Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Jugoroba brez črtne kode

Nahraniti, napiti, obleči, motorizirati in poskrbeti za druge potrebe socialističnega človeka je v veliko primerih pomenilo tudi uvoziti licenco z zahoda ali kot v primeru cocktaila domačih sestavin, znanem kot Cockta, ustvariti svojo vzporednico. Kolumna Jureta Ramšaka.

Neverjetno, kakšno sposobnost premore kapitalizem, pomislim vsakič, ko iz poštnega nabiralnika izvlečem Lidlov letak, na čigar prvi strani lepo vijuga napis »teden nostalgije«, notri pa sok Pingo, zdrob Bebe, koprivni šampon Ilirija in kar je še teh dobrin, ki so včasih našle pot v kovinske košarice v socialističnih samopostrežbah. Te akcije sicer ne okličejo za teden jugonostalgije, bognedaj, ta beseda bi vendarle »'skravžljala' lase na plešah naših blut und poden politikov«, kot jih med žvečenjem Gavrilovićke kliče Franc Trček, ampak vse drugo pa štima. Si mislite, najbogatejši Nemec ti po desetletjih zapakira jugoslovanske potrošniške ikone v identično embalažo, ki ji je dodana samo črtna koda, s pomočjo katere lahko na blagajni poskenirajo ves jugoasortiman v eni sami minuti. Ampak ta retro merchandising pravzaprav z jugonostalgijo nima kaj dosti skupnega, tisti »prvi res potrošniški generaciji na naših prostorih«, katere predstavnik med avtorji knjige Made in YU 2015 (Založba ZRC, 2016) je Trček, se ta repro logika celo upira.

Kako ne, ko pa »hrana, preprosto povedano, ni prostor za cenene šale, kaj šele ponesrečene sodobne 'imitacije'«. Pa ne samo hrana, o kateri od Vardarja do Triglava prihajajoči avtorji sicer največ razpravljajo, ampak tudi obleka, pohištvo (sobno in ulično), avtomobili, rituali, uradni dokumenti. Torej materialnost socialističnega sveta v vseh pojavnih oblikah, ki »gradi okvir za osebne, doživete vpoglede v zgodovino družbenih, ekonomskih in političnih sprememb«, kot v uvodniku pišeta urednika Tanja Petrović in Jernej Mlekuž. In to dovolj trezno, da knjiga posrečenih esejistično-teoretičnih zapisov ne zapade v banalno jugonostalgijo, čeprav odnosi med avtorji in njihovi priljubljenimi predmeti na trenutke mejijo na fetišizem, o katerem bi znal kaj povedati Karl Marx. Sledimo torej enkrat bolj drugič manj distancirani zgodbi o socializmu in še bolj o postsocializmu: o surovinah, iz katerih so nastali predstavljeni predmeti ali rituali, in o tem, kako se danes okrog njih strukturira spomin na državo in družbo, v kateri so bili made in. Vizualno doživetje, estetika, zvok in okus so seveda ključni elementi pri vzpostavljanju odnosa potrošnikov do teh ikon, a obenem so to tudi spomini na socialistično modernost, oblikovani skozi čas kapitalistične, nacionalistične, evrocentristične ali balkanizirajoče se postmodernosti. Se v tem kontekstu kažejo samo kot simbolni reziduum preteklosti, kot ikona socialistične davnine ali se vračajo kot duh, ki razdira sedanjo realnost? Vučko in turška kava že mogoče, stoli Rex, Lupina, 4455, ki živijo novo življenje v visokem cenovnem razredu, verjetno ne.

Nahraniti, napiti, obleči, motorizirati in poskrbeti za druge potrebe socialističnega človeka je v veliko primerih pomenilo tudi uvoziti licenco z zahoda ali kot v primeru cocktaila domačih sestavin, znanem kot Cockta, ustvariti svojo vzporednico. Nekateri od teh uvoženih produktov, gotovo je tak primer Fiat Seicento alias Zastava 750 (Fičo), so se uspeli povsem udomačiti, tako v tehničnem kot v kulturnem smislu (»Ko se strga kabel za dvigovanje okna, potem okno blokiraš z izvijačem! Kaj šele pravi frajerji starejše generacije, ki so dami, ki je stala ob zaustavljenem fičku, lepo rekli, naj si sleče najlonke, saj se je strgal jermen!«). Spet za druge jugoslovanski okus ni bil najbolj dojemljiv ali pa so jih že takrat razumeli kot nekaj, kar je bilo na zahodnem trgu že odsluženo, pa so kapitalisti potem to »podturili« nam, npr. Italijani troslojne ploščice Eurocrem. Najbolj posrečene niso bile niti domače kavbojke, ki so jih ponosno reklamirali, da niti po številnih pranjih ne spustijo barve – kot da jugoslovanski tekstilci niso razumeli catcha v dekadenčnem, a modnem videzu obrabljenosti. Namesto v Varaždinski Varteks so dinarji še naprej romali na tržaški Ponterosso.

Toda te traperice so morda bolj izjema kot pravilo. Jugoslovanski design je zlasti v poznejšem obdobju obstoja države govoril mednarodni jezik. Denimo uporabna estetika kioska K67, ki je bil že leta 1971 uvrščen v zbirko newyorškega Muzeja sodobne umetnosti, leto kasneje pa bi poživljal tudi prizorišče olimpijskih iger v Münchnu, če ne bi vmes zgorela tovarna Imgrad iz Ljutomera, kjer so ga izdelovali po načrtu Saše J. Mäcthiga. Arhitekt, ki skupaj z Nikom Kraljem velja za legendo slovenskega in jugoslovanskega oblikovanja (po izboru revije Start iz leta 1987 so skoraj vsi najbolje dizajnirani industrijski proizvodi nastali na risalnih mizah slovenskih mojstrov), je kiosk, v katerem so bodisi prodajali časopise bodisi pripravljali hitro hrano, oblikoval modularno, premišljeno in estetsko dovršeno. Tam, kjer še stoji kakšen izmed rdečih, pa ne samo rdečih poliestersko-poliuretanskih kubusov, pa ta danes deluje kot eksces, kot nepotrebna, odvečna in neželena zapuščina, ki se jo lahko, preden se jo popolnoma zavrže, zmrcvari do neprepoznavnosti.

Ali je nezaželen tudi Vučko? Ali bi morali zato, ker ni del »naše kulture in tradicije«, »ker ga je dizajniral Slovenec«, »ker je rdeč« – ukiniti tudi njega, kot je to absurdno vprašanje leta 2008 zastavil aktivistični umetnik Zoran Herceg – Zox? Ni se mogel načuditi, koliko ljudi je to provokacijo v povojni Bosni vzelo resno. Tako, kot te natakarji resno zavrnejo, če v Beogradu, Sarajevu ali Skopju naročiš turško namesto srbske, bosanske ali makedonske kave. Da so jo lahko spravili po grlu navzdol, je bilo treba južno od Save kavo nacionalizirati, ob njenem severnem toku pa burek z dodatkom kranjske klobase in zelja naturalizirati, da je postal »slovenska različica najbolj priljubljene jedi na Balkanu«. »Ni ga ex-Jugoslovana, ki ni pojedel bureka, čevapčičev ali kranjske klobase«, piše nekje v knjigi. Pa ne, da so v postjugoslovanskem času ustvarili nadnacionalno jed, kot je npr. hamburger za Američane?!

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Jure Ramšak
Kolofon