Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Za živali gre: ribica po morju plava ...

Statistika kaže, da letno ubijemo do 3.000 milijard (3 bilijone) morskih živali, zlasti rib. To je res, res, res(!) veliko ničel. Ali, bolje: veliko bitij, ki za nas štejejo ravno toliko kot nič. Med njimi so tudi delfini, velike morske želve, kiti, pingvini, tjulnji in druge večje živali, ki umirajo kot tako imenovani 'bycatch' – gre za živali, ki jih nismo ciljno lovili, a so se vseeno zapletle v mreže, v njih umrle in katerih trupla nato mečemo nazaj v ocene.

Spodobi se, da greš v nedeljo na krajši izlet. Se odpelješ do Kranjske gore, v Piran, na Bled ali v Trst in si po napornem tednu oddahneš v zavetju gozdov, ob jezeru ali pogledu na morje. In spodobi se, da si za na pot spakiraš sendvič, ki ti kasneje ne bo dišal in ki te bo navdajal z dnevu primernim, sproščenim resentimentom.

Na prav tako nedeljo pred nekaj leti sem se – Aljaž me je čakal v avtu – odpravila po prav takem nakupu: na lov za sendvičem. Ni odveč omeniti, da sem bila tedaj (še) vegetarijanka.

Stala sem torej pred vitrino s pekovskimi izdelki, kjer v najinem 'domačem' Sparu prodajajo tudi že pripravljene sendviče v plastičnih vrečkah in brkljala med njimi, da bi našla kakšnega brezmesnega.

»Kaj pa iščete?« je vprašala Sparova vedno prijazna trgovka.

»Vegetarijanski sendvič,« sem odvrnila nekoliko nataknjeno, ker med kupom 'Šoferskih', 'Ogrskih XXL' in 'Pohančkov' ni bilo nobenega 'Vegi'.

»Saj je tamle tunin,« je rekla začudeno.

»Ampak riba je meso,« sem jo popravila, pričakujoč, da bo zamomljala tečen 'aja'. Ampak ne, ni se dala.

»Kako je meso?«

»Ja, ker je žival, a ne?«

»Tuna, da je žival,« je sledila ena tistih neverjetnih izjav, za katere se vselej, ko jih komu ponoviš, zdi, da jih ni nihče izrekel in jih je pravzaprav izumil tvoj lastni sprevrženi um.

»No, seveda,« sem rekla za odtenek preveč glasno, sledil je njen tečni 'aja', jaz pa sem naposled kupila solato iz stročjega fižola in polnozrnato štručko.

Morda se spomnite – sicer lahko na tem mestu preverite – da sem v prejšnji kolumni zapisala, da so kokoši bržkone najbolj izkoriščane živali v industrijski živinoreji in da je ljudem, ki se jim morda smilijo telički in prašički, pogosto povsem vseeno za kokoši; špekulirala sem, da je tako morda (tudi) zato, ker se s kokošmi (še) težje poistovetimo (kar je predvsem lekcija o naših (ne)zmožnostihsočutnega delovanja a.k.a. nizki čustveni inteligenci).

Ampak pozabite (za tale konkreten hip) vse, kar sem tedaj napisala, in pomislite na ribe: z ribami se poistovetimo še težje. Do rib gojimo, tako rekoč, neprekosljivo hladnokrven odnos. Pomislite: če vegetarijanci izključujejo iz prehrane vse mesne izdelke (torej tudi ribe), imamo vendarle tudi pesketarijance (in po mojih izkušnjah jih niti ni malo), ki ne uživajo toplokrvnih živali, uživajo pa ribe … pogosto gre sicer za prehranske odločitve, ki naj bi bile 'zdrave' (kar najpogosteje niso, glede na visoko vsebnost težkih kovin in mikroplastike v ribah, ujetih v naših onesnaženih oceanih, hkrati pa ne vsebujejo nič takega, česar ne moremo pridobiti z rastlinsko prehrano), a vendar je veliko tudi ljudi, ki do rib preprosto ne čutijo enako kot do kopenskih živali. 'Saj so samo ribe.'

Naš odnos gre celo tako daleč, da rib ne razumemo več kot posamičnih bitij (ali vsaj posamičnih objektov); če kokoši (in piščance) koljemo po 'kljunih', pri čemer jih razkosamo (niso več bitje kot celota) in popredmetimo, pa ohranjamo vsaj njihovo 'posamičnost', ribe lovimo 'na kilograme'. Ribe za nas obstajajo le kot masa, individualnih rib za nas tako rekoč ni. Kljub temu obstajajo statistični podatki o tem, koliko posamičnih morskih živali ujamemo in ubijemo vsako leto; številka je preprosto nepredstavljiva in se sploh ne more primerjati s (sicer enormnim, prav tako nezamisljivim številom 65 do 70 milijard) številom kopenskih živali, ki letno umrejo v industrijski živinoreji.

Statistika kaže, da letno ubijemo do 3.000 milijard (3 bilijone) morskih živali, zlasti rib. To je res, res, res(!) veliko ničel. Ali, bolje: veliko bitij, ki za nas štejejo ravno toliko kot nič. Med njimi so tudi delfini, velike morske želve, kiti, pingvini, tjulnji in druge večje živali, ki umirajo kot tako imenovani 'bycatch' – gre za živali, ki jih nismo ciljno lovili, a so se vseeno zapletle v mreže, v njih umrle in katerih trupla nato mečemo nazaj v ocene. Ne gre za majhno število živali. Na vsak kilogram ciljnih živali ujamemo za pet kilogramov neželenih. Te vseeno umrejo in, kot rečeno, mrtve romajo nazaj v morje. Še drugače: le petino ulova (šteto po teži) dejansko 'uporabimo'. Prav tako ni odveč poudariti, da ribe in druge morske živali prav tako čutijo bolečino in se ji želijo izogniti kot kopenske živali.

A zdi se, da človek nima prav izrazitega občutka za posledice lastnih dejanj. Še vedno se pretvarjamo, da je vsakršen ulov le 'kaplja v morje' in da človekov vpliv na oceane ne more biti drugačenkot ničen.

Na žalost najnovejše študije kažejo, da še zdaleč ni tako. Med 75 in 90% ribolovnih območij smo izčrpali do take mere, da se ekosistemi ne obnavljajo več. To pomeni nenehna izumiranja vrst in povsem porušeno ravnovesje v morjih. K splošnemu stanju poleg ribolova doprinašajo še t.i. dušikove cone (v njih ni živih bitij, zavlada popolno izumrtje), ki se pojavljajo po izpustih dušika, ki nastaja (tudi oz. pretežno) v industrijski živinoreji, v morje, in druga onesnaževanja, zaradi katerih umirajo morske rastline in živali; ribe npr. umirajo tudi zaradi uživanja plastike, ki jo odlagamo v oceanih, obenem pa se plastika nabira v njihovem tkivu in jo posredno uživamo tudi mi, ko uživamo morske ribe.

Stanje oceanov je bistvenega pomena za življenje vseh živalskih in rastlinskih vrst na planetu. Iz oceana ni le 'izšlo vse življenje', oceani življenje tudi ohranjajo, saj rastlinski plankton v morjih zagotavlja kar do 70% vsega kisika na svetu; 'samo' 28% ga prihaja od deževnih pragozdov, ki jih dnevno uničujemo in lahko v naslednjih nekaj desetletjih povsem izginejo, uborna 2% pa iz drugih virov. Če odmrejo oceani in življenje v njih, odmrejo tudi bolj ali manj vsa kopenska bitja, vključno s človekom. Ribolov in onesnaževanje oceanov sta, z vidika ekologije, bržkone najhujši človekovi praksi, ki imata najhujše posledice za vsa živa bitja na planetu.

V skladu s tem je nujno poudariti, da najnovejše raziskave kažejo, da bodo oceani, če ne ukrepamo (in morda tudi kljub ukrepom) do leta 2048 že mrtvi. Ne obnavljajo se več in tako kisli niso bili že desetine milijonov let. Kisik v ozračju upada hitreje kot naraščajo toplogredni plini.

Z ribolovom in onesnaževanjem oceanov dobesedno dušimo planet. Naj vam je mar za blagostanje drugih živih bitij, okolja ali vas samih – vse bolj in bolj je trenutno stanje bliže 'rdečemu alarmu'.

Vsakdo lahko naredi le svoj korak naprej. Ampak naredimo ga lahko vsi. In to je veliko korakov, ki lahko prinesejo spremembe. Brez nič, pa smo, zares, vse bliže niču, kamor za seboj vlečemo vsa druga živa bitja, ki niso prispevala k temu stanju in ki jih nismo nikoli upoštevali, ko smo sprejemali svoje odločitve. Ki niso nikomur v dobro.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Airbeletrina in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Ilustracija: Hana Stupica

Anja Radaljac
Kolofon