Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Autoparty - zabava, ki nam jemlje življenje

Ni vse slabo, ko pride do avtomatike. Ne, kdaj nam stvari tudi olajša, seveda. Saj zato jo tudi imamo. Avtopilot postane smotan takrat, ko nam jemlje sedanjost. Ko zaradi njega spregledamo cvetoče magnolije. Ko zaradi njega zaklepamo odprta vrata. Avtopilot je baraba takrat, ko nam krade trenutke. Ko hodimo po že stokrat prehojeni poti, a ne prepoznamo fasad hiš na ulici.

Zgodilo se je. Zjutraj sem od doma odšla z njegovimi ključi. Odklenila, zaklenila, šla. Šele pri čekiranju na delu, ko sem na čitalec naslonila ključe in se želela prijaviti, sem opazila, da k napravi ne tiščim modrega obeska s čipom, ampak Jack Daniels obesek za ključe.

Avtomatika. Avtopilot. Ne vem kje sem bila. Za veliko juter ne vem kje sem. Zaklepam vrata. Zaklepam odprta vrata, tako da z obračanjem ključa sicer zatič premaknem ven, a prej pozabim s kljuko zapreti vrata. Zaklenjena odprta vrata. Zgodilo se je dvakrat. Vseeno. Zgodilo se je dvakrat. Pa ne, da se oštevam. Samo povem. Povem, da sem kljub vsej jogi, meditaciji in učenju še vedno človek. Ha! Razsvetljenec, a. Še vedno samo človek. Šokantno! No, kdaj mi uspe tudi obratno. Kdaj me uspe zmotiti maček s svojo prejo in sukanjem okrog golih nog. Kdaj se pustim zmotiti sama in za trenutek, oblečena in pripravljena na delovni dan, zlezem nazaj v posteljo. Samo za trenutek, toliko, da občutim toplino. Toliko, da začutim umirjeno dihanje. Spet drugič sem turistka v mojem mestu, kjer poznam vse kotičke in vogale. Z blazino čez hrbet zrem proti nebu, občudujem magnolije in zapredem v lužo. Gledam hiše, vrtove in ljubljenčke mimoidočih. Z nasmeškom na obrazu tacam proti jogi in si mislim, da saj mi kar gre. Kar gre mi vse skupaj. Življenje in vse kar spada zraven. Nekako mi gre. Z avtopilotom in brez.

Ali sem si želela življenja, ki ga imam? Ne vem. Verjetno. Zdi se mi, da veliko tega ne vemo. Da si veliko tega želimo, ampak da veliko tega pride samo od sebe (no, samo od sebe mislim figurativno, še vedno smo nekoč nekje sprejeli odločitev, ki nas je pripeljala sem, v ta trenutek) in je vseeno (ali morda ravno zato) zelo dobro. Mislim, res dobro. In medtem je na drugi strani vse tisto, kar smo želeli in se je potem izkazalo za bolj meh in ne tako fajn zadevo. Mogoče zaradi pričakovanj, ki smo jih napumpali, mogoče zaradi “pritiskov” od zunaj. Ker vsi to počnejo, ker je to normalno. Ker je to pričakovano. Ne vem, hotela sem službo od sedmih do treh. Ampak … ampak pozabila sem zraven dodati, da želim biti tudi srečna. Poleg sem pozabila dati opombo *pomirjena in zadovoljna. Izpopolnjena. Saj sem! Ampak ne zaradi nje. Kljub njej. Ampak to je že druga zgodba. V tej zgodbi poudarjam to, da je superfinofajn stremeti naprej. Super. Ni se pa tako fino prepustiti toku, ki ga ima tuja reka. Reka, ki teče pod mostovi pričakovanj, norm. Krasno je stremeti k boljšemu. Ampak poudarjam tudi to: be careful what you wish for. Ker se lahko uresniči. In če nismo natančni pri zastavljanju želja, nas končni rezultat lahko razočara.

Tako kot kakšno jutro naredim neumnost in se prepustim varovalni mreži pod vrvjo rutine, tako tudi kdaj zvečer zaradi neumnosti ne morem zaspati in sem na meji med ustaljenim izmeničnim dihanjem, ki naj bi me pomirilo in kemijo v predalu, ki bi me lahko pomirila. Pa nimam težav z nespečnostjo. Ravno nasprotno. Pustite me pri miru v udobnem položaju in bom zaspala. Brez heca. Zaspala bom med vodeno meditacijo. Oziroma sem. (Ne med meditacijo, ki sem jo vodila jaz, hehe, vsaj to.) Ampak pride dan, pride večer, noč, ko nekaj klikne in se mi zaspanost izmuzne. Več tega klikne in znajdem se v spirali misli, ki, saj veste, no, ki niso najbolj prijetne. Je to tudi avtopilot? Je spiralnost negativnih misli, ki nas ovira pred sladkim spancem, posledica avtopilota? Ali pa je spirala negativnosti sama avtopilotska? Ima slaba spalna predispozicija izvor v avtopilotu tekom dneva? Ne vem. Ampak bolj si želim zaspati, bolj budna sem.

Ni vse slabo, ko pride do avtomatike. Ne, kdaj nam stvari tudi olajša, seveda. Saj zato jo tudi imamo. Avtopilot postane smotan takrat, ko nam jemlje sedanjost. Ko zaradi njega spregledamo cvetoče magnolije. Ko zaradi njega zaklepamo odprta vrata. Avtopilot je baraba takrat, ko nam krade trenutke. Ko hodimo po že stokrat prehojeni poti, a ne prepoznamo fasad hiš na ulici. Ko se sprehodimo mimo občinske stavbe in nas presenetijo visoka drevesa v drevoredu pred njo. Kdaj so pa to sem dali? Od kdaj so ta odrasla drevesa tu na tej ulici? Od šoka sem klicala ata, ki je dejal, da že dolgo, dolgo tega in da so drevesa ves čas mojega življenja tam. Ulica, po kateri sem vsako jutro in popoldne maširala v in iz šole. Glavna ulica sredi mesta.

Autoparty v glavi. Zabava, ki nam jemlje. Zabava, po kateri se ne spomnimo veliko. Ker nas opije z mislimi, ker zaradi nje spregledamo in zamudimo svet okrog nas. Saj vem, da ne bom nikoli lebdeče meditirala nekje v Himalaji, da ne bom živela samo od sonca in da ne bom nikoli sprijaznjena z dejstvom, da so otroci v šolah nagrajeni za tekmovalnost s sladkarijami. Vem. In, čeprav si želim drugače, sem previdna in prisotna in prisebna. (Oziroma se trudim.) Ker vmes, med mojim hotenjem, avtomatiko in (ne)spečnostjo, se odvija življenje. Življenje, ki ga mimogrede pozabim živeti. Življenje v katerem k željam pozabim pripisati opombe, življenje cvetočih magnolij, predečih mačk in toplih ljudi.

Bodite dobro.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Medeja Bajec
Kolofon