Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Smetim, torej sem

Morda ne boste presenečeni, da je diagnoza prišla iz ust človeka, ki je decembra potarnal, da se mu ob krašenju božičnega drevesca ni ljubilo razplesti štrene novoletnih lučk, zato je lučke moral zavreči in kupiti nove. Ja, tudi take imamo. Ni kaj, potrošništvo nam je res dodobra opralo možgane – 'kupi danes, vrzi stran jutri' je mantra, ki jo pobožno žebra marsikateri Slovenec. Nova kolumna Petre Brecelj.

Če bi se pisalo leto 1717 (ali celo 1817) in ne 2017, bi vso navlako, ki bi jo odrabili, porabili, uničili ali se je preprosto naveličali, meni nič, tebi nič stresli tako rekoč čez okno. Ker pa se nam je po industrijski revoluciji pričelo nabirati vse več smeti – kar je privedlo do vedno hujših zdravstveno-higienskih razmer (do izbruhov kolere, kuge in podobnih nevšečnosti) –, smo postali 'ozaveščeni' in sklenili smo se pametneje spoprijeti z odpadki. Maji so sicer to počeli že vsaj dva tisoč let pred nami, ko so obredno sežigali smeti, sprotno odložene na odlagališčih, a pustimo to, važno, da sedaj tudi mi vso navlako, ki jo odrabimo, porabimo, uničimo ali se je preprosto naveličamo, zberemo v en koš, njegovo vsebino pa nato meni nič, tebi nič – nekako po vzoru 'daleč od oči, daleč od srca pameti' – stresemo nekaj kilometrov stran v čeden kupček. A nismo bistroumni?

Mnja. Bistroumni. Naši rasi bi pripisala mnogokateri pridevnik, a med njimi ne bi našli nič, kar ima opraviti z 'bistro' ali 'umni'. Razlogov za to je vsekakor več, med drugim pa temu botruje tudi to, kako ravnamo z odpadki. Dovolite, da v ponazoritev navedem nekaj podatkov in številk*.

  • V Sloveniji nastane približno 7 milijonov ton odpadkov letno.
  • Povprečni Slovenec v življenju tako ustvari 33 ton gospodinjskih odpadkov, na leto pa slabe pol tone oziroma natančneje 436 kilogramov.
  • V zadnjih 20 letih se je količina komunalnih odpadkov povečala za trikrat. 
  • V Sloveniji je v letu 2015 po podatkih državnega statističnega urada v gospodinjstvih nastalo 110.950 ton odpadne embalaže, skoraj za tretjino več kakor v 2013.
  • Vsak Evropejec je v leto 2015 povprečno pridelal 157 kilogramov odpadne embalaže, vsak Slovenec pa 133 kilogramov, od katere se je številni mogoče izogniti, drugo pa predelati.
  • Vsak dan Evropejci zavržemo za 16 olimpijskih bazenov hrane.
  • 30 odstotkov vseh odpadkov je biorazgradljivih – 70 jih ni.
  • Povprečni Slovenec na leto porabi 185 kilogramov papirja.
  • Za izdelavo 1 tone papirja je potrebnih od 12 do 24 dreves.
  • Za izdelavo 1 tone novega stekla je potrebnih 140 litrov nafte.
  • Za nastanek ene plastenke se porabijo 3 litre vode.
  • Danes proizvedemo dvajsetkrat več plastike kakor pred petdesetimi leti.
  • Za proizvodnjo plastike porabimo 4 odstotke celotne porabe nafte na svetu.
  • Vsako uro se po svetu odvrže 45 milijonov plastičnih vrečk. Povprečni Slovenec jih porabi od 150 do 300 letno.
  • Plastično vrečko povprečno uporabljamo 12 minut, razpada pa od 500 do 1000 let.
  • Vsak od nas na leto odvrže 50 kilogramov plastike, kar predstavlja težo 900 plastenk.
  • Če vsak dan kupimo plastenko pijače, v življenju posameznika to znese 20.000 plastenk. K temu pripomoremo tudi, če uporabljamo vodo iz pipe, ki je v Sloveniji še vedno pitna kar v 85 odstotkih vzorcev.
  • Ker vse te neznanske količine smeti uhajajo v morja, je v Tihem oceanu na območju šibkih tokov nastala zaplata iz 3 milijonov ton plastičnih odpadkov, ki bi pokrila površino 69 Slovenij, podobno je tudi v Atlantskem oceanu. Letno tako zaradi plastičnih odpadkov v morju trpi okoli sto tisoč morskih želv in sesalcev ter več kakor milijon drugih živali, saj plastične smeti zamenjajo za hrano ali pa se vanje ujamejo.
  • A nič bolj rožnata niso dejstva o smeteh, ki končajo na odlagališčih: plastenka v naravi razpada od 500 do 1000 let.
  • Aluminijasta pločevinka se v naravi razgradi v 200 do 500 letih.
  • Steklo je skoraj nerazgradljivo, saj razpada 4.000 in več let.
  • Še par podatkov o odlagališčih samih: v Sloveniji je bilo do konca leta 2007 evidentiranih 83 odlagališč odpadkov, ki so bila v fazi obratovanja ali zapiranja, odpadki so se odlagali na 44 odlagališčih, na preostalih pa ne, ker so se izvajala zapiralna dela (zaradi preobremenjenosti, odtekanja odpadnih voda v podtalnico in podobno).
  • Leta 2013 je bilo zaprtih 16 odlagališč, 22 pa jih je bilo še vedno v postopku zapiranja, obratovalo jih je 15. Med temi jih je bilo 6 zaradi prekomernega onesnaževanja okolja še vedno v postopku pridobivanja ustreznih dovoljenj.
  • Med zaprtimi deponijami, na primer, je vse od 17. januarja 2011 tudi odlagališče Dragonja, v treh istrskih občinah pa ustvarijo do 28.000 ton mešanih odpadkov na leto (skoraj 16.000 ton samo v koprski občini) in tako vse te tone, potem ko jih zberejo, začnejo nabirati na stotine kilometrov poti do sortirnic in odlagališč. Nekatere lahko vozijo celo več kakor 460 kilometrov daleč, tudi vse do Dunaja, v sežigalnico v Tržiču, v Ljubljano in drugam. Ta 'odpadkarski turizem', ko odpadke prevažamo z enega konca države na drugega, zaradi emisij povzroča še dodatno onesnaženje.
  • Poleg odlagališč v Sloveniji obratuje tudi ena sežigalnica, Toplarna Celje, leta 2013 pa je država razmišljala še o drugi, v Ljubljani. Projekt je kakopak nabral svoje nasprotnike, Marinka Vovk, gospa, ki je vzpostavila prvi center ponovne uporabe v Sloveniji in je nekdaj tudi sama delala v sežigalnici, pa jih je poskušala utišati takole: »Jasno je, da se 30 odstotkov odpadkov ne da stroškovno in okoljsko učinkovito reciklirati. Zato je gorivo iz teh odpadkov smotrno termično izrabiti. Izpusti sodobnih sežigalnic so primerljivi z izpusti srednjega tovornjaka in manjši od različnih galvan in lakirnic.« Super – poleg prometa, galvan in lakirnic imejmo še sežigalnico ali dve.
  • Za primerjavo: leta 2013 je v Evropski uniji delovalo že več kakor 400 objektov za izrabo energije iz odpadkov.
  • A dejstvo je, da recikliranje prihrani več energije, kakor jo sežigalnica lahko proizvede.
  • Sežigalnice vrh tega tudi nepovratno uničujejo naravne vire, ki bi jih sicer lahko reciklirali.
  • In da niti ne govorimo, da v resnici po sežigu še vedno ostane do tretjina vhodne količine odpadkov. Del teh odpadkov se uvršča med nevarne, zato zahtevajo posebno (dražje) ravnanje in odlaganje na odlagališču nevarnih odpadkov. V Sloveniji imamo samo eno takšno odlagališče.
  • Ko pa smo že pri sežigalnicah in njihovi smotrnosti, naj omenim še Dansko. Danska je donedavna nabrala več odpadkov na osebo kakor večina drugih držav in je bila v sežiganju smeti vodilna v svetu – sežgali so skoraj 80 odstotkov vseh odpadkov. Zanimiv je tudi podatek, da je potreben stalen (in zajeten) dotok smeti, če hočeš, da se investicija – in sežigalnica je poštena investicija – izplača, zato na Danskem ni bilo interesa za drugačno ravnanje z odpadki. Ker pa bi radi do leta 2050 postali družba, ki ni odvisna od fosilnih goriv, od leta 2013 stvari počnejo drugače, saj bodo morali do tedaj med drugim zapreti tudi vse sežigalnice. A res še kdo navija za sežigalnico?

No, zdaj ko ste prebrali vse to, si morda tisti, ki ste količkaj ekološko ozaveščeni, bržčas mislite: "Pa saj pri nas recikliramo!" Mnja. Recikliramo. A vam zaupam še kaj o recikliranju?

  • Že res, da se pri izdelavi nove pločevinke iz recikliranega aluminija porabi 95 odstotkov manj energije, kakor pri izdelavi pločevinke iz primarne surovine, že res, da z recikliranjem 1 kilograma plastične embalaže prihranimo 2 kilograma nafte, že res, da recikliranje 1 kilograma pločevink (90 pločevink) prihrani 9 kilogramov CO2, že res, da recikliranje ene pločevinke iz aluminija prihrani toliko energije, da bi lahko gledali televizijo 3 ure, že res, da recikliranje ene same steklenice prihrani toliko energije, da lahko 100 W žarnica sveti 4 ure, že res, da recikliranje 1 kilograma steklene embalaže prihrani tretjino energije, potrebne za izdelavo steklenic iz rude, že res, da recikliranje 1 kilograma papirnate embalaže prihrani 900 kilogramov CO2, 40 litrov čiste vode in eno petino drevesa, in že res, da recikliranje 1 tone papirja prihrani 185 litrov bencina, kar je enako 4 polnim rezervoarjem bencina povprečnega avtomobila, a nikar naj vas vse to ne zavede, saj je recikliranje bolj ko ne blažev žegen, kajti tudi v teh procesih se trošijo neobnovljivi viri.
  • Vrh tega velja omeniti še tole dejstvo: medtem ko se steklo lahko reciklira v nedogled, če je prav ločeno, in kovine (aluminij, baker) prav tako ohranjajo lastnosti ne glede na to, kolikokrat jih stopimo in recikliramo, pa v primeru recikliranja plastike stvari niso tako 'zelene'. Ja, aluminijasta pločevinka je stoodstotno obnovljiva, in ja, nekatere vrste papirja je mogoče reciklirati tudi do sedemkrat, a večina vrst plastik med predelavo izgublja na kakovosti in jih tako lahko le enkrat uspešno recikliramo. Iz poplave plastenk pijač lahko torej naredimo nekaj, kar ni več moč reciklirati, na primer oblačila iz flisa, športne drese, nakupovalne vrečke, spalne vreče, plastične letve in podobno. Predstava, da izpraznjeno plastenko stopijo in iz nje preprosto naredijo novo, je daleč od resnice – za takšno in podobno embalažo je potreben nenehen dotok neobnovljivih surovin. Pomislite: koliko stvari, ki ste jih danes kupili ali uporabili, je bilo ali plastičnih ali v plastični embalaži? Ko boste predmet ali embalažo odrabili, jo boste odvrgli v njej namenjeni zabojnik? Mislim si, da vas bo to storila polovica, če že – tako mislim zaradi statističnih podatkov.
  • V Sloveniji smo namreč v letu 2011 ločeno zbrali (pičlih) 36 odstotkov odpadkov, ostalo je končalo na deponijah ali v sežigalnici.
  • Pozneje, v letu 2013, smo v Sloveniji ločeno zbrali 49 odstotkov odpadkov.
  • V letu 2015 pa smo v Sloveniji ločeno zbrali 61 odstotkov odpadkov in smo tako v samem vrhu evropskih držav v recikliranju (po oceni evropskega statističnega urada Eurostat nas je prehitela le Nemčija s 65 odstotki).
  • Ampak. Že leta 2009 je računsko sodišče ugotovilo, da v Sloveniji komunalna podjetja zbranih mešanih komunalnih odpadkov večinoma niso tehtala. Količino zbranih odpadkov so zgolj ocenjevali na podlagi približne ocene o polnosti smetnjakov za mešane odpadke in številu njihovih odvozov. Šest let pozneje, leta 2015, je računsko sodišče ponovno ugotovilo, da kar 42,5 odstotka vseh komunalnih služb količino zbranih mešanih komunalnih odpadkov še vedno ocenjuje na oko in tako podaja zavajajoče podatke. V Sloveniji se gremo umazane posle, celo ko gre za smeti – je sploh kdo presenečen?
  • Vendar kakor koli obrnete, od vseh smeti je mogoče predelati oz. znova uporabiti le dve tretjini odpadkov, kar pomeni, da ena tretjina vsega, kar zavržemo, nekje pač za vedno ždi – oziroma tam ždi, dokler se ne razgradi, kar lahko traja, kakor smo videli, več sto in celo več tisoč let. To pomeni, da bi navzlic stoodstotno doslednemu recikliranju čisto vsakega izmed nas Sloveniji na leto ostala dobra dva milijona ton smeti. In če bi vse te odpadke odpeljali v Celje in jih tam sežgali, bi nam še vedno ostalo dobre pol milijona ton smeti. To je, za lažjo predstavo, 19 milijonov polnih zabojnikov iz ekoloških otokov – na oko, kajpak.
  • Vsega tega se, hvala bogu, drugod po svetu že dobro zavedajo, zato veliko bolje skrbijo za pravilno ravnanje z odpadki, saj tam poudarjajo nujnost preprečevanja samega nastajanja in pomembnost ponovne uporabe, sežiganje in odlaganje sta bolj ko ne izhoda v sili. Na Finskem imajo, na primer, davek na materiale, ki jih ni moč reciklirati – s tem preprečujejo, da bi takšni materiali sploh vstopili na trg. Gre za preprost ukrep, ki manj stane in bistveno bolj blagodejno vpliva na okolje. Škoda, da ni vsaj naša vlada pametnejša, če so že ljudje povečini tako butasti oziroma tako leni, da se jim niti reciklirati ne ljubi.
  • Nekateri pa so v boju proti smetem še dejavnejši: številna mesta v zvezni državi Kalifornija (in tudi v drugih) so trgovinam že prepovedala zlaganje kupljenih živil v plastične vrečke, San Francisco pa se je prvi lotil še plastenk in tako so prvo mesto, kjer bodo postopoma uvedli prepoved uporabe plastenk za enkratno uporabo – ker recikliranje (vsaj plastike) navsezadnje le ni rešitev.

Če sami sodite med zagrizene zagovornike recikliranja in se sedaj zbegano ozirate, kam se je razblinil reciklažni mehurček, naj vam ne bo prehudo, niste edini. Tudi sama sem se pred časom znašla v podobnem položaju, a na srečo sta mi tedaj na uho prišli dve čarobni besedi: zero waste.

»Kaj, hudiča, je zero waste?« sem pomislila sama pri sebi, gospa Google pa mi je hitro pomagala do odgovora. Po eni od definicij je zero waste filozofija, strategija in nabor uporabnih orodij, s katerimi odpadke preprosto preprečimo, namesto da bi razmišljali, kako z njimi ravnati. »Super. In kako naj se človek tega loti?« sem mozgala in izkaže se, da je živeti zero waste – oziroma brez odpadkov – v praksi dokaj preprosto. Recimo:

  • Reči za večkratno uporabo zamenjaš za trajnejše (papirnate robčke za robec iz blaga, papirnate brisačke za kuhinjske krpe, plastične slamice za slamice iz nerjavečega jekla ali bambusa in tako naprej).
  • Stvari, ki jih je pač treba pogosteje menjati, kupiš v okolju prijaznejši obliki (zobna ščetka iz reciklirane plastike ali iz lesa oziroma bambusa, biorazgradljiva zobna nitka, biorazgradljivi higienski vložki oziroma tamponi, recikliran toaletni papir in tako naprej).
  • Higienske oziroma kozmetične izdelke kupiš v okolju prijaznejši embalaži (trdo milo, trdi šampon in tako naprej).
  • Oblačila in obutev kupiš v trgovinah z rabljenimi kosi in predvsem ne menjaš celotne garderobe večkrat letno. Niti enkrat letno.
  • Ko se kaj pokvari, polomi, raztrga ali razbije, skušaš to najprej popraviti, zakrpati, preden zavržeš.
  • Knjige is izposodiš ali jih bereš v elektronski obliki. Enako velja za revije.
  • Namesto papirnatega računa za telefonijo, internet in podobno se raje odločiš za račun v elektronski obliki. Enako velja za mesečni bančni izpisek.
  • Na pošti kupiš nalepko za prepoved dostavljanja nenaslovljenih sporočil in se odpoveš reklamam.
  • Kar lahko, pripraviš sam, namesto da kupiš v (plastični) embalaži (vse od tortilj in hummusa do vegete in nutelle).
  • Sadje, zelenjavo in kruh v trgovini zložiš v svoje vrečke za večkratno uporabo, ostala živila – riž, testenine, žita, stročnice – pa kupiš v razsutem stanju oziroma v zrnju, ki jih prav tako nasuješ v svoje vrečke iz blaga, namesto da te reči kupiš v (plastični) embalaži ali uporabiš plastične vrečke za enkratno uporabo, ki so na voljo v trgovini.

Takih in podobnih nasvetov je na spletu še pa še, med brskanjem za njimi pa sem naletela tudi na zanimiv citat Paula Connetta, enega od snovalcev teorije o življenju brez smeti, ki pravi, da je 'zero waste samo zdrava pamet, ki je od besed prešla k dejanjem,' in priznam, da sem se v tednih, ki so sledili, ko sem tudi sama postala privrženka njegove teorije in posvojila marsikaterega od teh nasvetov, res počutila, kakor da odkrivam toplo vodo: »Zakaj že smo prej trikrat na teden praznili smetnjak z embalažo?« Prav zato me je presenetila pripomba gospe, ki se je prav tako odločila narediti konec smetenju planeta, začenši s pometanjem pred lastnim pragom, češ da je pri takšnem življenju največja težava pravzaprav okolica, ki tega ne razume. »Okolica ne razume?« sem bila osupla. »Kaj pa je pri tem tako begajočega? A ni to 'zdrava pamet'?«

No. Po nekaj mesecih ogibanja smetem in precejšnji meri dvignjenih obrvi sem tudi sama prišla do podobnega zaključka, mi je bila pa od vseh daleč najbolj všeč opazka, da boleham za ortoreksijo. Ortoreksija je, da pojasnim, oblika prehranske motnje pri ljudeh, ki uživanje zdrave hrane priženejo do te skrajnosti, da zdrava prehrana postane obsedenost. To, da bi grah pa fižol raje kupila, nasuta v mojo vrečko iz blaga, namesto v pločevinki, sicer nima nič opraviti s skrbjo za lastno zdravje, a nič ne de, točko za izvirnost sem skrbno zabeležila. Morda ne boste presenečeni, da je diagnoza prišla iz ust človeka, ki je decembra potarnal, da se mu ob krašenju božičnega drevesca ni ljubilo razplesti štrene novoletnih lučk, zato je lučke moral zavreči in kupiti nove. Ja, tudi take imamo. Ni kaj, potrošništvo nam je res dodobra opralo možgane – 'kupi danes, vrzi stran jutri' je mantra, ki jo pobožno žebra marsikateri Slovenec. Bržkone bi Descartes, če bi se danes drenjal z nami na planetu, namesto 'mislim, torej sem' rekel 'smetim, torej sem'. In kako prav bi imel.

A čeprav se zdi, da je človeštvo na neki točki res nehalo razmišljati in poleg vse ostale krame zavrglo še možgane, mogoče … mogoče … mogoče pa le ni vse tako črno. Ravno pred nekaj dnevi sva s fantom šla po nakupih v bližnji market, opremljena s svojimi vrečkami za zelenjavo in sadje, ko pa sva prišla na blagajno, naju je pričakal nenavaden sprejem.

»Joj, kako sta pridna!« je prešerno zagrulila blagajničarka. »Kar svoje vrečke imata, res sta pridna. Joži, Joži!« se je obrnila gospa in poklicala drugo blagajničarko. »Poglej, svoje vrečke sta prinesla. A vidiš ti to?«

Seveda se mi je smejalo vso pot do avta. »A si slišal?« sem rekla fantu in od veselja tako rekoč ploskala z ušesi. »Pridna sva. Ha.«

»Hja … Ampak …« je pomencal fant. »A misliš, da ni bila sarkastična?«

»Aja … Na to pa nisem pomislila.«

Hmm, morda pa bi le morala razmisliti tudi o tej možnosti. Kaj, če trud za boljši svet poleg dvignjenih obrvi in pikrih pripomb navsezadnje lahko naleti zgolj na posmeh? Kaj, če je res bila samo sarkastična? Kaj, če pa le je vse tako črno? Vendar zdaj res ne utegnem razglabljati o tem, sem že pozna – mudi se mi na srečanje anonimnih ortoreksikov. Se tipkamo prihodnjič. Veselo smetenje želim.

* Vse številke, vsi podatki so preverljivi in niso iz trte izviti (vsaj ne iz moje). Ker je radovednost mati modrosti, spodaj navajam vse vire, če jih boste želeli preveriti sami.

 

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon