Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNa včerajšnji dan leta 394 je cesar Teodozij, zelo verjetno na račun burje, slavil zmago v Bitki pri Mrzli. Bila je to zadnja zmaga velikega rimskega imperija pred njegovim propadom. Od 1994 v spomin na ta dan nad Vrhpoljem stoji Teodozijev križ delo domačega umetnika Lucijana Lavrenčiča.
Bitka pri Mrzli reki predstavlja prelomnico v zgodovini, ki ni zaznamovala le podobe doline in antičnega slovenskega prostora, temveč nadaljnji razvoj celega zahodnega sveta. Spopad je bil zaključek državljanske vojne med cesarjem Teodozijem in proticesarjem Evgenijem, v njem pa so pomembno vlogo odigrala številna barbarska ljudstva, ki so kot najemniška vojska sodelovala na obeh straneh. Bitka ni pomembna le za izid državljanske vojne, njen razplet je globoko zaznamoval versko podobo Evrope in sveta, saj si je s Teodozijevim uspehom krščanstvo utrlo zmagovito pot v zgodovino.
Potek bitke:
Poganska Evgenijeva vojska, zavezana braniti zahodni del rimskega cesarstva pred Teodozijem, se je v septembru 394. leta utaborila v dolini in združena pričakala napad številčnejše Teodozijeve odprave. Pod vodstvom slovitega vojskovodje Arbogasta so Evgenijevi vojaki zapustili utrdbo na Hrušici in Teodozija prisilili, da se je v dolino spustil po ozkem prehodu med današnjim Vrhpoljem in Budanjami. Teodozij, ki je na bojišče iz Konstantinopla prišel po jamborni poti mimo Ljubljane, Vrhnike in Logatca, je v boj najprej poslal gotske enote, ki jih je Evgenijeva vojska zlahka strla in porazila. Zvečer in ponoči so poganski vojaki v dolini že slavili zmago, Teodozij pa je skupaj svojimi vojskovodji tehtal med umikom in novim napadom. Ko je v zgodnjem jutru četa Evgenijevih vojakov, ki naj bi Teodozijevi vojski po skrivni poti v pobočje prišla za hrbet in zaprla možnosti za umik, prestopila na njegovo stran, je Teodozij sklenil nadaljevati boj.
Spopad med obema vojskama je bil veličasten. Po začetnem presenečenju so se Evgenijevi vojaki zbrali in uprli silovitemu napadu s severovzhoda. Boj je bil neusmiljen in število mrtvih so merili v desettisočih. S severovzhoda pa je nato napadla nova neusmiljena sila, ki je Teodozijevi vojski dala zalet, Evgenijevim vojakom pa odvzela vse možnosti. Burja, ki je zavela, naj bi vojakom v dolini obračala puščice in prevračala ščite ter tako odločilno pomagala Teodoziju osvojiti bojišče.
Evgenija so vojaki zajeli in ga obglavili, njegov vojskovodja Arbogast pa iz svoje nemoči ni našel drugega izhoda kot samomor. Teodozij je v burji videl znamenje božje milosti, za katero je molil noč pred bitko, in tudi zato na prigovarjanje milanskega škofa Ambrozija razglasil splošno amnestijo za premagano stran.
Poseben pomen ima tudi Frigidus, reka, ki se je z bitko na njenih bregovih zapisala v zgodovino. Kot stoletja pozneje Soča! Krvavo bitko, saj pravi pesnik Klavdij Klavdijan iz Aleksandrije da »Frigidus barvo vode je spremenil, pred kupi mrličev skoraj zastal, ko ne bi ga kri deroča pognala«. Frigidus ali Mrzla reka, ki je od izvira do izliva v vrisan na Tabuli Peuntingeriani, barvni karti cestnega omrežja rimskega imperija iz 3. stoletja, je naš Hubelj ali Vipava, morda kar obe reki skupaj. Po njem so Rimljani poimenovali tudi cestno postajo (mansio Fluvio Frigido), prvo rimsko civilno naselje na tleh današnje Ajdovščine. Ko sta se udarila Teodozij in Evgenij je že bilo utrjeno in imenovano Castra.
* Foto: Jan Skočaj