Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNadaljujemo s spremljanjem dogajanja na filmskem festivalu Liffe, ki pravkar poteka v slovenski prestolnici. Nejc Furlan si je tokrat za vas ogledal film Ona, nizozemskega režiserja Paula Verhoevena. Drama, ki se z močnim erotičnim nabojem, obenem spogleduje tudi s kriminalko in psihološkim trilerjem. Vredno ogleda.
Paul Verhoeven je sila zanimiv nizozemski režiser. Po filmih v svoji domovini se je odpravil na ono stran Antlantika, kjer je med drugim režiral »Prvinski nagon« z nepozabnim križanjem nog Sharon Stone, režiral je prvega »RoboCopa«, »Vesoljske bojevnike«, »Total Recall«. Kdaj je ustrelil tudi mimo, kot npr. s »Slačipuncami«. Precejšen obrat pa je naredil tudi z novim evropskim filmom »Ona« oz. v francoščini »Elle«.
»Ono«, ki je sicer filmska adaptacija romana »Oh…« Philippa Dijana, lahko žanrsko umestimo v dramo, pri čemer »drama« razumemo kot najširši pojem. »Ona« je najprej erotično precej nabit film. Vse erotične želje se sicer (ne)uspešno prikrivajo, a erotični naboj se čuti, ne gre ga zanemariti ob dejstvu, da brez erotike, bi se zgodba končala že veliko prej, kot se sicer. Šele kasneje pa se film spogleduje s kriminalko, nenehno prestopa med psihološkim trilerjem in na momente celo s suspenzom značilnim za grozljivke, na drugi strani pa je na trenutke vse skupaj že absurdno in komično. Hkrati je to drama o družini, o iskanju sebe v krizi srednjih let, iskanju sebe izven kriz, govori o vrednotah, ki so postale naenkrat tako svobodne tako liberalne, da celo tradicionalna prepričanja izpadejo sicer smešno, a hkrati ponujajo vsaj varno pot.
V glavni vlogi Michele LeBlanc, nastopa velika francoska igralka Isabelle Huppert, gre za ne povsem uravnoteženo žensko, polno preveč misli, očitno preveč denarja (dela na razvoju videoiger), da išče intrige pri nekdanjemu možu, dreza v ostale, pravzaprav rine v težave, sama pa je ravno v začetku filma bila brutalno posiljena od neznanca. Posilstvo zamolči, gre naprej, kljub temu, da postopoma vsem pove, kaj se je zgodilo. Ne, ne spremljamo še eno od tistih klasičnih dram, kako se išče storilca, se vmes razteguje vse strune osladnosti, se išče replike, ki so material za kasnejše citiranje, kriminalca se naposled najde, se ga zapre in hop, Happy end! Kako travmatično in dramatično. Ne, »Ona« je preprosto ona. Vztraja v očitno nevarni soseski, vztrajno rine v težave, dela špetir med prijatelji in družino. A za vse skupaj je potrebno razumevanje. Njen oče je namreč množični morilec in manijak, ki je v sedemdesetih letih moril v svoji ulici. Pred kratkim je zaprosil za izpustitev, a mu dosmrtne kazni ne omilijo in mora tako »počakati« še vsaj deset let, da lahko vnovično zaprosi za pomilostitev. Greh očeta se drži tudi hčerke, zaradi tega nastopajo celo posledice, se pa sama s tem ne ukvarja in stopa po svoji poti naprej.
»Ona« je tako sadomazohističen film, da so nanj upravičeno lahko ljubosumni tudi ustvarjalci »Petdeset odtenkov sive«. A vendar »One« nikakor ne gre v celoti primerjat s slednjim, saj so tu čisto drugi svetovi, estetika in predvsem kvalitete. Michele je sedaj žrtev sadista, ko tega odkrije, pa si ne more kaj, kot da, postane še mazohistka. Zanimivo bi bilo narediti psihoanalitično sliko Michele, saj so njena nenadna in nedoumljiva dejanja včasih na meji s psihozo. Sporočilo je precej odvisno od interpretacije, vsekakor pa se lahko strinjamo, da pasivni deli Michele sestavljajo vse nas. Ne zanima nas, če nas kdo stalno posiljuje in izkorišča, še več, začnemo ga naivno razumeti in mu tako prepustimo trpinčenje. Hočemo zgolj v miru ležati, kramljati z mačko, piti vino, težavam pa naredimo konec tako, da jih zgolj spregledamo, preslišimo ter še naprej živimo z njimi. Tako je z družbo, tako s Slovenijo, Evropo in svetom nasploh. Radi smo posiljeni, saj bi morali drugače vzeti stvari sami v roke.
Zgodba je linearna z nekaj vmesnimi flashbacki. Fotografija ne pretirava s kakšnimi mestnimi panoramami, temveč shaja s zgodbo z roko v roki. Barve so za odtenek sprane, prej hladne kot tople. Kamera se polašča večinoma bližnjih planov, kar zahteva subtilnejšo igro, a slednjo zakonitost izkoristijo praktično vsi igralci, saj delujejo nadvse prepričljivo.
Težko je film primerjati s kakšnim drugim, ko je sam tako polnokrvna in samosvoja drama, ki bo ene pritegnila k vnovičnemu ogledu, spet druge navdušila, a jih hkrati odvrnila od ponovnega ogleda. Veličastna igra Huppertove, ostalih raznovrstnih likov in igralcev, zgodba sama ter način razreševanja le te, so dovoljšni razlog, da je ogled te francosko-nemško-belgijske mojstrovine obvezen.
Preberite tudi:
Otvoritev Liffa in ocena filma 11 minut
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.