Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Naredite Ameriko spet obvladljivo: Tujci v tuji deželi

»Nikoli ne pozabiš, da si Evropejec,« mi skozi oblak pare, ki se dviga iz vodnega Starbucksovega kapučina, pove upokojena rusistka, medtem ko me njen mož že tretjič vpraša, od kod prihajam, ona pa iz obzirnosti ali zanikanja z ničemer ne daje vedeti, da je opazila karkoli nenavadnega. Sem sta prišla sredi šestdesetih, njej so umrli starši, on se je naveličal Udbe, ostala sta zaradi dela in ljubezni, a oba še vedno vesta, da sta Zagrebčana.

V naši soseski stoji majhno in razmeroma neugledno trgovinsko središče, ki premore manikirni salon v lasti sina ruskega emigranta, ki je doštudiral psihologijo, nato pa ugotovil, da si z univerzitetno diplomo enako zaposljiv kot brez nje, in svoje življenje posvetil urejanju ženskih nohtov, servis mobilnih telefonov, v katerem sveže priseljeni Korejec prodaja iPhone vprašljivega porekla, in trgovino, v kateri se izmenjujeta dva Turka in en Indijec.

Nekega jutra z Indijcem, ki dela za blagajno, odigrava variacijo na staro in v stoletjih ponavljanj izpiljeno ameriško temo od-kod-pa-ti. Ste iz Teksasa? Ljubi bog, seveda ne. Iz Slovenije sem, rečem, kot bi bila Slovenija v čem boljša od Teksasa. Počakam, da kolesca zgodovinjenja v njegovi glavi opravijo svoje in po kratkem premolku sledi pričakovano: A, kot Melania Trump! Morala bi samo prikimati in potrditi svojo pripadnost Teksasu, pomislim. Morda bi v znamenje prepričljivosti lahko navrgla še ime kakšnega manjšega kraja, od koder domnevno prihajam. Morda bi lahko celo zaigrala Mehičanko. A zdaj je že prepozno. In ameriško vljudnostno pomenkovanje ne presahne zlahka. Kaj počnem v St Louisu? Kaj študiram? In če študiram književnost – to pomeni, da tudi sama čakam na svojega gospoda Trumpa? Prav, si rečem in na rafal vprašanj odgovorim s svojim. Kaj pa si vi mislite o sveže izvoljenem predsedniku Združenih držav? Dolgo premišljuje preden mi odgovori. »I like his policy,«reče, »but I'm not sure I like his bigotry.« Pa lahko prvo loči od drugega, vprašam? Ne, najbrž res ne, reče zamišljeno, medtem ko mi vrača drobiž. Videti je, da je najin pomenek zdaj tudi uradno končan.

Če drži, kar pravi Pons, in bigotry res prevajamo kot fanatičnost ali zagrizenost, slovenščina nima ustreznega nadomestka. Merriam-Webster ponudi ekonomično razlago pojma: silno in neupravičeno sovraštvo. Ko ameriško-indijski blagajnik reče, da mu ustreza Trumpova politika, ne pa tudi njegovo silno in neupravičeno sovraštvo, hoče v resnici reči: tudi jaz si želim, da bi Amerika spet postala država, od katere si lahko pričakoval izpolnitev svojih sanj o boljšem življenju. A če to lahko postane samo pod pogojem, da njega osebno pošlje nazaj v Indijo, se vse skupaj nenadoma ne zdi več tako privlačno.

Saj veste, Amerika je država emigrantov. Država, kjer vsi, celo tisti, ki bi radi pozabili, v neskončnost ponavljajo zgodbo o svojem izvoru. Sem ena osmina Irke, ti bo povedala znanka. Moji starši so ponosni Danci. Moja mati ni želela, da bi se otroci naučili govoriti poljsko, a jaz o sebi razmišljam kot o Poljakinji. Razmišljam, da bi se začel učiti svojega jezika, a nisem povsem gotov, iz katerega dela Afrike so uvozili moje prednike. Biti Američan pomeni biti izkoreninjen in presajen in imeti dve državljanstvi: etnično, iz katerega izvira tvoja posamičnost, in duhovno, iz katerega izvirajo tvoje vrednote, ki te z drugimi Američani povezujejo v družbo prizadevnih ljudi. In biti Američan pomeni tudi gojiti dragoceno iluzijo, da te za pripadnika izvoljenega ljudstva ne dela tisto prvo, temveč tisto drugo: Američani so izvoljeno ljudstvo zato, ker vedo, kako se stvarem streže. Kako zavihati rokave, kako odvreči verige, kako prijeti orožje, kako si pokoriti zemljo in kako ukloniti šibkejše, ki ne premorejo dovolj moči, da bi si lahko vladali sami. Res?

Do leta 1965 je priseljevanje v Združene države reguliral kvotni sistem iz leta 1929. To pomeni, da si je svoje mesto v bratovščini pogumnih in samozadostnih mož in žena lahko izposlovalo samo vnaprej predvideno število ljudi iz določenih držav. 65.721 Britancev, 25.957 Nemcev, 5.802 Italijanov, 845 Jugoslovanov, po sto Afganistancev, Novo Gvinejcev, Japoncev in Liberijcev in niti en Kitajec. Amerški zakoni so poskrbeli za to, da je izvoljeno ljudstvo ohranjalo točno določeno rasno in narodnostno strukturo, da se njegova odličnost pod tujimi vplivi ne bi sfižila. Etnični dejavnik je na ravni politične stvarnosti skratka štel veliko več, kot so si bili Američani pripravljeni priznati. A odkar je leta 1965 klub na stežaj odprl svoja vrata vsem, ki so jih posledice hladne vojne pregnale iz svojih daljnih domov, so se skrbno vzdrževana razmerja začela počasi, a vztrajno spreminjati. Priliv migrantov iz azijskih, južnoameriških in afriških držav je do danes tolikšen, da se belsko prebivalstvo Združenih držav iz večinskega počasi preobraža v manjšinsko. Amerika bo, kot vse kaže, končno postala tisto, za kar se je od nekaj izdajala. Le da tega ne proslavlja s konfeti, temveč s silnim in neupravičenim sovraštvom.

»Nikoli ne pozabiš, da si Evropejec,« mi skozi oblak pare, ki se dviga iz vodnega Starbucksovega kapučina, pove upokojena rusistka, medtem ko me njen mož že tretjič vpraša, od kod prihajam, ona pa iz obzirnosti ali zanikanja z ničemer ne daje vedeti, da je opazila karkoli nenavadnega. Sem sta prišla sredi šestdesetih, njej so umrli starši, on se je naveličal Udbe, ostala sta zaradi dela in ljubezni, a oba še vedno vesta, da sta Zagrebčana.

Ne samo onadva, nihče ni pozabil, od kot prihaja in kaj mu pritiče. V neskončnost ponavljajoči se obrazci utrjevanja družinskih dreves niso bili zaman. V letih zapovedane barvne slepote in politične korektnosti so bili vsi pripravljeni zlorabljati metaforo o talilnem loncu, a v trenutku, ko je blagostanje presahnilo, je vsak natančno vedel, kdo je z nami in kdo je proti nam. In seveda so vsi priseljenci. A nekateri priseljenci so enakopravnejši od drugih. Nekateri sveži priseljenci, ki so se umaknili pred napetostmi v svojih lastnih domačih okoljih,  pa ne vedo, kako naprej. Moja prijateljica, Turkinja, ne more nazaj, ker je nekega dne podpisala napačno spletno peticijo. Moj prijatelj, Iranec, ne more nazaj, ker je nekega dne prevedel pesem napačnega pesnika. Obtičala sta v Ameriki, ki obubožana strmi vanju z negostoljubnimi očmi.

V improviziranem literarnem salonu na južni strani mesta nekdo bere iz svoje avtobiografije v nastajanju: o tem, kako se je zaljubil in ugotovil, da nima dovolj denarja za ljubezen. Njegova punca namreč že vse življenje sanja, da bi postala gospodinja: da bo vzgajala otroke, pekla pecivo, skrbela za hišo in vrt, sprehajala psa in krtačila mačko, on pa, zapohan študent književnosti, ne zmore preživljati niti samega sebe, kaj šele vzdrževati njenih sanj. In tako je, malo v imenu ljubezni in malo v imenu pričakovanja, da resnična služba iz tebe lahko izkleše resničnega človeka, postal vajenec v pogrebnem zavodu. Fant, ki bi gotovo rad postal Bruce Springsteen – revež, ki mu je z zmagovalno kombinacijo sreče in prizadevnosti uspel veliki met in mu nikdar več ne bo treba skrbeti glede denarja, je utelešenje razjarjene bele Amerike. Čeprav svojim akademskim tovarišem iz višjih slojev tega nikdar ne bi upal priznati naglas, je čisto verjetno, da je volil Trumpa. Čemu bi proslavljal različnost in se veselil novih migracijskih tokov, ko pa še zanj, ki se je tu rodil, ni dela?

Vse skupaj nekoliko spominja na Scorsesejeve Tolpe New Yorka, kjer ena generacija Ircev drugo generacijo Ircev ozmerja s čefurji, in bilo bi smešno, če ne bi bilo zaskrbljujoče. Opazovati pomankanje, kako rojeva strah, strah, ki se preobraža v jezo, in jezo, ki nikdar ne doseže pravega naslovnika, vzbuja neprijetne spomine na zgodovino dvajsetega stoletja in trdnjava Evropa se v tem razpoloženju ne razlikuje od svoje transatlantske sestrične.

Balkan me zasleduje, rada reče moja bosanska prijateljica, ko opazuje naraščanje napetosti okoli sebe in se spominja, kam je narcisizem majhnih razlik pripeljal rajnko Jugoslavijo. A seveda ne gre za Balkan in tudi za Ameriko ne. Gre za človeško naravo in za iskanje odgovorov na večna, a težko odgovorljiva vprašanja, kot sta na primer, zakaj na stisko vedno hitreje odgovorimo s sovraštvom kot s solidarnostjo in kam se sploh še lahko zatečemo v primeru naslednje vojne. 

 

* Katja Perat, članica AirBeletrininega uredništva, se je avgusta 2016 preselila v Ameriko, kjer je dobila štipendijo za doktorat iz primerjalne književnosti.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Katja Perat

#kolumna

Kolofon