Veliko stvari sem vam naštel, a poudariti je treba naslednje. Pater Bogdan je predvsem človek s karizmo, ki se kaže iz njegove preproščine. Kot brat v frančiškanskem samostanu v Ljubljani je priljubljen med župljani, priljubljenost pa se vleče za njim kamorkoli pride, pa naj si bo v telovadnici, kjer igra s dijaki in študenti dvoranski nogomet, bodisi kot velik podpornik Jeseniškega hokeja, kot odlična družba, ko se kdaj osvobodi tudi frančiškanske kute ter zaide s prijatelji do Rožnika, na pivo, kavo itd. A ko je potrebno, iz njega privre upravičena sveta jeza. Njegov glas se ponižno stiša in v njemu je več kot dovolj slišno razočaranje in žalost nad ravnanjem sistema, politike ipd. Je aktiven in glasen kot duhovnik in kot državljan. Na svet ne gleda iz prižnice, niti ne iz govorniškega pulta, na svet gleda iz ulice, delovnega mesta. Pravo ime za razumevanje praznika 1. maja, ko državni koledar praznuje dan dela, Cerkveni pa obhaja praznik. Sv. Jožefa delavca. Sorodnost je več kot očitna.

Cerkev na 1. maj obhaja praznik sv. Jožefa delavca. Kako si lahko človek jemlje sv. Jožefa za zgled pri delu?

Jožef iz Nazareta naj bi bil po krščanski tradiciji tesar. Vsekakor pa je bil globoko veren Jud in kot tak je rad delal, saj po judovskem izročilu je delo posnemanje Stvarnika, ki je naredil svet. Tudi v Prvi Mojzesovi knjigi, v Knjigi stvarjenja, beremo, da sta prva človeška starša prejela navodilo, naj delata. Zato si dela ne smemo razlagati kot kazen za človeški prestopek, ampak nasprotno. Z delom uresničujemo sebe in drug drugega. V judovski kulturi sin pomaga očetu pri delu, zato je gotovo tudi Jezus, preden je šel v šolo, pomagal očetu. Zato Jožef ni samo vzor pridnega delavca in skrbnega gospodarja, ampak tudi dobrega vzgojitelja, ki zna mladega človeka navdušiti za delo.

Knjiga pregovorov (14.,23.) v Svetem pismu pravi: »Pri vsakem trudu je dobiček, prazno besedičenje vodi le k pomanjkanju.« Nato pa še: »ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika« (1. Timotej, 5.,8.). Strašno radi citiramo Sveto pismo. Drugo je, če se teh postulatov držimo. Se jih? Kdo prazno besediči? Kdo nima skrbi za svoje? Nadalje je Pismo Timoteju posebej drzno, saj označuje ignoranco do skrbi za svoje in domače za hujšo kršitev kot pa nevero. Kaj bi moralo biti za odgovorne velikaše pomembnejše? Vera oz. neka splošna pripadnost ali sočutje, socialna skrb?

Apostol Pavel je v svojem Pismu Timoteju zelo jasen, saj pravi, da je potrebno najprej poskrbeti za svoje v družini. Ne bi bilo prav, ko bi nekdo npr. deloval v vseh nevladnih organizacijah, doma bi pa otroci jokali, ker bi bili lačni in bi jih zeblo. Vendar pa ta skrb za družino ne pomeni, da mora biti družina zaprta; poklicana je, da se odpre in še koga sprejme. Hkrati pa je prav, da se po družinah pogovarjamo o socialnih stiskah v naši družbi in po svetu in se skupaj odločimo, kaj bomo storili: ali prispevamo za reveže, zbiramo zdravila za bolne, ali pa podpišemo peticijo, ki nasprotuje nasilju. Res pa je, da je odgovornost tistih, ki so na višjem položaju v družbi, večja od odgovornosti nekoga, ki je čisto navaden Zemljan.

Še bom poizkušal vleči Sveto pismo iz naftalina, ki v Apostolski delih (Apd 4,32.34-36) opisuje: »Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha, tudi ni nihče govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovo, ampak jim je bilo vse skupno« ter »Nobenega ubogega ni bilo med njimi; kolikor je bilo namreč posestnikov zemljišč ali hiš, so jih prodajali in ceno za prodane stvari prinašali ter polagali k nogam apostolov. Delilo pa se je vsakemu, kakor je kdo česa potreboval.« Človek na hitro pomisli, da so prvi kristjani živeli v idealnem socializmu. Kako bi vi opisali to očitno blaginjo prvih kristjanov?

Prva stvar, ki jo moram povedati, je, da Sveto pismo ni shranjeno v omari in posuto z naftalinom, ampak je to knjiga modrosti, ki jo vsak dan prebiramo. V protestantskih deželah in ponekod tudi pri nas najdemo Sveto pismo v vsaki hotelski sobi.

Jeruzalemska skupnost, kakršno omenjajo Apostolska dela, pravzaprav nikoli ni izginila. To so danes naše meniške in redovne skupnosti, kjer imajo bratje vse skupno. In tudi nimajo privatne lastnine. Jeruzalemska Cerkev ostaja etični vzor, kako si lahko ljudje pomagajo. Je pa daleč od tega, da bi želela biti »ekonomski model«. Da je bila ekonomsko nevzdržna, dokazuje tudi apostol Pavel, ki je po vsem Sredozemlju nabiral sredstva, da ji je pomagal. »Blaginja«, ki jo vi omenjate in je bila vzorna, pa ni bila blaginja bogastva, ampak blaginja veselja, ker so poskrbeli za vsakogar in so to čutili kot svoje poslanstvo.

Ta skupnost je imela veliki etični vpliv na vse Cerkve na Bližnjem vzhodu, ker je prebujala moralno zavzetost in socialno solidarnost. V tem smislu govori tudi danes vsem nam (ne samo redovnikom), da namreč noben ekonomski sistem ne more biti popoln, da bomo imeli vedno reveže med seboj in da ti ne bodo preživeli, če jim tisti, ki imamo dovolj, ne bomo pomagali. Jeruzalemska skupnost je v svojem času spominjala prve kristjane na Božjo dobroto. Prav to pa danes trdi tudi papež Frančišek. Namreč da nas revni, begunci in priseljenci lahko spominjajo na tisto dobroto, ki jo je Bog položil v nas, in da je prav, da jim priskočimo na pomoč.

Kaj je za vas blaginja? Je to konkretizirana in uresničena utopija, sprejetje trenutka, kakršen je, ali kaj drugega? Ste kdaj živeli v blaginji?

Poznamo več vrst blaginje. Ne gre samo zato, da ima človek streho nad glavo in da ni lačen. Vidimo, da bi marsikdo raje izgubil stanovanje in pogrešal kos kruha, kakor pa osebo, ki mu je ljuba in ki mu stoji ob strani. Zato bi lahko govorili o medosebnem bogastvu ali bogastvu osebnih prijateljskih odnosov, ki nas najbolj bogatijo. Blaginja zame tudi ni to, da imam dovolj denarja za kakšen avtomobil, lepo obleko, … ampak se mi zdi pravo razkošje, če imam toliko prostega časa, da lahko poslušam glasbo, se podim z otroki po igrišču ali pa si grem ogledat kakšno tekmo. Materialna blaginja, če je, je smiselna, če povečuje kvaliteto življenja. Kadar pa postane sama sebi namen, človeka ne osrečuje in njegovo življenje postane slej ko prej zdolgočaseno.

Sveto pismo po samo dveh primerih o socialnih vprašanjih vendarle ni tista stara zaprašena knjiga, ki jo pregovorno dobiš v dar pri sv. birmi, nato pa jo odložiš na polico, kjer se skupaj z vsem, a ločeno od tebe, stara do morda tvoje jeseni življenja, ko se ob kopičenju zdravstvenih neugodnosti malce zbojiš zase in začneš zopet prebirati to, kar si se učil morda pri verouku in ti dobro dene, ker »si se vrnil k Gospodu«. So po vašem mnenju nekrščeni in neverni prikrajšani za sadove »nebeškega Jeruzalema« zgolj zato, ker niso »v Gospodu«? Zakaj je danes vera potrebna?

Osebno sem prepričan, da je danes zelo malo ljudi, ki bi bili popolnoma neverni. Vsak v nekaj verjame, če ne v osebnega Boga, pa v kakšno vrednoto. Pomislite, kako tragična osebnost je tisti, ki ne verjame, da ljubezen obstaja. Upam, da takšnih res ni veliko. Verjetno pa vas bolj zanima, kaj naj bi bila krščanska vera. To je osebni odnos z Bogom, s katerim se lahko pogovarjam ali prepiram in k Njemu ljubeče molim. Najbrž pa boste soglašali, da vsak osebni odnos bogati. Seveda bi sedaj lahko rekli, da je to krivično, da tega osebnega Boga ne poznajo vsi ljudje. Pa vendar je ta osebni Bog Oče vseh ljudi, ki na skrivnostne načine išče pot do vsakega človeka: morda preko čudovite narave, ki ga obdaja, ali pa preko ljubečega človeka, ki je ob njem.

Kdo je za vas svetnik? Mora res biti zgolj priznan od Cerkve? Ga gre srečati tudi na ulici, v baru, med težaškim delom rudarjev, nenazadnje med ateisti?

Cerkev sama pravi, da vseh izjemnih in čudovitih ljudi ni mogla razglasiti za svetnike. Zato je uvedla praznik Vseh svetih, ki vključuje vse poštene ljudi, ki so že umrli. Ker pa že omenjate izraz ateist, naj povem, da to besedo prehitro uporabljamo. Ateist je namreč nekdo, ki je prepričan, da Boga ni in da tudi ni ničesar absolutnega. Takšnih ljudi pa je, kot smo rekli, zelo malo. Velika večina ljudi, ki se imajo za neverne, niso ateisti, ampak samo agnostiki. Agnostik pa je človek, ki Boga ne pozna. Ali pa ne ve, kako bi skrivnost in svetost življenja, ki ju nosi v sebi, poimenoval. Krščanski pisatelji pogosto govorijo o tem, kako bomo v večnosti srečali ljudi, ki se jih nismo nadejali, pa se nam bodo predstavili kot Božji ljubljenci. Krščansko pojmovanje svetnika ne zahteva popolnega moža ali popolne žene. Svetnik je oseba, ki sprejme ljubezen in je pripravljena ljubiti. Ljubezen pa je samo drugo ime za Boga. Takih izjemnih ljudi, ki znajo ljubiti, odpuščati in ki so velikodušni, pa res ni malo. Gotovo jih tudi vi poznate, pa tudi sam sem ji že veliko srečal, od mnogih pa sem se tudi že poslovil. Prepričan sem, da jih bom našel v večnosti, če bom seveda sam tja prišel!

Papež Frančišek pravi: »Naučiti se moramo iti ven iz naših togosti, ki nam onemogočajo posredovati veselje evangelija, iz standardnih obrazcev, ki pogosto izpadejo zastareli, iz vnaprej pripravljenih analiz, ki popredalčkajo življenja ljudi v hladne sheme. Iti ven iz vsega tega.« Se to uresničuje, ga ubogamo? Kaj pomeni za vas »iti ven«?

Papež Frančišek se obrača na vse ljudi dobre volje. Če je toliko ljudi nad njim navdušenih, pomeni, da spregovori vsakemu človeškemu srcu. Zato njegov klic, da izstopimo iz sebe in pristopimo k drugemu, ga sprejmemo in razumemo, velja prav za vsakega človeka.

To pa seveda ni lahko. Vsi ljudje smo zaverovani v svoje stiske in težave in gremo težko iz sebe. Težko prisluhnemo drugemu človeku in še težje ga gremo iskat v njegovo konkretno bedo ali stisko. Ko papež nagovarja cerkvene ljudi, duhovnike in redovnike, pa jih spodbuja, naj vendar sprejmejo Božjo pomoč, da bodo lažje zapustili zagledanost vase, ki  je lahko tudi pretirano premišljevanje o sebi, tudi o svoji duhovnosti, ter se obrnili k ljudem, ki so potrebni Božjega usmiljenja. Ne vem, če dovolj razumemo, v čem je papež revolucionar. Doslej smo vedno govorili: pri sebi je treba začeti, jaz sam se moram poglobiti in spreobrniti … Ta papež pa pravi, da se je najprej potrebno obrniti k drugemu, videti njegovo potrebo, hrepenenja in obupovanja. Torej potrebno je začeti s stisko drugega in ne s svojo stisko. Slovenci smo oboje: smo zaverovani vase, lahko bi rekli, da smo introvertirani, po drugi strani pa znamo biti tudi družabni in veseli drug drugega. Paradoksalno je to, da imamo oboja nagnjenja, zato je pomembno, kateremu notranjemu nagibu sledimo.

Delu čast in oblast?

Čeprav je ta krilatica zaradi političnega in zgodovinskega konteksta postala neuporabna, pa sedaj, po obdobju demokracije, ki že kar nekaj časa traja, postaja ponovno pomembna. In to ne samo pri nas, ampak v vsem zahodnem svetu. Delo je potrebno ponovno ovrednotiti. Tudi po krščanskem pogledu na človeka je delo ena od osnov človeškega dostojanstva. Zopet je potrebno poudarjati, kako je vsako delo častno, samo da ga nekdo opravlja pošteno. Vsako pošteno delo pa zasluži tudi pošteno plačilo, tako kot pravi evangelij: Delavec je vreden svojega plačila! Današnja ekonomija je perverzna, saj mnogokrat vloženo delo ni primerno nagrajeno. Tukaj smo pri temeljih naše družbe; če namreč ročnega in intelektualnega dela ne bomo primerno ovrednotili in nagradili, se nam bo gospodarstvo sesulo.

Pri oblasti pa naj sodeluje vsak, kdor ima delo, in tudi tisti, ki ga še išče. Prav tako pa morajo imeti vso odločujočo oblast tudi tisti, ki ne morejo več delati. Kot duhovnik pa rad povem še to, da 1. maj ni samo praznik dela, ampak začetek majske marijanske pobožnosti, ki je povezana z lepoto narave, posebej še z majskim cvetjem. Hkrati pa ta pobožnost mnogokrat pomaga ponovno ovrednotiti žensko v naši družbi.

Naj ob koncu Vašim bralkam in bralcem zaželim lepe in cvetoče majske dni, pa tudi veselja, ki ga v našo družbo prinašajo čudovite ženske osebe.

Hvala.

* Naslovna fotografija: Mavric Pivk

* Fotografija znotraj teksta: Dnevnik

Deli Nazaj