Saša Vuga se je rodil 8. februarja 1930 v Mostu na Soči. Po maturi na gimnaziji v Šempetru pri Gorici leta 1949 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Študijsko se je izpopolnjeval predvsem na področju sodobne kulture in televizijskega medija, in sicer v Italiji, na Poljskem in v Franciji. Vuga se je na RTV Ljubljana zaposlil že leta 1949 kot napovedovalec in voditelj oddaj, od leta 1962 pa je bil dejaven kot televizijski dramaturg in urednik za igrani program, poroča spletni portal MMC. Vuga je med drugim prejel nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1973 in Prešernovo nagrado leta 1998. Leta 2010 mu je takratni predsednik republike Danilo Türk podelil zlati red za zasluge, ki ga je prejel za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika. Saša Vuga je veljal za izvirno in samosvojo pisateljsko osebnost ter sodi med najpomembnejše slovenske književne in kulturniške sodobnike ter utrjevalce slovenstva in njegove samobitnosti. Njegovo življenjsko delo je pomembno prispevalo k obogatitvi zakladnice slovenske kulture z najvrednejšimi estetskimi in jezikovnimi izraznimi prvinami, še piše MMC.

V svojih najodmevnejših delih, denimo v obsežni romaneskni trilogiji Erazem Predjamski (1978), za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, in tetralogiji Krtov kralj (1987), je bogato poznavanje zgodovine vešče oplajal z divjo domišljijo in se vselej postavil na stran malega, tlačenega človeka. Njegova odlika so bili tudi kratki, že kar aforistični izreki, pa poročajo Primorske novice. “Sem prijatelj grškega reka: dobro vino v lepe amfore. Dobro vsebino v lep slog,” je pravil. “In moram kar reči, da so ta moj jezik sprejeli. Prejel sem vse mogoče nagrade, akademik sem, ne vem, česa naj bi si še želel. In vse to kljub tožbam nekaterih, da sem hermetičen, manierist in kaj vem kaj še. Kdor se razume na jezik, ve, da je to pošteno, trdo, bridko delo.”

Kot danes pišejo Primorske novice se mu je pisateljevanje zares “odprlo”, ko je ustvarjal trilogijo o Erazmu Predjamskem: “Vsako noč sem se moral umikati petsto let nazaj, v 15. stoletje: v nošo, v orožje, v razmišljanje, v bolezni, v kulinariko, v ljubezenske izjave, v vojno, v zafrkljivost ... Hotel sem napisati veselo knjigo iz silno bridkega časa. Vsako noč sem se umikal v ta čas, da bi napisal veselo knjigo, ki bi slonela tudi na umetniško zelo resnih jezikovnih temeljih. In takrat mi je slovenski jezik dal vse! Ko sem pisal, se mi je zdelo, da orglam v katedrali, obsijani z mesečino!”

Leta 1998 je za roman Opomin k čuječnosti prejel veliko Prešernovo nagrado, navdih in ustvarjalna moč pa mu nista kopnela niti pozneje. Še donedavna je navduševal tudi z javnimi govori, v katerih je vselej ognjevito kljuboval izkrivljanju zgodovine in spodbujal slovensko samozavest. “So, ki se počutijo nekaj šele kot hlapci,” je v začetku leta grmel na proslavi ob 74. obletnici dražgoške bitke. “Pa sprašujejo, kdo je v Dražgoše poklical Cankarjev bataljon. Ne vprašajo, kdo je poklical Mussolinija. Kdo je poklical Hitlerja - modrijansko skomigajo.”

Po izvrstnem govoru pa se ga spominjamo tudi v Ajdovščini. Drugega maja, leta 2015 smo na Lavričevem trgu proslavljali 70. obletnico prve slovenske narodne vlade. Proslave se je udeležilo ogromno število ljudi, prisoten pa je bil tudi ves slovenski politični vrh. Osrednja beseda na proslavi je bila dodeljena prav Saši Vuga, ki je v svojem dolgem govoru izjemno povzel razmišljanja o nastanku slovenske vlade in aktualnem stanju družbe v kateri živimo. Spomin na govor si lahko osvežitev v spodnjem posnetku.

Deli Nazaj