Sieranevada je vpogled skorajda dokumentarnega tipa v življenje družine zbrane na sedmini umrlega sorodnika. Celotna ceremonija bi morala biti resna, spoštljiva in dosledna, a izkaže se vse prej kot to. Tako imamo razrahljane odnose med bratranci, brati, sestrami, zakonci, starimi starši itd., tako se ukvarjamo s teorijami zarot in »resnice« o enajstem septembru, jočemo in hlepimo za komunizmom in demokracijo, ukvarjamo se z nepovabljeno pijano in morda celo zadeto obiskovalko, enkrat doumeta kot Srbkinja, drugič kot Hrvatica, mirimo sorodnike, ki se prepirajo, da naj bodo tišji, ker v sosednji sobi spi otrok, … Vse pa zato, ker se čaka na popa z druščino diakonov, da bodo dali blagoslov hiši umrlega. A popa se čaka, čaka se ga, ker ga ni, »vzel si je čas« pripomni cinično nekdo, vsi so lačni, jedli bi, »ne, ne smete, treba bo počakati na popa, taka je tradicija.« pravi žena umrlega, vse kaže, da tradicija umira, vsi čakajo na tradicijo, ki je ni. »kriv je vlak« pripomni pop, ki se opravičuje za zamudo. Vlak je odpeljal tradicijo, vrag je vzel šalo, mlada in srednja generacija pa se prepira o enajstem septembru, zaprta ostaja v sobah, sestradana, ker jo je tradicija pustila na cedilu. Tudi ko slednja pride, je vse lepo, niti ni hlinjeno, niti ni revolucionarno, temveč zgolj, tradicionalno. Brez sprememb. Ljudje ne potrebujemo sprememb. A ko tradicija pride, nobenega ne navduši posebej, je, pride, gre, na pragu pomodruje, za kar se ostali kasneje sprašujejo, kaj je hotela z anekdoto povedati in to je to. Pasivnost nam je namenjena v duhovnem smislu, aroganco smo vzpostavili do odgovornega življenja, vse ostalo so zgolj drobnarije, ki pridejo in grejo.

Ko pop odide, ostanejo zopet sami v tem modernem svetu v katerem se ne znajdejo najbolje. Prigode in situacije, ki bi jih z lakoto lahko prenesli v slovensko malomeščansko stanovanje, so tu postavljene v prestolnico  Romunije – Bukarešto. Sieranevada je namreč še eno imenitno delo izjemne romunske kinematografije, režiral jo je Cristi Puiu. Od začetnih kadrov filma, ko nam direktor fotografije pusti životarjenje na ulici pod socialističnimi stanovanji, lahko doumemo, da ne gre za visokoletečo zgodbo o tegobah obrobja Evrope, ne gre se o moraliziranju, kako imajo nekateri več in drugi manj, ne razkrivajo se šokantne zgodbe skorumpirane politike. Kje neki, vse je postavljeno zgolj v stanovanje, nekaj malega še na ulico, več pa ne. Dialogi so skorajda takšni, kot bi jih ob resničnih situacijah na skrivaj posneli in jih kasneje dali v scenarij. Kamera ne kreira likov, liki so dominance nad kamero, ki se mora umikat, premikati in slediti vsem po zašarjenem stanovanju. Kot glavni lik tako še najbolje izpade Lary (Mimi Branescu), sin pokojnika, zdravnik, ki že eno leto opravlja samo službo prodajalca medicinskih aparatov. Sam je predober, da bi vehementno razširjal svoja prepričanja in uveljavljal poseben položaj med sorodniki, ostane modro tiho, le z rahlimi nasmehi da vedeti, da se s čisto vsem ne ukvarja. Dobro srce nastrada, da postane krojač skrhanih vezi in nerazumljenih medgeneracijskih in ideoloških odnosov med člani družine. 

Polno vsega slišimo do popa, malo slišimo med njim, nato pa polno vsega zopet po odhodu, ko se na vratih pojavi še »nevsiljivi« zakonec, ki bi rad obiskal ženo, ki je sestra umrlega. Slednji nima ravno čiste vesti pri zvestobi, a je prav on tisti, ki predoči tudi ostalim, da niso popolni. Vsi hrepenijo po hrani, a četudi so za to pogoji, ni kaj, da se ne bi vmes spet nekaj drugega »izrednega« zgodilo. Hop, vstanejo od mize in že letijo v drug prostor. V stanovanju ni miru, cirkus potreb. Vedno potrebuje kdo nekoga, prizori se vežejo s temi klici »na pomoč«. Če pogledamo širše, pa vidimo, da gre za kup zdolgočasenih obrazov, ki več kot očitno nimajo druge zaposlitve kot, da si vzamejo cel dan, za medsebojno maltretiranje in zabavo.

Tako se skozi ves dan razvija romunska zgodba Sieranevada. S snegom prekrito stanovanjsko naselje Bukarešte tako postane nekakšna alternativna različica tega, kar je v stanovanju. Sneg prekrije vse slabo, vsi verjamemo v vljudnost in nočemo jo zavreči, saj nam omogoča varno shajanje s svetom in tem, kar bi sicer razbili, prekleli in zavrgli.

Ob teh opisih se zdi, kot da je ta romunski film bledo-siva filmska izkušnja, a je veliko več kot to, je vrtlijak čustev in »velikih tem«, ki se zgostijo v končen smeh. Gre za socialni realizem, pomešan s  hudomušnimi zapleti in zgodbo, ki nam predoči navsezadnje našo lucidno in absurdno obnašanje a vse se izteka v optimizem.  Na koncu ostane tisto, kar se je še prej zdelo kot nepomembno. Preostane nam zgolj smeh, da, tudi ob sedmini rajnega.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj