Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Živčnost na Zemlji in mir v nebesih?

Voda za kavo že vre, oblačim se, princeska z žogico igra nogomet z enim igralcem. Ob kuhinjskem pultu eksam kavo s hitrostjo, ki bi mi jo zavidali na tekmovanju pitja piva, na hitro obranim dva gola in šibam. Obložena s torbico in vrečko v prazno zagrabim po obešalniku za ključe. Ključa ni. In spet se to dogaja. Ta jutra! Nova kolumna Monike Bukovec.

In spet se dogaja. Telefon, ki zvoni tisto najbolj tečno melodijo na svetu že tretjič ugasnem in sem že na hitrem vlaku v deželo sanj, ko se ponovno vztrajno oglasi. Hitro se vstanem, saj se uri že spet mudi. Nasploh nisem živčen človek, ampak zjutraj se že v pižami urim v tekaških disciplinah. Pohitim po stopnicah, odprem vrata in se skoraj spotaknem ob dežurno jutranjo tečko, ki meni, da je pet zjutraj idealen čas za zajtrk. Hiperaktivno prav na glas zamijavka, mi sledi v kopalnico, kjer se stiska k meni in se preteguje na način, da svoje elegantne prednje tačke nasloni na moje noge. Njeni krempeljčki se mi zapičijo v kožo in po mojem kriku s prezirljivim pogledom rahlo prestrašena odide. Njen pogum se vrne še preden si uspem umiti zobe. Njena dlaka je precej nežnejša od tistih ostrih nožkov, s katerimi mi je pripravila jutranji pozdrav. Mijavkanje se nadaljuje v smeri posode za hrano, svojo malo glavico vztrajno rine poleg, ko ji stresam brikete v posodo in kot običajno, ko je mera polna, uporabi vso lačno mačjo moč, da me zrine stran ter briketi iz vrečke poletijo še zraven posode. Kot princeska se ne zmeni več zame. Pospravim kar je odveč in že se mi mudi. Voda za kavo že vre, oblačim se, princeska z žogico igra nogomet z enim igralcem. Ob kuhinjskem pultu eksam kavo s hitrostjo, ki bi mi jo zavidali na tekmovanju pitja piva, na hitro obranim dva gola in šibam. Obložena s torbico in vrečko v prazno zagrabim po obešalniku za ključe. Ključa ni. In spet se to dogaja. Ta jutra! Med kratkimi šprinti med avtom, torbico in kuhinjo škilim na uro, ki se ji je čisto zmešalo. Minute so hitrejše od mojih na hitro prirejenih tekmovanj s časom. Nogometašica se zdolgočaseno igra z rdečo volno, ki sem ji jo privezala za stol. Skozi preblisk v glavi me prevzame čisto drobceno upanje, omarico za čevlje pod obešalnikom za ključe potegnem vstran in voila. Tam so ključi na rdečem traku, glavna osumljenka pa že sanja sanje mačje princeske, svoj kos volne med tačkami varuje kakor dragocen nakit. Spet se mi to dogaja. Jutranji stres. Še zadnjič v tistem jutru zašprintam proti avtu in olajšano sedem noter. Ključ obrnem, tišina. Akumulator na predčasnem dopustu. In meni gre že zjutraj vse na živce.

Mislim, da večkrat kakor se zavedamo, ali še bolj točno, se sploh ne zavedamo izrečemo frazo »mi gre na živce«. Na čveku s kolegico, po telefonu s sestro, ali kar tako sami pri sebi v glavi, je ta tema pogovora z drugimi ali samimi s seboj precej popularna. Nekateri pravijo, da pogovor z drugimi pomaga, itd., ampak, ko gre za to kaj nam gre na živce, mislim, da lahko postane po dolgem pogovoru precej nevarno, da začnemo iti sami sebi na živce. Seznam zna iz treh ali štirih stvari narasti na trideset ali več, pritisk v glavi se poveča, ponovno podoživljamo »kaj ti veš kaj mi je rekla?« Zadeva se sploh ne zaključi, če kolegica ob kavi čisto otrpne in še sama doda suho drvo na ogenj, »le kako ti lahko to ona reče?« Enostavno razvlečeno opravljanje kaj je kdo rekel, naredil in kaj ni naredil, pa bi moral, je lahko dober razlog za tedenski šoping Aspirina v lekarni. Ker nam gre počasi že vse na živce.

Še bolj kakor triurno razvlečeno sitno obrekovanje, mi grejo na živce totalne laži. Novice od ust do ust ali pokvarjeni telefon, je pogosto igrana igra tako mlajših kot starejših gospa in absolutno, tudi gospodov. Nikoli me niso dobro poučili o pravilih te igre, vendar mislim, da je edino pravilo tukaj, da zgodbo, ki jo slišiš spremeniš, kakor tebi najbolj ustreza. Zelo razburljivo je dodati vmes kakšne grožnje, varanje ali nasilje, če pa zmanjka idej, vključiš TV in bizarnost iz mehiške limonade posodobiš v vaški scenarij.

Če vam še ne grem na živce, lahko naštejem še nekaj stvari, ki mi grejo na živce. Prve na seznamu so reklame na vse možne načine. Smili se mi že sam poštar, ki se mora ustaviti pri vsaki hiši, da kdo ne bi zamudil nove neverjetne ponudbe. Vem, lahko bi nalepila rumeno nalepko na nabiralnik, vendar priznam, da so reklame koristne, ko se bliža zima in je potrebno kuriti. Spet pa so za kurjenje dobre le reklame dveh trgovin, ostale trgovine svoje izdelke oglašujejo na drsečem papirju, ki noče niti goreti.

Prav tako se moji živci oglasijo, ko v prelomnem trenutku kriminalke zagledam reklamo za zobno pasto. Mene zanima le kaj bo naredila Sharon Stone, (čeprav sem film gledala že trikrat) s TV ekrana pa se mi smejijo otroci, ki pravijo, da si radi umivajo zobe. Baje, ja. Še najbolj moteče so mi reklame na internetu. Mojemu računalniku se po penzjonersko nikoli ne mudi, potem pa še pred nos dobivam oglase, o čudežnih tabletkah za hujšanje in kremah za pomlajevanje. Dragi internet! Že dolgo sva prijatelja, vendar, če mi nameravaš vsak dan povedati, da sem gubasta in debela, ti lahko rečem le, da si tečen in počasen. Pravzaprav mi greš že malo na živce, saj mi večkrat dnevno ponujaš piškotke, ki jih zmeraj hvaležno sprejmem, vendar mi jih ni še nikoli nihče dostavil. Potem pa hop, ker sem sprejela tvoje kekse, misliš, da me imaš in me spet siliš v ogled recepture za čudežno hujšanje brez muk.

Naslednja zadeva, ki smo jo preizkusili verjetno že vsi, je birokracija. Papirjev ne maram kaj preveč, da ne omenjam športnega rekreiranja po uradih, od vrat do vrat in poslušanja o pristojnosti in nepristojnosti. Poleg tega se včasih papirji uspešno igrajo skrivalnice z nami, s tem, da smo mi tisti, ki ob pozni večerni uri živčno premočeni premetavamo mape. Po končani igri, (izpolnjenem obrazcu, zakaj rabimo dokazilo, plačani taksi, nekajdnevnem čakanju na en sam podpis in skorajšnjem umoru svojih živčnih živcev) se papir nam v posmeh čudežno prikaže tja, kjer smo pogledali vsaj trikrat. Ali pa se skrije za vedno.

Dobro, res je, če papir založimo sami, je krivda na nas in nas živci morda nekoč za to kaznujejo. Kaj pa so naredili tisti, ki bi radi zgradili drvarnico ali Bog ne daj, hišo? Že vnaprej jim je usojena slovenska kazen-birokracija, razrahljani živci, denar in kompliciranje. Morda uradniki verjamejo v večno življenje na Zemlji? Mislim, da tistim, ki začnejo biti to bitko s papirji v zrelih letih, ni ravno vseeno ali bodo prej dobili lesen hotel dva metra pod zemljo ali bodo njihovi vnuki napeljevali elektriko v hiši, medtem ko bodo oni-začetniki projekta, s palico kazali, kje bo čez nekaj let visela katera slika na steni. Doba za pridobitev dokumentov naj bi se domnevno skrajšala, (na samo eno leto) vendar nas lahko ob službi, varčevanjem z denarjem in vsakodnevnih presenečenjih, namesto zaključka projekta prehiti skrivnostna »večnost«.

In v »večnosti« pravijo da je vse drugače. Kot prvo, ne rabimo hiše. Pa tako dolgo smo jo gradili, zdaj pa nam je ne pustijo vzeti s seboj!? Ne potrebujemo avta, ker imamo krila. Ni več jutranjih šokov, ni stresa, ni zamujanja. Ni reklam, ni interneta, ampak smo povezani. Ne občutimo živčnosti, ampak mir. Je potem 21. stoletje na Zemlji res le test naših psihičnih sposobnosti? Je potem zgoraj nekdo, ki nas s pomirjajočim smehljajem opazuje, kako zjutraj v avtu dvojezično izgovarjamo kletvice, posluša naše opravljanje ter nejeverno opazuje naše bitke s časom, ker nimamo časa za kavo? Kajti časa, da je v večnosti neskončno. Bomo videli, če je res, gremo takrat na kavo. Upam le, da so ukinili birokracijo.

 

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Monika Bukovec
Kolofon