Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Za živali gre: Kako je mogoče imeti rad in hkrati povzročati trpljenje?

Veganstvo je življenjski slog, pri katerem se izogibamo povzročanju trpljenja. Čeprav bi morala biti moralna odločitev zanj lahka, pa se zdi sprememba prehrane nekaj, kar tako močno posega v naša življenja in nam morda celo jemlje, kar imamo najraje ali kar nas najbolje potolaži, da je intimna odločitev za spremembo lahko veliko težja od moralno-racionalne. Kot nas življenje uči tudi na drugih primerih: najteže se je odrekati lastnemu ugodju. Kolumna Anje Radaljac.

Bilo je (ne)prijetno družinsko kosilo – kakor je pač med Slovenci v navadi. V tem oziru ni naša družina nič posebnega; radi sedemo skupaj za mizo – zlasti, če je ravno kak pomemben praznik, s katerega vsebino se načrtno ne obremenjujemo – in se vljudnostno pomenkujemo. Kri vendarle ni voda. In tako dalje.

V tem primeru smo se zbrali za sestrin rojstni dan in slednja je prevzela pobudo; kosila tokrat ne bo pripravila mama z babico, ampak midve s svojima partnerjema. Štirje vegani – proti stricu, bratrancu, dedku, očetu. Mama in babici so šok že bolj ali manj predelale; ko sva z mamo razčistili, da je pražen krompir veganska jed (no, če ni pražen na svinjski masti in zabeljen z ocvirki, ampak tovrstne različice nismo doma nikoli pripravljali), so šle stvari dokaj hitro na bolje (mama je kakšno leto za nami celo sama postala veganka). Ampak moški del družine je bil … trši oreh, zlasti stric in dedek sta navdušena mesojedca. Pri čemer naj bo jasno, da je tukaj delitev na biološke spole v srčiki vendarle feministična opazka, ki naj razkrije problem strukturnega paternalizma, kot je razviden iz odzivov taistih moških. Stric pravi, da je gurman (čeprav vem, da pogosto kosi ribje palčke z rižem – in brez solate), dedek pa, da je veganska hrana nenormalna. Bratranec je kljub rosnim letom prostočasni ribič. Oče je v svojem značilnem slogu postavil mejo: ne, o veganstvu se ne bomo pogovarjali. Ne zdaj. (In to bolj ali manj pomeni: nikoli.) Gre za bolj ali manj avtoritarne pozicije, ki ne dopuščajo ugovorov.

Rekli smo, da nočemo tvegati. Da se mora, za božjo voljo, vsa naša žlahta solidno najesti, če jih že ravno silimo k tovrstnim kulinaričnim vratolomnostim.

Za predjed je bila pica v štirih različicah. (Vključujoč različne veganske sire, artičokin pesto, omako iz sojinega mesa, svežo zelenjavo itd.) Sledila je kremna zelenjavna juha. Zatem pa pražen krompir s porom, grah in korenček v kari omaki, zavitek v listnatem testu s sojino omako in pšeničnim drobljencem ter klasična mešana solata. Po tem je prišla še veganska čokoladna torta. Vsega je bilo preveč (kuhali smo v res enormnih količinah), vsi so se (pre)najedli. (Razen dedka, ki za to priložnost ni poznal živil, kot sta grah in korenček, ter se odrekel celo praženemu krompirju – svoji najljubši jedi. Ker če je tokrat veganski, potem z njim nekaj ni v redu. Ne more biti v redu.)

»In – kako je bilo?« sem vprašala na koncu in načrtno ignorirala deda.

Zelo dobro, v redu, super, za prste polizat – so mrmrali babici, mama in oče, ki se o veganstvu vseeno noče pogovarjati.

»In ti, si se najedel?« sem vprašala strica.

»Ja,« je rekel, zelo očitno sit. »Vse je bilo zelo dobro … Ampak a veš … Meni je vse to bolj … predjed.« Zasmejal se je. Suho sem pripomnila: »Aha.« (Očitno imamo (novo) veljavno kulinarično formulo: glavna jed = meso.)

Ljubezen do živali

Toda nikar ne imejte napačnih predstav! Taisti moški del moje družine ima – podobno kot večina dobrih ljudi – rad živali.

Dedov najboljši prijatelj je bil, brez heca, maček Amon. Amon je dobrih dvajset let spal dedu na glavi. Ali vsaj na njegovem vzglavniku. To je bila – pišem v upanju, da ta zapis ne pride babici v branje – po mojem mnenju dedova velika ljubezen, na katero ima po vseh teh letih še vedno lepe spomine, ki jih ne pozabi pogosto deliti. (»Amon je znal skočit do vrha podbojev vrat!«) V vsaki mački, s katero ima opravka, vidi podobnost z Amonom.

Oče (in mama in ena od babic) ima mačka Dillingerja. Naj o njunem odnosu zapišem le, da je nekoč, ko se je mama jezila, da skače na mizo, oče predlagal, da mu nanjo položita odejico. Da bo tam lahko spančkal, ne da bi puščal dlake na prtu. Ima tudi psičko Abby, ki ga dnevno spremlja na sprehodih. Mama jo imenuje Marijanova princeska.

Stric ima dve mački. Čeprav nisva v tesnih stikih, mi dejstvo, da ima mački za naslovno fotografijo na Facebooku (zraven pa pripis lepotički), govori, da jima ni popolnoma nenaklonjen. 

Ko je umrl naš zlati prinašalec (da, da, tudi zlatega prinašalca smo imeli, kot se za družine spodobi) Lot, ki je bil, resnično, krasna oseba, ni bil moški del družine nič manj strt. Vsi smo to izgubo občutili kot izgubo družinskega člana.

Toda ko beseda nanese na uživanje mesa (pa tudi mleka in jajc ter uporabe izdelkov, ki so tako ali drugače pridobljeni od živali), se zdi, da to ljubezen zamenja ignoranca. In v njihovo ravnanje zanese – tako kot v ravnanje številnih drugih dobrih ljudi – nekaj nekonsistence. »Jaz sem gurman,« rečejo. In: »Moja osebna odločitev je, kaj bom jedel.« Pa tudi: »Priznam, nikoli ne bi ubil živali.« (Muhe, pajke, ose, čebele in druge žužke vsaj stric in oče vztrajno nosita iz stanovanj in jih ne lovita z muholovcem. Za deda nisem prepričana, ampak po mojem se mora s tovrstnimi primeri ubadati babi.)

Jesti koga ali kaj?

Ubijati torej ne bi zmogli. To čisto jasno povedo.

Zakaj torej trdijo, da se lahko sami odločijo, kaj bodo jedli? Zakaj ne prepoznajo, da je težava ravno v tem kaj. Ne gre za kaj, ker ne gre za stvar. Gre za koga, ker gre za čuteča, inteligentna, nežna bitja. Bitja, ki nič manj ne ljubijo in nič manj ne trpijo kot naši družinski člani. Kot naše mačke in naši psi. S temi očmi, z očmi, na katere gledate na svoje mačke in pse, vsi vi – stric, oče, ded ter vsi drugi dobri ljudje – razumete, da ta ljubezen, da to trpljenje ni dosti drugačno od tistega, ki ga čutite sami. Razumete, da odvzem življenja čutečemu bitju ni vaša osebna izbira, ker ima taka izbira žrtev. Žrtev, ki je na primeru svoje mačke ali svojega psa ne bi želeli sprejeti.

Toda prehranjevalne navade so – kot nakazano na začetku – povezane z določenimi tradicijami, z določenimi intimnimi navadami, običaji … Ob jedi se sestajamo, družimo, veselimo, si delimo delo (npr. kuhanje) in zadovoljstvo (npr. ob mlaskanju rojstnodnevne torte ali božične potice). Hrano pogosto povezujemo z občutkom domačnosti ali z ljubljenimi osebami (»Nihče ne kuha bolje kot moja mama!«). Ne povezujemo je s trpljenjem živali, povezujemo jo z lastnim ugodjem. 

Veganstvo je življenjski slog, pri katerem se izogibamo povzročanju trpljenja. Čeprav bi morala biti moralna odločitev zanj lahka, pa se zdi sprememba prehrane nekaj, kar tako močno posega v naša življenja in nam morda celo jemlje, kar imamo najraje ali kar nas najbolje potolaži, da je intimna odločitev za spremembo lahko veliko težja od moralno-racionalne. Kot nas življenje uči tudi na drugih primerih: najteže se je odrekati lastnemu ugodju.

A v kakšnem smislu naj torej razumemo posplošeno trditev Rad/a imam živali!? Mar niso tudi krave, prašiči, kokoši, kunci, ovce, koze … živali? Zakaj trdimo, da imamo radi živali in ne npr. zgolj pse, mačke, muhe, pajke – te, do katerih smo potencialno vsakodnevno aktivno ljubeči ali vsaj prizanesljivi? Mar ocenjujemo, da je mogoče »imeti rad« in obenem odvzeti življenje?

Bržkone gre v resnici prej za to, da si v vsakodnevnem življenju nadevamo plašnice; ne razmišljamo o trpljenju in smrtih živali v klavnicah, ne predstavljamo si njihovih mehkih kožuščkov, žalostnih oči, njihovih krikov, agonije, brezizhodnosti situacije. Ne drznemo si postaviti na njihovo mesto svojih mačk in psov ali – zakaj ne? – samih sebe. Že na poimenski ravni se pri uživanju živali povsem distanciramo od dejanskega akta; nezamisljivo je reči, da jemo trupla živali (čeprav v klavnicah dejansko uporabljajo izraz trup, truplo ipd.) – jemo meso. Nekaj abstraktnega, nekaj brez oči, brez vlažnega smrčka, nekaj brezobličnega. To je naše območje udobja. Življenja in smrti rejnih živali (ali živali, ki umirajo za naše čevlje, ličila, plašče …) odmislimo, pozabimo ali odštejemo. Zato mislimo resno, ko rečemo Rad/a imam živali!.

Če želimo razumeti veganstvo – in res živeti v ljubezni do živali, za katero trdimo, da jo že čutimo –, moramo zaobrniti perspektivo in sneti plašnice, ki nas usmerjajo v priučeni pogled, ki dnevno spregleduje trpljenje bližnjih. Moramo se odvrniti od lastnega ugodja, od lastnih užitkov k trpljenju živali, ki je nujni pogoj tega našega užitka. Ozavestiti moramo, da za naš užitek resnično trpijo in umirajo čuteča bitja. Pred oči si moramo priklicati krvave stene v klavnicah in kovinski smrad po strahu in smrti. Ter se vprašati, imamo res radi ali pa trpinčimo in morimo iz lastnega ugodja. Je v tem oziru res tako težko živeti v skladu s tistim, za kar sami trdimo, da čutimo?

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Ilustracija: Hana Stupica

Anja Radaljac

#kolumna

Kolofon