Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Sramežljivo šepetanje srca

Nihče ne ve kako je biti ti. Kako je hoditi v tvojih čevljih. S čim se zbujaš zjutraj in s čim preživljaš dan. Nihče ne ve koliko notranjih bitk biješ in koliko poguma dnevno zbiraš. Nihče. In zato, kljub dobronamernim napotkom, ne moremo preko sebe. Jaz ne želim preko sebe.

Saj vem! Vem. Najbolj razsvetljeni med nami pravijo, da bodimo z vsem kar je. Sprejmimo, občutimo in živimo vse. Ampak, saj to tudi počnemo. In, ampak, jebemti, pomladi se bom veselila! Pravijo, da pričakovanja teptajo, škodijo realnosti, ker jo izkrivljajo, ampak ej, prav. Veste kaj? Prav. Saj štekam. Res štekam. Na antidepresivih sem bila, tako zelo štekam. Ampak pomladi se vseeno veselim.

Občutek imam, da se ponavljam. Verjetno zato, ker se. Nekatere zadeve so se mi tako močno zasidrale v podzavest, da že sama misel na njih zbuja občutek krivde. Občutek, da nekaj ne delam prav. Spet. Ker je nekdo drugi tako rekel. Nekdo, ki je pametnejši od mene. Nekdo, ki več ve in je bolj izkušen. Ampak glejte, saj razumem, so priporočila in izkušnje in dobre namere. Vem, poznam. Been there, done that. Ampak nekje vmes sem tudi jaz. Jaz s svojimi izkušnjami in svojim znanjem. Tega nima nihče. Nihče nima tvojih izkušenj. Nihče ne ve kako je biti ti. Kako je hoditi v tvojih čevljih. S čim se zbujaš zjutraj in s čim preživljaš dan. Nihče ne ve koliko notranjih bitk biješ in koliko poguma dnevno zbiraš. Nihče. In zato, kljub dobronamernim napotkom, ne moremo preko sebe. Jaz ne želim preko sebe. Želim biti navdušena, igriva, razposajena. Želim preklinjati med stojo na glavi. Želim glasno smejanje na urah joge. Želim da počnemo tisto, kar nam srce sramežljivo šepeta. Ker nam nihče ne more dati navodil, kako naj živimo svoje življenje, ga lahko živimo le tako, da sledimo sebi.

Dajte, kdaj ste nazadnje pogledali navznoter? Kdaj se nazadnje kakšno stvar naredili zato, ker ste si jo želeli? Kdaj ste se nazadnje slišali? In uslišali?

Karkoli preberem, karkoli novega se o osebni rasti in boljšem življenju naučim (od spoprijemanja z dnevno tesnobo do 10 stvari, ki jih moram pred spanjem narediti, če ne želim biti ves naslednji dan pod stresom), je še ena dodatna potovalka, ki jo vlečem za sabo. Pa vse v dobri veri! Ampak nekje je treba potegnit črto. Nekje je dovolj. Vsega ne moremo in ne bomo vedeli. Nekje je meja. In verjemite, ko pomislimo na mejo, je meja že krepko za nami.

Drugim zaupamo bolj kot zaupamo sebi. Saj stvar je logična, če jo preletimo. Ampak dajmo se za sekundo pri njej ustaviti. Kako je možno, da pustimo tretjim ljudem, ljudem, ki pojma nimajo o nas, da nam narekujejo kaj ja in kaj ne. Poslušajte svoje občutke. Vem, z leti malo oglušimo in ne prepoznamo tako zlahka notranjega glasu v množici kričanj. Ne razločimo šepetanja v množici kričanja. Ampak poslušajte, napnite ušesa. Potrudite se in se osredotočite na tisti glasek, ki sramežljivo kliče. To ste vi. To je vaš notranji glas. Prisluhnite mu, namenite mu več pozornosti. Ta je tisti, ki ima prav. Ta je tisti, ki vse ve. Ta je tisti, ki je vedno z vami. Glas, ki najbolje ve, kaj je za vas dobro.

Zaupajte si. In verjemite vase. In, če ne verjamete vase. zaupajte meni in verjemite, da jaz verjamem v vas. Ker smo na istem. Vsi smo tam-tam z zmedenostjo, preobremenjenostjo in tesnobo. Tako je, ljudje. Tako je. Taki časi so. Ampak, da ne boste mislili, taki časi so, ja, ampak taki časi, so odlični. Odlični so, ker iz takih časov vzklijejo revolucije, ljubezni in premiki. Pa ne mi reči “glej jo, romantična duša, fantazira v tri dni”. No, ali pa dajte, če želite. Želim vam samo povedati, da vse lahko obrnemo sebi v korist. In, glejte ta kliše, vse je za nekaj dobro. Odvisno je samo, iz katerega kota bomo zadevo pogledali.

Zato, najbolj razsvetljeni med nami, hvala. Iz srca hvala za vse napotke, dobre namere in vodiče v korakih kako živeti. Ampak pomladi se bom veselila! Pomladi, daljših dni, ptičjega petja, zelene. Življenje ni pica. Življenje ni samo pomlad. Ne, življenje je tudi jesen. Pa zima. Saj vzamemo vse, seveda vzamemo. Ampak to ne pomeni, da ne bomo slavili prijetnega. To ne pomeni, da ne bomo komaj čakali, da nas žalost mine. Sprejeli jo bomo, ampak vseeno se bomo veselili dneva, ko bomo nasmejani. In, verjemite, bomo. Bomo nasmejani. Kajti življenje se premika. Časa se ne da prijeti. In v tem krogu minljivosti se nameravam imeti fino. Ker vse ostalo je zguba časa.

Vsi bi radi vse počeli prav. Pozabljamo pa, da je prav edino tako, kot želimo sami. Edino tako, kot nam srce sramežljivo šepeta.

Bodite dobro.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Medeja Bajec
Kolofon