Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Dežela La La

Ob kar sedmih zlatih globusih so že prisotne napovedi, da gre za najverjetnejšega zmagovalca letošnjih najprestižnejših zlatih kipcev. A ne obremenjujmo se s politiko podeljevanja nagrad. Vsekakor si Dežela La La zasluži hvalo, postavlja se ob bok markantnim muzikalom iz zgodovine Hollywooda in je tako ali drugače sposobna zadovoljiti tako filmske, kot tudi zgolj romantične sladokusce.

Ko je v preteklem letu Amerika iztirila, pa ne zaradi izbire, temveč že zaradi možnosti izbire, ker je bila postavljena med dva pola ničevosti, je sedaj najbolje, da si zapojejo. »Ah, zajebali smo, pojmo, pozabimo!« »Dežela la la« je utopična, nadrealistična, pravljična. Že samo mesto LA je najbrž utopično. Mislim, kje ste še videli, da bi se v gneči avtomobilske pločevine in sredi očitnega poletja dogodilo, da bi ljudje naenkrat stopili iz avtomobilov ter začeli peti, tebi nič, meni nič, kot da so vsi s tem zadovoljni. Ravno to se zgodi v začetnih kadrih »Dežele La La«, kateri že od same premiere na beneškem festivalu napovedujejo bogato bero festivalskih nagrad in nominacij.

Zagotovo, kajti film je brezčasen. Kljub indikatorjem, ki nas popeljejo v sedanjost, so prisotni tudi nostalgični prepleti iz hollywoodske zlate dobe. In to tako spretno, da se ob ogledu venomer sprašuješ: »čakaj, se torej film dogaja takrat ali danes?« ta učinek nas pripelje do kompromisa, da mu ni treba očitati patetične podobe takratnega časa in hkrati neumestnosti zgodbe v sedanjosti. Film je en sam veliki slavospev muzikalom kot so Pojmo v dežju, Zgodba z zahodne strani, My fair lady, Brilijantina … Morda boste ob branju do tu zgolj prikimovali in zraven s težkim srcem priznavali, da verjamete, da je to odličen film, lep hommage muzikalom, hkrati pa zopet ni presežek, če nekemu naivnemu režiserju to pač uspe. Ne pozabite! Film je režiral Damien Chazelle. Morda vam je znan njegov dve leti starejši film Ritem norosti oz. Whiplash. Da, to je film o jazzovskem bobnarju Andrewu, ki veliko obeta, a ga hkrati čaka peklensko urjenje na konservatoriju, kjer nad bendom bdi brutalno strog učitelj Fletcher (zaradi te vloge je J.K. Simmons prejel Oskarja za stransko vlogo). To je ta isti režiser, ki je z Deželo La La kontrastno obrnil filmski žanr. A zopet je to film z veliko jazza. Chazelle se torej razkriva kot veliki častilec glasbe.

Zgodba govori o Sebastianu (Ryan Gosling), mladem rahlo introvertiranemu jazzovskemu klavirskemu upu, ki pa kar ne dobi priložnosti, da bi veselje in talent prišla na plano. Na drugi strani spremljamo natakarico Mio (fantastična Emma Stone), ki službuje kot natakarica v Warner studiih in ob pogledu skozi šipo kavarne na ogromne kulise in filmske zvezde zgolj upa, da bo tudi sama kdaj zasvetila na nebu filma. Nebesa so na ulici. Pot je težka, na kupe neuspešnih avdicij za nič kaj pomembne filme, pa ne pomaga, da bi zasvetila v talentu, ki ga nedvomno ima. Zgodbo naprej poznamo. Slučajno se srečata oz. bolj kot ne Sebastian ošabno butne ob njo. In kljub temu, da je ošabnost in kljub temu, da sta tudi kasneje vse prej kot prijateljska, ni ne boga, ne dvoma, kam pes taco moli. A to je forma nenazadnje večine takšnih muzikalov, Dežela La La od tega ne odstopa, kar pa jo tudi ne slabša. Naivno obsojanje, da gre za »klasični« romantični film z malo hihitanja in veliko romantike je neutemeljeno. Ko se zdi, da bi lahko film po uri zaključili, nastopijo preizkušnje za par. En je tu, drugi tam, oba imata očitno spodobno plačo, a delo, ki ju ne veseli. Preživljata se z delom, kjer ni srca. Kjer ni srca, pa bo vsak čas nekaj počilo. Zdi se, da sta kljub vsej pocukranosti, ki jo deli sodobni svet, prazna, negotova, razočarana. Razideta se. Čas privede do realnosti. In filmski kavčarji, ki se zmrdujete sredi filma, lahko ugotovite, da je konec čisto drugačen. Ne bom povedal kako drugačen, a drugačen je. Chazelle poskrbi, da se ujamemo na pasti trivialnega filma, mu začnemo verjeti in nam šele ob koncu predoči, kako šibek je prag naše presoje in kako hitro verjamemo nečemu, kar ni pristno. Aktualna povezava na pasivnost je očitna. A kljub vsemu je film še vedno sladek, bogati ga čarobna kombinacija modrega neba in rdeče žarečega obzorja, ki se igrata med sabo; enkrat prevladuje rdeča svetloba, drugič temno modra, spet tretjič je v »mestu sanj« skorajda vijolično nebo, vse skladajoče se s tematiko, za kar gre zasluga direktorju fotografije Linuso Sandgrenu. Posebno omembo velja dodati še glasbi izpod partitur Justina Hurwitza, ki z veličastnostjo pričara utopijo, nadrealizem, hkrati pa komedijo, dramo. Vsaj oskarjevska nominacija Hurwitzu gotovo ne uide.

Ko smo že pri Oskarjih. Ob kar sedmih zlatih globusih so že prisotne napovedi, da gre za najverjetnejšega zmagovalca letošnjih najprestižnejših zlatih kipcev. A ne obremenjujmo se s politiko podeljevanja nagrad. Vsekakor si Dežela La La zasluži hvalo, postavlja se ob bok markantnim muzikalom iz zgodovine Hollywooda in je tako ali drugače sposobna zadovoljiti tako filmske, kot tudi zgolj romantične sladokusce.

Zelo vredno nakupa vstopnice!   

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Nejc Furlan

#kolumna, #film

Kolofon