Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Živela sta bogatin in revež

Tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat.

Že več mesecev se s psom sprehajam mimo gradbišča, počasi preobražajočega se v večnadstropno (in večkrilno) graščino s prostrano teraso s čudovitim, na zahod obrnjenim razgledom na enega od naših maloštevilnih zalivov. A kakor da že to ni dovolj nadležno, se terasa razpreza še v urejen španski vrt s tlakovanimi stezicami, ki se vijejo med palmami ter drugim okrasnim drevjem in grmičevjem, na posesti pa je tudi izkop, kjer se bodo grajska gospoda bržčas kaj kmalu namakali (srebajoč koktajl?) v lastnem 'neskončnem' bazenu. Zakaj vam to pravim? Ker mi je kak teden ali dva tega neka ptičica priščebetala, kdo ta grajska gospoda so, in tu stvari postanejo silna zanimive, kajti bodoči graščak je direktor ene naših vodilnih medijskih hiš, imenitni dvorec pa je pravzaprav njegova počitniška hišica. A zakaj je to tako zanimivo? Ker iz zanesljivih, prvoosebnih virov vem, da se pri dotični medijski hiši neprestano zateguje pasove (torej krči kolektiv in preostalemu kolektivu plače), vse skupaj pa se mi je zdelo še toliko bolj zanimivo, ker so se tudi v podjetju, za katerega sama delam, vodilni pred časom odločili zategniti (naše) pasove, zato me prav zanima, kje si moj direktor postavlja svojo počitniško kočuro – medtem ko njegovi podložniki nimamo za pregovorni burek. Saj veste, kako pravijo: sanja svinja o lastnem 'neskončnem' bazenu.

Sicer po Citigroupovi analizi porazdelitve svetovnega bogastva v celinski Evropi in na Japonskem ne bi smeli tarnati nad razkorakom med graščaki in podložniki, saj so gmotne razlike med bogatini in reveži v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji, Kanadi in Avstraliji občutno večje, sploh pa na svetu obstajajo še toliko bolj nedoumljiva razhajanja – osem najbogatejših moških na svetu, recimo, ima toliko premoženja kakor najrevnejša polovica vseh zemljanov skupaj –, a ne bom lagala, zaradi prejle omenjenega 'neskončnega' bazena tale svinja po novem raje ubere drugo pot in se mu v čim večjem loku ogne. Vendar na žalost niti sprememba sprehajalne trase ni utišala mojega mozganja o denarju in neenakostih ter podrepnega vprašanja, ki mi vse odtlej kljuva v glavi: kako, zaboga, smo prišli do tega?

Izkaže se, da mora človek polistati pošteno nazaj, če hoče razumeti, kaj je pripeljalo do trenutnega finančnega neravnovesja, saj se je zgodba o denarju oziroma zasebni lastnini začela razpletati pred kakšnimi dvanajstimi tisočletji – tedaj smo se ljudje namreč začeli baviti s poljedelstvom in se nato lotili še živinoreje, prav to dvoje pa je pomembno spremenilo naš odnos do zemlje. Že res, da smo bolj ali manj vse živali v neki meri teritorialne, vendar naš mačehovski odnos do okolja, kakršnemu smo priča dandanes, nobeni vrsti ni vrojen, niti naši, saj so se pred pojavom kmetijstva ljudstva in plemena zavedala, da zemlje, kakor pravi star indijanski pregovor, ne podedujemo od svojih prednikov, temveč si jo izposodimo od svojih otrok, in so s tem v skladu z njo tudi ravnala – dokler niso ljudje s podjarmljenjem narave začeli ustvarjati presežkov. Ko se jim ni bilo treba več zanašati izključno na sadove in darove muhaste narave in še bolj muhastih letnih časov, ker so si s pomočjo motik, namakalnih sistemov in podobnih pogruntavščin napolnili želodce in nato še kašče, so lahko s presežkom pridelka trgovali, tako pa se je razvila blagovna menjava, ki je temeljila predvsem na žitu in živini (beseda kapital, recimo, izvira iz latinske besede capitalis, rabljene prav v smislu 'glav živine'). Zemlja je tako postala vir moči in bogastva – več kakor si je imel, več poljščin si lahko pridelal in več živine napasel –, zato so tisti, ki so bržkone sanjali o zasebnih 'neskončnih' bazenih, haremih in vsem, kar sodi zraven, začeli svoje sosede bodisi preganjati bodisi pobijati ter zasužnjevati njihove ženske in živino, njihovo zemljo pa vzeli za svojo. Sčasoma so manjše naselbine prerasle v večje, ki so, če so hotele obstati in se ogniti kaosu, potrebovale ureditev, vodstvo, nič čudnega pa ni, da so to vodstvo prevzeli najmočnejši, najbogatejši, najnasilnejši: vse od stare Grčije pa do osvajalskih pohodov Normanov se je bojni plen (ozemlje, vključno z vsem in vsemi na njem) delil med vojaške poveljnike in preostalo plemstvo – veze in poznanstva pač, miselnost, ki ji niti zob časa, če že ne človečnost, ni prišel do živega.

Skupaj s tem barbarskim nazorom pa se je skozi čas ohranila tudi strašansko izmuzljiva predstava o denarju. Zakaj izmuzljiva? Naj pojasnim s primerom: kilogram ječmena je vedno bil in vedno bo kilogram ječmena, a danes morate v denarju morda zanj odšteti 2 centa manj kakor včeraj, jutri pa že 6 več. Kako, če pa je kilogram ječmena vedno kilogram ječmena? Verjetno so se te težave zavedali že v 14. stoletju našega štetja, saj so se, potem ko so že okrog leta 600 pred Kristusom v Lidiji (današnji Turčiji) skovali prve novce, otepali papirnatega denarja, ki ga je Evropi predstavil Marco Polo. Ta je na Kitajskem naletel na bankovce dinastije Ming, prve bankovce na svetu, na katerih je med drugim pisalo, da bodo ponarejevalci obglavljeni – papirnati denar je bilo namreč vse prelahko natisniti, kar pa je bila obenem tudi njegova prednost, saj je olajšal trgovanje (lažje ga je bilo prenašati naokrog kakor skrinje zlatnikov) in lahko se ga je tiskalo v velikih količinah, ne da bi se bilo treba zanašati na surove kovine. Toda od kod potem njegova vrednost? Prav zavoljo teh pomislekov se papirna valuta ni zares prijela do poznega 17. stoletja, tedaj pa so bile razlike med bogatini in reveži že trdovratno zakoreninjene: plemstvo si je iz roda v rod podajalo s silo pridobljeno bogastvo in ozemlja, tamkaj živeči kmetje, sužnji, podložniki, tlačani, hlapci, kakor vas je volja, pa so zemljo zanje obdelovali in se odrekli svoboščinam v zameno za zaščito pred teroriz… joj, pardon, ne terorizmom, pred napadi tujih lakomnih bogatinov (zgodovina se tako ponavlja, da mi napake ja ne zamerite?) in tako so minevala stoletja – do prve industrijske revolucije.

Ko se je v drugi polovici 18. stoletja pojavil parni stroj, so kakor gobe po dežju začele vznikati tovarne, kmetje pa so v želji po boljšem, svobodnejšem življenju množično zapuščali zemljo, ki pravzaprav že ves čas ni bila nič bolj nič manj njihova, kakor je bila od njihovega fevdalnega gospoda, in se selili v mesta, kjer so spet garali za počen groš, da si je lahko nekdo drug polnil žepe – naj živi kapitalizem! In kako živi. Njegovi zagovorniki sicer trdijo, da bogatini s tem, ko skrbijo za lastne riti, nehote koristijo družbi, saj nas oskrbujejo s potrošnimi dobrinami, ki jih ljudje hočemo in potrebujemo, a odkrito povedano, vsakdo, ki kar koli zagovarja z raznoraznimi selfie palicami, samoporjavitvenimi kremami in ogrevanimi pokrovi za straniščno školjko, medtem ko se skoraj polovica sveta trudi živeti s tremi dolarji in pol na dan, stoji na trhlih tleh in ni oziroma noče biti v nikakršnem stiku s stvarnostjo, s stvarnostjo, ki se je od časov, ko je kilogram ječmena še bil kilogram ječmena, hudo izrodila. Kako izrodila? Tako, da slovenske založbe knjige tiskajo na Kitajskem, ker je to cenovno ugodneje, da ima Bill Gates sam več premoženja kakor 45 milijonov najrevnejših ameriških gospodinjstev skupaj, da se ljudem pri nas finančno bolj izplača živeti od socialne podpore in otroških dodatkov, kakor pa delati za minimalno plačo, da stane izdelava kovanca za en cent in pet centov ameriškega dolarja več, kakor sta kovanca potem vredna, da je na Kitajskem dvoletna deklica, potem ko jo je povozil kombi, sedem minut ležala ranjena na cesti, tačas pa jo je obhodilo 18 ljudi, ne da bi ji pomagalo, ker so se bali tožb dekličinih staršev, da v Zveznih državah Amerike 75 odstotkov vse zemlje v zasebni lasti pripada zgolj petim odstotkom zemljiških lastnikov, da je kemijski gigant DuPont na trg vedoč dal fungicid, zaradi katerega so se otroci mater, ki so med nosečnostjo prišle z njim v stik, rodili brez oči, saj je dobiček očitno pomembnejši od človeških življenj, da dva milijona belcev vsak dan je nilskega ostriža, ulovljenega v Viktorijinem jezeru v Tanzaniji, medtem ko domačini stradajo, ker je umetno vzgojeni ostriž, ki je v jezeru izpodrinil vse druge naravne vrste, zanje predrag, da velika podjetja raje zavestno tvegajo in kršijo okoljevarstvene zakone, nato pa plačajo večmilijonske globe, ker je s stališča dobička oziroma izgube to pač boljša poslovna odločitev, da je cela vrsta bogatinov bogatejših od določenih držav, tudi Slovenije, in da direktorji vsepovsod po svetu zaposlenim prostodušno nižajo plače, medtem ko sebi gradijo večnadstropne, večkrilne počitniške graščine. Tako izrodila.

A boste v luči povedanega presenečeni, če vam povem, da sem resno razmišljala, da bi se denarju odpovedala? Ljubezen do denarja navsezadnje le je, kakor piše v Svetem pismu, izvor vsega zla – zakaj potem čezenj preprosto ne bi naredila križa? Če sedaj mislite, da je to preveč drastičen in predvsem povsem neizvedljiv ukrep, se motite, saj je že več ljudi dokazalo in še vedno dokazuje, da je življenje brez denarja ne le možno, temveč tudi boljše, med njimi pa mi je morda najljubši gospod po imenu Mark Boyle.

Boyle je skoraj tri leta živel v prikolici, parkirani na zemljišču organske kmetije, kjer je v zameno za parkirišče pomagal pri kmečkih opravilih, hrano si je pridelal sam oziroma si jo nabral v gozdu, kuhal je na ognju in se umival v bližnji reki ter tako uspešno in po svojih besedah srečno živel, glej ga zlomka, povsem brez denarja. Pravi, da se mu je odpovedal, ker je denar – oziroma 'numerična manifestacija naših predstav o dobroimetju in dolgu' – prav tako neresničen kakor Božiček in nekega dne pač moraš nehati verjeti vanj. »Začeli smo verjeti, da ga potrebujemo,« razlaga, »da brez njega ne moremo preživeti. Dejstvo, da smo okrog njega zasnovali to neosebno in uničujoče gospodarstvo, zgolj podžiga tovrstne zablode. Odrasli začuda verjamemo, da nam denar pomaga preživeti, ko nas žive pravzaprav ohranja narava. Prepričanje, da se moramo zanašati na denar, je le še ena zabloda, ki ima moč zgolj zato, ker smo skupinsko pristali, da bomo verjeli vanjo.« Še toliko bolj pa verjamemo vanjo, ker denar malikujemo že tako dolgo, zato vam ne zamerim, če se ji sami še niste pripravljeni odreči – Božičkovo naročje je le Božičkovo naročje (četudi se v imenu tega Božička posiljuje in pleni vse živo) in morda nam bo le vrgel kakšno kost, kakšno drobtino, če bomo res res pridni. In očitno nam jo bo, kajti po globalni vasi se vse glasneje govori o univerzalnem temeljnem dohodku, tudi pri nas.

Univerzalni temeljni dohodek  je dohodek, ki bi ga čisto vsi brez izjeme ne glede na status prejemali vsak mesec, z njim pa naj bi se poskusilo zakrpati vedno večjo vrzel med bogatimi in revnimi, ki se med drugim tudi zaradi vsesplošne avtomatizacije in z njo naraščajoče brezposelnosti skokovito veča, a če mene vprašate, bi se z njim predvsem rado podmazalo škripajoče kolesje kapitalizma, ki ga je že dolgo tega, zmotno misleč, da gre za perpetuum mobile, v tek pognal malo prejle omenjeni parni stroj – vendar univerzalni temeljni dohodek nas ne bo odrešil. Jim Carrey, hollywoodski igralec, težak 150 milijonov dolarjev, je lepo povedal: »Ko bi le lahko vsi obogateli in zasloveli, da bi videli, da to ni odgovor.« Tegobe naše družbe se namreč ne bodo razblinile zgolj zato, ker bo nekdo zamahnil s čarobnim zvitkom bankovcev, najsibo debel, kolikor hoče: če bi denar lahko kar koli popravil, bi že, na svetu ga je že danes dovolj, da bi bili vsi siti in napojeni, umiti in pokriti, šolani in zdravi. Pa niso. Nekaj mi pravi, da je tistim, ki imajo, čisto všeč, da se razlikujejo od tistih, ki nimamo – in nobenega namena nas nimajo spustiti blizu svojih prostranih teras, španskih vrtov, tlakovanih stezic ali 'neskončnih' bazenov.

In da ne bo pomote, tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat. Očitno ta svinja le ni taka svinja in raje kakor o bazenu sanja o svetu, v katerem bi bila enakopravnost resničnejša od Božička. Če pa sami vsemu napisanemu navkljub skrivoma še vedno pestujete sanje o čisto svojem bazenu, 'neskončnem' ali ne, je vsakršna zadrega odveč – sistem je tako zastavljen, da ni bojazni, da boste lahko kaj kmalu plavali v njem, niti ko pride univerzalni temeljni dohodek, zato bi vam mogoče za konec na srce položila naslednje: ni vsak, ki ima veliko denarja, bogatin in ni vsak, ki denarja nima, revež – določenega bogastva se pač ne da izmeriti v zlatnikih. Glejte, da v gonji za porisanimi papirčki, trudeč se premostiti to razliko med njimi in nami, ne boste povsem pozabili, da se ne sveti samo zlato.

 

* Petro Brecelj lahko berete tudi na njenem blogu z naslovom For Peet's Sake

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

 

Petra Brecelj
Kolofon