Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Michel Houellebecq: Podreditev - Ocena romana

V razmerah, ko džihadistični terorizem velja za eno največjih sovraštev zahodni civilizaciji, je roman Podreditev privlačen že zaradi distopične slike, ki jo ponuja. Houellebecq je v njem postregel s podobo kaotične, razdeljene Francije leta 2022, v kateri politične razmere krojita skrajna desnica na čelu z Marine Le Pen in na drugi strani vzpenjajoča se stranka Muslimanska bratovščina. Država, ki jo zapuščajo Judje in jo dan za dnem pretresajo sovražni ekscesi, se med predsedniškimi volitvami znajde na kolenih.

7. januarja 2015 so teroristi v Parizu napadli uredništvo satiričnega tednika Charlie Hebdo in istega dne, ko je Francija obnemela ob napadu, je izšel šesti roman Michela Houellebecqa Podreditev. Karikatura kontroverznega francoskega pisatelja, ki se ga drži sloves islamofoba in mizogina, je bila na tragični dan na naslovnici revije, Houellebecq pa je po dogodku odpovedal promocijo dela, ki je zaradi nesrečnega naključja nemara doživelo še več pozornosti medijev in bralske publike.

V razmerah, ko džihadistični terorizem velja za eno največjih sovraštev zahodni civilizaciji, je roman Podreditev privlačen že zaradi distopične slike, ki jo ponuja. Houellebecq je v njem postregel s podobo kaotične, razdeljene Francije leta 2022, v kateri politične razmere krojita skrajna desnica na čelu z Marine Le Pen in na drugi strani vzpenjajoča se stranka Muslimanska bratovščina. Država, ki jo zapuščajo Judje in jo dan za dnem pretresajo sovražni ekscesi, se med predsedniškimi volitvami znajde na kolenih. V drugi krog se uvrstita Marine Le Pen in predsednik Muslimanske bratovščine Mohammed Ben Abbes – diplomatski voditelj, ki mu uspe prepričati tudi šibke francoske socialiste in desno sredino.

V to napeto politično kolesje, ki ga je Houellebecq večinoma sestavil iz realno obstoječih akterjev, je umeščen glavni protagonist François, medel profesor komparativistike na Sorboni. Iz njegove prvoosebne pripovedi izvemo, da je specializiran za francosko literaturo 19. stoletja in predvsem za pisatelja Jorisa-Karla Huysmansa, o katerem je napisal obsežno disertacijo, ki mu je omogočila vstop v akademski milje. Od takrat François živi mirno življenje samca, v katerem mu pobeg iz rutine omogočajo avanture s študentkami. Četudi paradigma nevezanega moškega nudi podlago za objektivizacijo ženskih likov na zgolj telesa, ki nudijo seksualni užitek, je Houellebecq v romanu Podreditev malce omilil svoj pregovorni mizoginizem s protagonistovo navezanostjo na eno izmed ljubimk.

Apatični intelektualec François živi odmaknjen v osebni mehurček elitnega udobja, ob tem pa ne razmišlja o družbeno-političnih okoliščinah v domovini, vse dokler se ne pojavi konkreten prelom, ki napoveduje, da bo zamajal kulturne temelje Francije. O politični spremembi in njenih posledicah bralec več izve iz njegovih pogovorov z drugimi liki. Nove okoliščine ga prisilijo tudi v drobne poskuse iskanja identitete: po poteh Huysmansa, ki se je v nekem trenutku iz ateista prelevil v izpričanega katoličana, se odpravi v benediktinski samostan, a ugotovi, da ne more najti pristnega stika z katoliško vero. Ob koncu pa se predvidljivo, pragmatično podredi islamu in tako spet vzpostavi navidezni red v svojem življenju.

Politični scenarij, ki ga na ozadju osebne zgodbe, na prvi vtis nekoliko tendenciozno podaja avtor, seveda omogoča branje skozi prizmo njegove zadržanosti do islama, ki ga je nekoč označil za najneumnejšo religijo sveta. V romanu Houellebecq prikaže, kako po zmagi Mohammed Ben Abbes začne spreminjati družbeno ureditev: ženske se morajo pokrivati, izgubljajo javne funkcije, v veljavo prihajata poligamija in šeriatsko pravo, konec je s sekularnim izobraževanjem, Francija pa se ozira za političnim povezovanjem z islamskimi državami. Kljub temu bi bilo razumevanje celotnega besedila iz perspektive Houellebecqove islamofobije preveč površinsko. Ne nazadnje Ben Abbes ni prikazan črno-belo, temveč kot človek dejanj, ki z napoleonovsko vizijo želi napraviti Francijo spet vplivno, v nasprotju s puhlimi pripadniki privilegiranega establišmenta, ki v predvolilnih bojih izrabljajo sofistično spretno dikcijo in pozneje pozabijo na svoje obljube. Po drugi strani pa pisatelj Ben Abbesa prikaže tudi kot zmernejšega in bolj pripravljenega na dialog, kot je s sovražnim govorom prežeta Nacionalna fronta.

Houellebecq je z vpeljavo antijunaka brez hrbtenice v politično antiutopijo izpeljal pretanjeno literarno analizo družbeno-politične sedanjosti, v katero je ujeta ne le Francija, temveč sodobni zahodni svet. Svet večplastnega romana Podreditev resda ponuja distopično videnje, kjer islam po demokratični poti zmaga nad krščanstvom, vendar subtilno opozarja tudi na naš tu in zdaj, v katerem tisti, ki so bili nekoč nosilci misli – torej intelektualna elita – živijo egocentrično, distancirano od večine. Houellebecq se tako na nek način vrača k eni svojih večnih tem – odtujenosti in krizi identitete sodobnega človeka.

V luči nedavnih francoskih volitev se scenarij, ki ga je Houellebecq izpisal v romanu Podreditev, izkaže deloma kot preroški. Marine Le Pen se je res kot pripadnici skrajno desne politične opcije uspelo uvrstiti v drugi krog predsedniških volitev, kjer jo je premagal politični kandidat sredine Macron. Tradicionalno močni francoski socialisti so bili nevidni, njihove glasove pa je – namesto karizmatičnega Ben Abbesa iz romana – prejel politično medel in z neoliberalistično doktrino obremenjen bančnik Macron. Ampak zanimivo je, da iz istega razloga kot fikcijski predsednik Muslimanske bratovščine: ker so bolj kot zanj Francozi glasovali proti Marine Le Pen. Evropa in njeni proevropski politični predstavniki so se ob zmagi Macrona seveda oddahnili. Če na tem mestu parafraziram komentar Slavoja Žižka, ki je bil objavljen v Independentu: Macron pooseblja tisto Evropo, katere poraz hrani populizem Le Penove; anonimno Evropo, ki služi neoliberalizmu. Res je, da bi zmaga Le Penove imela najverjetneje zelo nevarne posledice, ampak Macronova zmaga in vzdihi olajšanja, ki ji sledijo, nam po drugi strani dovoljujejo, da spet pademo v liberalno-kapitalistični spanec. V kakšno evropsko realnost se bomo zbudili leta 2022, kako budna bo levica, kakšna nočne more bo povzročala skrajna desnica ter komu ali čemu se bomo takrat podrejali Evropejci, ostaja neznanka. Upamo lahko le, da posledice zamaknjenosti v udoben sen ne bodo preveč usodne.     

Podreditev        

 

* Besedilo je bilo z izjemo zadnjega odstavka predvajano na 3. programu Radia Slovenija – programu Ars (link na oddajo: http://ars.rtvslo.si/2017/05/s-knjiznega-trga-137/). 

* Naslovan fotografija: www.newyorker.com

Maja Žvokelj
Kolofon