Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Birokratov križarski pohod nad novogoriško ambulanto za reveže

Damjan Jagodic, podsekretar na ministrstvu za zdravje že od julija 2015 vztrajno zavrača pobude za podelitev statusa humanitarne organizacije. Četudi jih vse več ljudi krvavo potrebuje. Vse skupaj bi bilo precej lažje, če bi uspela pridobiti status humanitarne organizacije. Zbiranje donacij bi bilo manj zapleteno, poleg tega bi ji država oprostila davščine; vsak prihranjen cent bi bil zlata vreden.

Zgodbe sesutih, ponižanih ljudi, ki jih je zdravstveni sistem izvrgel in ki prihajajo v pro bono ambulanto v Novi Gorici, so pretresljive. Diabetik, ki so ga čez noč odpustili, ugotovi, da mu firma sploh ni plačevala prispevkov; inzulina ima le še za dve dozi. V ambulanti ga založijo z dvomesečno zalogo zdravila, ki mu reši življenje. In mu zatrdijo, da mu bodo pomagali tudi v bodoče – zastonj, seveda… Samostojni podjetnik, ki tolče revščino, toži nad bolečinami v prsih; pregled pokaže, da ima hudo angino pectoris. Iz ambulante ga pod nujno napotijo v bolnišnico, kjer mu pokažejo račun za operacijo. Bolnik se zasuče na petah in odide; še prej jim reče: “Če me ne bo ubilo srce, me bo vaš račun”... Pa se vrne v ambulanto, kjer mu pomagajo z najnujnejšimi zdravili; čez par tednov sporoči, da je našel službo in da si bo lahko plačal operacijo.

Tako izgleda povprečen teden v ordinaciji prostovoljcev, ki v Novi Gorici v prostem času pomagajo ljudem brez vsega. In z njih čistijo blato, v katero jih je pahnil zbirokratizirani, neživljenjski sistem, ki jim ne pusti ne živeti ne umreti.

Vsakič ko zazvoni telefon, se odpre nova zgodba o bedi in obupu. Ženska s hudimi psihičnimi motnjami ne more do zdravil, ker nima slovenskega državljanstva in zdravstvenega zavarovanja. Z rakom prepreden moški se v bolečinah suši na domači postelji, zanemarjen in podhranjen. Mlada mati nima niti toliko denarja, da bi otroka peljala na pregled k zdravniku. “Bilo je več primerov, ki človeka pretresejo, pa če se še tako trudi obdržati neko profesionalno distanco,” pove vodja ambulante Lilijana Remec.

Tako je že od lanskega marca, ko so pričeli z delom. Malokdo si je mislil, da bo tako; vsi, zdravnika (ta teden se jima bo pridružil še eden), sestre in ostalo osebje so že pri koncih z močmi. Vendar vztrajajo. Zdravnica Nada Ranisav Lartey vsak teden prevozi celo državo, da bi pomagala; v Novo Gorico se pripelje iz štajerskega Zavrča. Zastonj – tako kot vsi drugi; vse, kar dobi, so potni stroški. Pa bi prišla tudi brez tega. Ljudje jih potrebujejo. Samo na Goriškem je okoli 650 ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja. Vendar revščina ne stiska le njih. Vedno več je ljudi, ki sicer so zavarovani – vendar jim je Zavod za zdravstveno zavarovanje zaradi nerednih plačil blokiral kartice. Brez pardona. “Veste, računalnik je neusmiljen, zazna tudi en dan zamude,” pravi odvetnica Ana Jug, ki ambulanti pomaga s pravnimi storitvami. “Takih blokirancev je po nekaterih ocenah med šestnajst- do dvajset tisoč; sama menim, da je v praksi število še višje. Največ je suženjskih espejev, ki so sodobni lumpenproletariat.”

Ambulanta se financira skoraj izključno z donacijami, sem in tja padejo drobtinice od kakšnega javnega razpisa. “Na razpisu Mestne občine Nova Gorica smo letos dobili 2.800 evrov. Od preostalih dvanajstih občin, na katere smo se obrnili, se je odzvala le Ajdovščina in njen župan, ki me je sprejel ter nakazal osemsto evrov in nas napotil na razpis. Ostali so neodzivni,” pravi Remčeva. Denar tako skušajo napraskati z gverilskimi akcijami, ko so koncert šansonov Svetlane Makarovič v gradu Kromberk, dražba umetniških slik in nakita, pa prodaja knjig založbe Sanje, ki jim pusti, da obdržijo del izkupička.

Ambulanta, ki pomaga ljudem z roba, tudi sama pleše po robu preživetja. Njena vrata se lahko zaprejo kadarkoli – za vedno.

Vse skupaj bi bilo precej lažje, če bi uspela pridobiti status humanitarne organizacije. Zbiranje donacij bi bilo manj zapleteno, poleg tega bi ji država oprostila davščine; vsak prihranjen cent bi bil zlata vreden. A kaj, ko ima nekdo na ministrstvu drugačno logiko – logiko sadistične birokracije, na kateri temeljijo pravila, ki so omogočila izkoriščanje, razslojevanje, varčevanje in izrodila skupnost. Ali pa so stvari precej bolj preproste in nimajo zveze s črkarskimi pravdami. Temveč z vero – oziroma njenim sprevračanjem.

Novogoriška ambulanta je namreč del Čezvesoljne zombi cerkve blaženega zvonenja, aktivistične verske skupnosti, ki od vseslovenskih vstaj leta 2012 dalje nastavlja ogledalo celotni družbi. In čisti njeno umazanijo; poleg pro bono ambulante je svoj pečat pustila med drugim tudi pri obrambi alternativnih prostorov v ljubljanskem Rogu, pa pri zaščiti šikaniranih novinarjev Televizije Slovenija, poleti pa je prav odvetnica Jugova v Idriji pred krivično izvršbo ubranila mladega fanta in njegovega očeta. Preprosteje povedano: če na primer največja verska skupnost v državi tudi po neizbrisni sramoti s propadom njenih holdingov, ki sta zagonila nekje za 650 milijonov denarja, še zmeraj predvsem išče načine, kako bi povečala svoj družbeni vpliv in bogastvo, Zombiji delajo. Brez pompa, brez priznanja – in brez denarja. Ali kot pravi Jugova: “Gre za versko skupnost, ki veruje v dobro in vse svoje aktivnosti usmerja v dobrodelne namene, nima in noče imeti premoženja ter kaže ogledalo vladajoči politični, gospodarski in verski eliti, ki pozablja na sočloveka.”

Toda vse to je premalo za uradnika Damjana Jagodica. Podsekretar na ministrstvu za zdravje namreč že od julija 2015 – torej, ko je pro bono ambulanta obstajala le še v načrtih njenih ustanoviteljev – vztrajno zavrača pobude za podelitev statusa humanitarne organizacije. Četudi jih vse več ljudi krvavo potrebuje.

Z dopisi, iz katerih veje neprikriti cinizem, podsekretar iz naslanjača tople pisarne v Ljubljani vedno znova spodkopava tla ljudem, ki za reševanje ljudi z družbenega dna žrtvujejo svoj čas in denar – predvsem pa svoj mir.

“Vlogo dopolnite z imeni članov posvetovalnega telesa, ki ga sestavljajo priznani strokovnjaki,” jim je hladno zapisal avgusta 2015. In še: “Pojasnite, za katere kronične bolnike gre, koliko bo vključenih, kdaj in kje se bodo delavnice izvajale (natančen datum in lokacija), kdo jih bo izvajal (reference izvajalcev)…” Poziv se nanaša na pojasnilo ustanoviteljev ambulante, da bodo v slednji izvajali tudi delavnice, s katerimi naj bi vnaprej preprečevali nastanek kroničnih obolenj.

Delovanje ambulante namreč niti približno ne zajema zgolj zdravljenja, temveč celovito obravnavo bolnikov. Kot pojasnjuje Remčeva, so zdravstvene težave v največ primerih posledica težkih socialnih okoliščin – zato si prizadevajo, da bolnikom svetujejo tudi glede ekonomskih in psiholoških bremen. Kar je v preobremenjenih javnih zavodih in v bleščečih zasebnih ordinacijah bolniške aristokracije bolj ali manj čista znanstvena fantastika. Toda podsekretar Jagodic je ob omembi takšnega pristopa še bolj zategnil zanko: “Prosimo za podroben opis, kateri “ciljni populaciji” bodo namenjene vaše terapevtske skupine, kdo jih bo vodil, reference voditeljev, koga nameravate vključiti, priložite natančen opis vsebin, kje se bodo izvajale…” Priložite, pojasnite, utemeljite, uredite, odpravite, odgovorite – seznam njegovih zahtev se je daljšal z vsako novo prošnjo.

Da bi Jagodica kar najbolje seznanili s svojim delom – ter z njegovimi učinki – so ga iz ambulante večkrat povabili, naj pride v Novo Gorico in si stvari ogleda iz prve roke. Vabila do danes ni sprejel. Zato pa je v svojih odgovorih postajal vse bolj vehementen; ko so ustanovitelji v tretji (!) dopolnitvi svoje vloge med drugim zapisali, da opravljajo dejavnost referenčne ambulante, jih je zatolkel z zbirokratizirano utemeljitvijo, vredno Gogoljevega romana. “Takšne dejavnosti ne morete opravljati, saj niste registrirana ambulanta splošne medicine, nimate najmanj tisoč registriranih bolnikov nad 30 let in ne izpolnjujete ostalih predpisanih pogojev. Zato je trditev, da opravljate to delo, neskladna z dejstvi,” je zabrusil. Četudi, kot rečeno, ni s prostovoljci v Novi Gorici preživel niti sekunde. Enako je storil, ko je v vlogi prebral, da ambulanta opravlja patronažno službo: “Služba zdravstvenega varstva na domu, kamor spada patronažna služba se opravlja znotraj javnih zdravstvenih zavodov. Zato je trditev, da opravljate to delo neskladna z dejstvi.”

Medtem pa prostovoljci v Novi Gorici lazijo po okoliških gričih, da skrbijo za pozabljene starce in nepokretne reveže.

Ob tem ni odveč še enkrat poudariti, da za novogoriško ambulanto stoji v skladu z vsemi predpisi registrirana in delujoča verska skupnost. Ki je kot taka seveda trn v peti Katoliški cerkvi. Slednja ima za razliko od Zombijev na voljo množico kanalov, prek katerih utrjuje svojo ideologijo; eden izmed najpomembnejših je tednik Družina. V katerem je bil decembra 2012 med pismi bralcev objavljen tudi obsežnejši zapis vernika Damjana Jagodica, ki je hvalil lik in delo novoizvoljenega predsednika Boruta Pahorja. Med drugim je zapisal, da bo zmaga bržkone največjega političnega bleferja v slovenskem prostoru “gotovo dobro vplivala na to, da bo več pluralnosti povsod. Da bo nekaj povsem normalnega, da lahko slišimo Radio Ognjišče v veleblagovnici ali pa da v množici časopisov in revij na letih Adrie Airways ponudijo tudi Družino. A nalogo moramo tokrat najprej opraviti predvsem mi, kristjani. Po dolgih letih imamo priložnost, ki je ne gre zamuditi.” Pa to ni bil prvi Jagodicev zapis v Družini; v reviji se je oglasil že leta pred tem.

“Kristjani” so svojo nalogo dobro opravili – vsaj ko gre za preprečitev delovanja zastonjske ambulante, ki skuša lajšati življenje ljudem z družbenega dna. Pri čemer kljub vsem polenom, ki jih je Jagodic zmetal pod noge njenim ustanoviteljem, v Sloveniji le ni tako zelo težko registrirati humanitarne organizacije. Seznam slednjih je namreč dolg, na njem pa med drugim najdemo prav vse ustanovitelje pro bono ambulant v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Novem mestu. In tudi Gasilsko zvezo in Center za šolanje psov vodičev. Ter seveda vrsto organizacij, ki jih je ustanovila Cerkev.

Z ministrstvo in vlado nasploh bi bilo precej nerodno, če bi se izkazalo, da uradnik Jagodic “vstajniški” verski skupnosti preprečuje delovanje na podlagi svojih predsodkov. Kajti to bi bržkone pomenilo kršenje sedmega člena ustave ter tudi zakona o verski svobodi, ki v svojem tretjem členu nedvoumno pravi takole: “Prepovedana je neposredna in posredna diskriminacija zaradi verskega prepričanja, izražanja ali uresničevanja tega prepričanja.” Če že govorimo o pravilih, potem naj ta veljajo za vse in vsakogar. Ali pa naj namesto njih svoje pove ulica.

Za dober namen Novogoriško pro bono ambulanto lahko podprete z donacijo na TRR SI56 1010 0005 3803 567 odprt pri Banki Koper, namen: CHAR.  

* Članek je bila prvotno objavljen na blogu Drobnitisk.com in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Članek izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Vasja Jager

#novice, #novagorica

Kolofon