Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Poroka

Ja, danes je za marsikoga pomemben dan. Danes Slovenija začenja uporabljati zakon o partnerski zvezi, ki istospolnim parom - ko gre za urejanja pravnih vprašanj - končno daje enakopravnost. Sramoten izraz "registracija" se končno umika, mogoče bo skleniti partnersko zvezo, pravice pa so z nekaterimi izjemami enake pravicam iz zakonske zveze.

"Poroka istospolnih je katastrofa za tradicionalno družino."

Ja, danes je za marsikoga pomemben dan. Danes Slovenija začenja uporabljati zakon o partnerski zvezi, ki istospolnim parom - ko gre za urejanja pravnih vprašanj - končno daje enakopravnost. Sramoten izraz "registracija" se končno umika, mogoče bo skleniti partnersko zvezo, pravice pa so z nekaterimi izjemami enake pravicam iz zakonske zveze.

Seveda je določen, nazadnjaški del Slovenije tudi začetek uporabe tega zakona pospremil s pričakovanimi komentarji. To, da je neka šema zapisala, da veliko pove dejstvo, da bodo lahko prve gejevske in lezbične poroke ravno na pustno soboto, veliko pove o njej sami. No, med utrinki pa je tudi zgornji stavek.

Poroka istospolnih je katastrofa za tradicionalno družino.

Česa tako trapastega že dolgo nisem prebral. Pravzaprav, če sem povsem iskren, pomena tega stavka niti ne razumem. Pa bom postregel s svojo zgodbo, ne bom mlatil na splošno, kar je precej pogosto ob takšnih in podobnih primerih. V istospolnem partnerskem odnosu sem že petnajst let. In recimo, da bi se s partnerjem odločila, da narediva še en korak in drug drugemu tudi prek sklenjene partnerske zveze ponudiva nekaj več varstva in varnosti ob morebitnih, recimo zdravstvenih težavah. S čim in kako s tem uničujem tradicionalne družine, je povsem onkraj mojega razumevanja.

Se bo kdo morda zaradi tega odločil, da se raje ne bo poročil, da ne bo imel otrok, da ga tradicija ne zanima več? Prav, če se je globoko v sebi odločil, da bo raje sledil sebi in se ne bo silil z nečim, česar v osnovi ne premore, potem je tako tudi prav.

Se bo morda kdo zaradi tega odločil, da sta njegov/njen zakon in odnos z ženo/možem tako razvrednoten, da ga bo raje razklenil, ker ne prenese, da sta se vzela tudi dva pedra? Da sta se vzeli dve lezbijki? Prav, naj si najame še psihiatra.

Se bo morda kdo zaradi tega odločil, da se ne bo - daleč od (ženinih) oči, daleč od srca - gonil po štrikplacih, ki jih je povsod po Sloveniji dovolj? Da ne bo več snel poročnega prstana, ko se bo ves živčen postavil ob drugega tipa na javnem stranišču?

Se bo morda kdo zaradi tega odločil... Še veliko tega bi lahko napisal.

Ker res ne vem, zakaj naj bi moja odločitev o naslednjem koraku s tira vrgla vse tiste, ki preprosto živijo svoje srečno družinsko, nekateri celo zakonsko življenje. Vse tiste, ki spravljeni s sabo, srečni in zadovoljni, ki svojega vznemirjenja ne iščejo z razmišljanjem, kaj - za božjo voljo - v svojih spalnicah počnejo drugi. Ker so pač srečni in zadovoljni v svojem svetu.

In še. Če bi torej to, da bi jaz po petnajstih letih skušal svoje partnersko razmerje spraviti v okvirje, ki bi mi dajali celo nekaj pravic, nekomu uničilo tradicionalno družino, tradicionalni odnos, sveti zakon, potem vse to, kar ima, najbrž - pardon my french - itak ni vredno pol pizde tople vode.

Žal, vem, da je nesramno, ampak tako je.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Celestina.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorja.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Tomaž Celestina
Kolofon