Če bi se morala opredeliti, bi se izrekla za razsvetljenega kolerika, čeprav je, če sem povsem odkrita, levi prilastek v tej besedni zvezi sorazmerno nova pridobitev, saj sem bila še nedolgo tega čisto navaden kolerik. Naj ponazorim s primerom. Ko mi je pred kakimi petimi leti neki bistroumnež na elektronski zabavi pozno ponoči zaupal, da smo ženske manjvredne, ker nimamo smisla za ritem, sem mu, kakor se za predanega kolerika spodobi, dobrih deset minut na mirnih sto dvajsetih decibelih skušala pojasniti, zakaj se moti. Zdaj ko sem prestopila v razsvetljeni kolerizem, pa bi se ob takšni veleumni izjavi samo nasmehnila in si mislila: »Naj tvoj šovinizem objokuje tista, ki bo dovolj trapasta, da se ti bo pustila oploditi,« saj tako veleva sedma zapoved razsvetljenega kolerizma – ne nori in misli si svoje. V skladu s prvo zapovedjo razsvetljenega kolerizma – ne rini v skušnjave – pa sem se v celoti odpovedala vsem družbenim omrežjem, ker v osnovi sestojijo iz ene tretjine tovrstnega omejenega modrovanja, ene tretjine raznoraznega oglaševanja in ene tretjine nesmiselne samopromocije, nič od tega pa na moj kolerizem ne vpliva blagodejno. Ja, dobro se zavedam, da sem zaradi te svoje asocialnosti nekakšna nakaza enaindvajsetega digitalnega stoletja in da bi zaradi takšne nepokorščine pred nekaj stoletij najverjetneje gorela na grmadi, a kaže, da imam kljub temu še kakšnega aduta v rokavu, saj sem si vseeno nekako našla fanta – fanta, ki kakopak ni takšen asocialen spak kakor jaz, in tako me še vedno doseže nemalo vašega sranja, saj so kakšne objave predobre, da bi jih zadržal zase. Nazadnje je z mano analogno delil dve peticiji, na kateri je naletel na Facebooku.

Za prvo zbiranje podpisov se je odločila evropska organizacija Eurogroup for Animals, pobudniki kampanje pa želijo pod sloganom 'Stop the Trucks' ustaviti prevoze živih živali in zagotoviti podporo reviziji obstoječe zakonodaje, ker prihaja do množičnih kršitev, saj živali (naši bodoči zrezki po domače) stradajo in preživijo tudi po štiriindvajset ur brez vode v tovornjaku, parkiranem na soncu. Dokumentiran je tudi primer, ko so ovce pet dni čakale, preden se je potovanje nadaljevalo, medtem pa stale na truplih jagenjčkov, ki so bili poteptani do smrti. Končni cilj kampanje je zatorej prevoz živih živali nadomestiti s prevozom mesa oziroma omejiti trajanje prevoza živih živali na največ osem ur, obenem pa skušajo pobudniki potrošnike usmeriti k bolj ozaveščeni izbiri mesa živali, ki bi bile skotene, vzrejene in zaklane za vogalom.

"Kako, prosim?« sem rekla fantu, ko mi je povedal za peticijo. »Aja, tako se lahko trkamo po prsih, da smo boljši od Hitlerja: mi se vsaj trudimo za čim lepši obstoj živali, preden jih zakoljemo in vržemo v lonec, Hitlerju je bilo pa vseeno za življenje taboriščnikov, preden so jih nagnali v plinske celice ali pred strelski vod. Ampak končni učinek je pravzaprav enak, a ni? Čudno, da ne kroži kakšna peticija, ki bi se zavzemala za klimatizirane oziroma ogrevane tovornjake, opremljene s spinnerji, da bi krave v slogu prispele – v klavnico. Mater, smo ljudje eni smešni stvori," sem zaključila in fanta prebadala izbuljenih oči, njemu pa je bilo najbrž pošteno žal, da mi je sploh kar koli omenil. In iskreno povedano, ni bil edini, kajti tudi meni je bilo prekleto žal, ker sem se ob tem spomnila še nešteto drugih primerov našega kratkovidnega oziroma včasih kar slepega sočutja. Recimo.

Na Švedskem so s selektivno vzrejo petelinov vzgojili vrsto, ki ima nenaravno ogromno rožo. To je tista mahedrajoča rdeča stvarčica na petelinji glavi, ki je na našo srečo – in petelinjo nesrečo, vendar to je drugotnega pomena – najboljši vir hialuronske kisline, tiste zadevice, veste, ki jo med drugim najdemo v nemalokateri vlažilni kremi. »Sčasoma smo rože nehali večati, ker petelini nenadoma niso mogli več glave držati pokonci,« je pred leti rekel eden od nadzornikov postopkov vzreje in pridobivanja, zato so sedaj rože teh petelinov samo tako velike, da jim prekrivajo pol glave ter jim s tem zastirajo vid in otežujejo hranjenje, vendar glavo lahko še dvignejo, tako da se res nimajo kaj pritoževati.

Od leta 2011 se nimajo kaj pritoževati niti slovenske krave mlekarice in drugo govedo, ki jim rejci zadnjih šest let ne smejo več sami na živo žgati rogov, saj to sedaj lahko počne le veterinar, tako da najprej ostriže dlako na mestu, kjer je zasnova za rog, območje omrtviči z lokalnim anestetikom in mesto ožge z vročim železom. Prej pa se je, kakor je opisano v nekem priročniku za živinorejo, to naredilo nekako tako: teličko (bodočo neplačano uslužbenko mlečne kmetije) so polegli na bok in se s kolenom uprli v njen vrat, nato pa vroče železo pustili na zasnovi roga približno pet do dvajset sekund, čeprav se je zaradi smradu po zažgani dlaki in upirajoče se živali zdelo, da čas teče počasneje. Postopek je bil končan, ko si zavrtel razbeljeno železno palico in zaslišal škripanje – to je pomenilo, da je bil rog uspešno požgan, saj si dosegel lobanjo. A saj pravim, od leta 2011 je to prepovedano, in ker je v naši državi seveda vse skrbno nadzirano, je seveda vse skrbno nadzirano tudi na tem področju, tako da kmetje seveda nikoli ne uberejo cenejše, preprostejše in samostojnejše poti, zato do kršitev seveda ne prihaja. Seveda. In ovce med prevozom nikoli ne stojijo na truplih svojih otrok in pujsi letijo.

Ko smo že pri pujsih. Da jota ni za nikamor, dokler v lonec ne stopi prasec, pa da brez prekuhanih svinjskih kož in kosti ni gumi bombonov, čivkajo že vrabci na vejah – pujsi imajo pač polne parklje dela s cviljenjem po klavnicah. Ali pač? Cviljenje naj bi bilo namreč stvar preteklosti vse od pojava in razvoja klavniške tehnologije plinskih celic. Ja, prav ste prebrali, plinskih celic, čisto pravih plinskih celic, v katerih z ogljikovim dioksidom zaplinijo več pujsov hkrati, nato pa jih v miru zakoljejo. Zagovorniki in idejni vodje te neverjetno inovativne tehnologije pravijo, da je to nadvse human postopek, saj se živali zlahka in hitro onesvestijo. To, da obstaja več posnetkov, kako pujsi trideset sekund huronsko vpijejo in plezajo drug čez drugega, da bi prišli do zraka, preden se zgrudijo v krčih, je nepomembno, saj stvar v teoriji deluje in naša vest je čista, vse drugo pa so nepomembne podrobnosti.

Pa naj omenim še zadnjo nepomembno, a res prikupno podrobnost, tokrat iz malce bolj kosmatih, ovčjih logov. Tamkajšnji blejajoči prebivalci (sploh če so poraščeni z volno merino) so nedvomno že slišali za izraz 'mulesing', ker pa vi ovca bržčas niste, dovolite, da vam povem, kaj se za tem izrazom skriva. 'Mulesing' je postopek, razširjen med ovčerejci, ki redijo merinovke, ko jagenjčkom in ovcam povečini na živo, saj anestezija stane, odrežejo pas kože okoli zadnjika ter jim običajno pri tretjem ali četrtem repnem vretencu amputirajo tudi rep, preostali štrcelj pa spotoma še odrejo, saj se tako predel okoli zadnjika ne more več obrasti z dlako. Zakaj? Da nam ne umažejo naše volne, zakaj le.

Takih in podobnih primerov človeškega okoriščanja na račun drugih, ko mi ljudje, krona stvarstva, zavoljo svoje nečimrnosti in razvajenost zamižimo na eno ali kar na obe očesi, je še in še, pred nami pa niso varni ne konji ne čebele (in ne govorim o mesu ali medu). To vsesplošno izkoriščanje je že tako vseprisotno, da se moramo živalim zahvaliti za (neprostovoljno) podarjena življenja, celo ko si na kruh mažemo  nutello, si v lase vtiramo balzam s keratinom, obuvamo allstarke, uživamo v kozarcu guinnessa ali pijemo kokakolo. O, ja, tudi vse to je končni izdelek posredne ali neposredne obdelave takšnega ali drugačnega trupla. Nič od tega kajpak nisem izvedela preko, z, na, ob ali zaradi obilja družbenih omrežij – če bi že morala izbrati kak predlog, bi kvečjemu rekla, da sem se do teh podatkov dokopala kljub preobilju družbenih omrežij. Toda očitno se med poplavo slik z morčija in zadnjega kosila tudi tam sem pa tja pojavi kakšna peticija. Seveda ne za vse te pravkar omenjene živali, naše sočutje ima navsezadnje le mejo, je pa fant pred dobrim tednom dni naletel na neko drugo peticijo, peticijo za živali, ki se niso izgubile v naši slepi pegi sočutja – za pse.

Za tiste, ki tega ne veste, na Kitajskem jedo pse. In ne samo to: enkrat letno v mestu Yulin prirejajo večdnevni festival, na katerem ljudje zmažejo nekje od deset do petnajst tisoč psov, pa tudi kakšno mačko. Pse in mačke (v precejšnji meri pokradene ljubljenčke) še posebej radi žive odirajo, ker je po njihovem mnenju meso okusnejše, če žival pred smrtjo še malo trpi. Že leta krožijo peticije, ki se trudijo festival zapreti, in ljudje, tako na slovenskih kakor na tujih straneh družbenih medijev, se ob tem strašansko zgražajo, češ kako grozno, nedopustno in nizkotno je početje Kitajcev, kar si verjetno mislite tudi sami. Kaj si pa jaz mislim o tem? Hja, nekaj takega, kar si mislim o tem, da mi jemo krave pa pujse. Aja, in njihove nekaj mesecev oziroma tednov stare otroke (teletino in odojke za lažje razumevanje). Pač taka je naša 'kultura', medtem ko v Afriki jedo opice, na nekaterih karibskih otokih delfine, na kitajskem pa pse, a ne? Da jih prej še malo trpinčijo, je pač stvar okusa – ponekod mariniramo, drugod pa mučijo, preden vržejo na žar, preprosto. In naj se vam njihov kuharski postopek predpriprave hrane zdi še tako krut, res nimamo pravice vihati nosu – roke v zrak vsi, ki vemo, kakšnega okusa je jastog. Sploh pa je z napol pogrizeno hrenovko v roki res bebavo žugati Kitajcem in se čuditi, kako jim je lahko tako malo mar za naše neodobravanje, ko pa je nam prav tako malo mar, da nas postrani gledajo Indijci. Zakaj Indijci? Ker so tam krave svete, zato. Hinduizem namreč uči, da je treba kravo, ki simbolizira vsa druga živa bitja, spoštovati, oboževati in z njo kar se da lepo ravnati, kar velja tudi za vse druge živali. Si mislite – ne samo poskrbeti, da bodo skotene, vzrejene in zaklane za vogalom, da se jim ne bo treba več dni prevažati do klavnic v nevzdržnih razmerah, temveč čisto zares spoštovati. A ni to nekaj najbolj trčenega, kar ste kdaj koli slišali? Živali? Spoštovati? Ha! No, ja, mucke in psičke mogoče že, ampak krav pa res ne. Je tako? In kaže, da je res tako – vsaj če človek v roke vzame slovenski zakonik.

V 341. členu našega kazenskega zakonika piše: Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta; kdor z dejanjem muči več živali ali mučeno žival trajno hudo pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do dveh let. Pustimo, da je tisti, ki je določal višino zaporne kazni, očitno bedak, a načeloma se to zdi lepo od naše zakonodaje, kajne? Oziroma se zdi lepo, dokler si ne prebereš 20. člena zakona o zaščiti živali, saj tam stvari postanejo malce … shizofrene. Po 20. členu dotičnega zakona je prepovedano in se šteje za mučenje živali popolno ali delno amputiranje telesnih delov in popolni ali delni odvzem ali uničenje organov ali tkiv vretenčarjev, ki je storjeno naklepno – razen če, in tukaj stvar postanejo 'zanimive', si rejna žival (po 5. členu istega zakona so to kopitarji, parkljarji, perutnina, kunci, kožuharji in druge živali, ki se vzrejajo ali redijo za proizvodnjo hrane, volne, kož, krzna ali za druge gospodarske namene) in je poseg potreben, da se v reji preprečijo večje poškodbe (tako živali samih zaradi prenatrpanosti kakor rejcev pri rokovanju z njimi), kamor sodijo krajšanje kljuna perutnini, kastracija pujsov, odstranjevanje rožnih nastavkov in tako naprej. Če pa si muca ali kuža, so tovrstni posegi prepovedani, razen če (brez 'razen če' seveda ne gre) so opravljeni pod budnim očesom veterinarja pod splošno anestezijo, o kateri večina rejnih živali sicer lahko le sanja – čeprav je, kakor že rečeno, surovo ravnanje z živaljo bojda protizakonito.

Skratka, zakon o zaščiti živali je poln izjem, protislovji in nesmislov, ob branju pa se ti vsekakor zazdi, da naših praočetov pri odločanju, kaj bo šlo v lonec in kaj na kavč, ni vodila nikakršna logika, še manj pa sočutje. Verjetno so naši očaki seme od plev (oziroma ljubljenčke od rejnih živali) odbrali kar z izštevanko, saj veste, s katero – am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali in požrli razen kužkov in muc. Joj, ne, tukaj pa nekaj ne bo v redu … Kako že gre? Aja. Am bam, pet podgan, štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, vse bomo poklali, spekli in požrli razen kužkov in muc. Ja, ja, tako pa ja. Tisti blesavi hindujci pa mislijo, da so krave svete. Pha, svete! Kako so jih nategnili. Ampak psi, psi so pa res ubogi – grdi, grdi Kitajci! Jebemti, me razpizdi takšna dvoličnost. Kakšno kurčevo selektivno sočutje je to – sad ga ima, sad ga nema? A nam je mar ali pa nam ni, pizda. Marš, pa takšno polovičarstvo! Uh, boljše, da počasi zaključim – vidim, da gre moje razsvetljenstvo h kraju. Pa dober tek.

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

Deli Nazaj