ko smo že pri njih: odločilno je zgrešil kdo drug kot Trezeguet, ki je bil italijanski krvnik v podaljšku finala na Euru 2000.

italy-2006-world-cup-win

Padec, nova vrnitev in začetek težav s Španci

Zmagoslavju na SP 2006 sta sledili veliki napaki italijanske nogometne zveze, ki sta reprezentanco za nekaj let odrezali od svetovnega vrha: prva je bila imenovanje neizkušenega Donadonija za selektorja reprezentance, ki je na zadnjem tekmovanju osvojila svetovni vrh, druga pa je izšla iz zmotnega prepričanja, da lahko reprezentanco spet prebudi vrnitev Marcella Lippija, ki je reprezentanco vodil na SP 2006. Če ne drugega, bi jih lahko primer Trezeguet, ki je med dvema finaloma prehodil pot od junaka do bedaka, poučil o tem, da nikoli ne moreš dvakrat stopiti na isto zelenico. Menjava selektorja in predolgo odložene rokade v igralskem kadru so reprezentanco spet vrnile med žive, tako da so Azzurri v polfinalu turnirja znova premagali Nemce in po šestih letih spet zaigrali v finalu velikega tekmovanja, kjer so se odpovedali svojim prepoznavnim kvalitetam – zadržano obrambnemu pristopu in taktično disciplinirani igri – in hoteli Špance premagati na njihov način, kar je botrovalo najhujšemu porazu katere od ekip v finalih evropskih prvenstev.

Moja zvestoba modremu moštvu, ki je brez večjih težav prestala incident v finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji, se je po tridesetih letih prvič znašla na veliki preizkušnji. Tudi na tem področju se je pokazalo, da je »partnerju« veliko teže oprostiti odstopanje od načel kot pa dejanje v afektu. Vendar me je v »zvezi« morda obdržala prav vražja vera, da se bo po četrtfinalu EP 2008, ki so ga proti Špancem izgubili po streljanju enajstmetrovk, in EP 2012, ko so proti isti reprezentanci klonili še v finalu, na letošnjem prvenstvu stare celine ponovila zgodba s Francozi in da je po dveh bolečih porazih prišel čas za zmago. Pa čeprav z najmanj konkurenčno zasedbo zadnjih let, če gre soditi po tržnih vrednostih igralcev, in selektorjem, ki je svojo reprezentančno službo pustil že pred prvenstvom. Nebo je modro in včasih naklonjeno.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Urban Vovk
Kolofon