Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kratka vikend zgodba: Avtoštop

Vedno huje je drezal vanjo s svojim nekontroliranim poželenjem in vedno bolj se je počutila ujeta ob prehitri, opotekajoči vožnji v ozki kabini. Skozi glavo so ji mrzlično begale misli, kako naj se reši iz te nemogoče situacije. Še enkrat, tokrat bolj odločno, je trepetajoča zakričala naj jo izpusti, ker da bo ustrezno ukrepala, če ne neha z dotiki. Zasmehljivo žaljiv se ni ustavil, le z drugo prosto roko je spretno obrnil volan proti opusteli peščeni poti med razvejano drevje.

Jesenski dan je bil, s kopicami osušenega listja ob robovih cest, ki se vijejo proti novim dogodivščinam. In prav te je iskalo mlado, razigrano dekle,  ki je štopalo na izven mestnem avtobusnem postajališču, čakajoč kakega mimo vozečega, da ji ustavi. Pozno popoldan je sonce že izgubljalo moč svojih žarkov, hladneje je postajalo. Postavna mladenka v zgodnjih dvajsetih se je z dvignjeno roko in iztegnjenim palcem že nestrpno prestopala na cestišču, z drugo roko pa si ovijala pretanek plašč okoli života. Mudilo se ji je k prijateljem na zabavo v bližnjo vas. Cesta je bila skoraj prazna.

Naenkrat pa je hrošč, vpadljivo svetlo zelene barve z domačo registrsko tablo, upočasnil in nerodno zapeljal proti njej, da je v strahu odskočila. V njeno smer, da gre ji je pojasnil starejši, skuštran, brkati mož z napihnjenim trebuhom pod raztrgano karirasto srajco, zato je premražena prehitro prisedla v čakajoče vozilo. A takoj občutila nasičeno poželjivost v glasu zalitega sogovorca. Skrčila se je vase, nagnjena k vratom, nekako negotova zaradi ostrih, vsiljivih pogledov, rahlo po alkoholu dišečega voznika. Zaslutila je težave, dvomeč v  lahkomiselno odločitev, ker je sprejela prevoz popolnega neznanca, ki jo je utesnjeval s svojo bližino. Ogovoril jo je z osladnim, momljajočim glasom, z roko pa segel proti njenim trdo stisnjenim nogam, katere je spretno izmaknila. Z rokami je povlekla tanko tkanino obleke čez prosojne nogavice, da ne bi vznemirjala pogledov nadležnega tipalca. Zabubila se je v sedež, v želji, da čim prej pride do cilja. Sopeči brkatež pa se je razživel s komplimenti o njeni prekrasni postavi, o pohotnem ovlaženem telesu,  hvalil lepoto njenih dolgih las ob tako privlačnem obrazu, sexi mikavnost njenega mladega telesca, katero bi mu lahko ponudilo užitke, ko pa je tako svobodomiselna in svetovljanska, da se javno ob cesti ponuja moškim.

Z že skoraj hripavim, sprevrženim glasom je stopnjeval napetost vedno bolj zakrknjenega dekleta, ki si ni upalo dvigniti pogleda, niti odločno zaustaviti prostaškega govorca. Le z nežnim, negotovim glasom ga je sramežljivo prosila naj neha z nadlegovanjem. Pogledala je skozi zapackano steklo avtomobila. Tema se je hitro spuščala, prav grozljive sence mimo bežečih visokih dreves so stopnjevale njeno stisko. Nemočna je v strahu zakriknila, naj jo izpusti iz avtomobila, kajti njegove potne roke so vedno bolj odločno silile vanjo, proti njenemu mednožju. Vedno huje je drezal vanjo s svojim nekontroliranim poželenjem in vedno bolj se je počutila ujeta ob prehitri, opotekajoči vožnji v ozki kabini. Skozi glavo so ji mrzlično begale misli, kako naj se reši iz te nemogoče situacije. Še enkrat, tokrat bolj odločno, je trepetajoča zakričala naj jo izpusti, ker da bo ustrezno ukrepala, če ne neha z dotiki. Zasmehljivo žaljiv se ni ustavil, le z drugo prosto roko je spretno obrnil volan proti opusteli peščeni poti med razvejano drevje. Izginila bom tu v teh luknjah narave, je pomislila vsa trda in zgrožena od nenadnega sunka in zvoka cvilečih zavor, ki je vsekal skozi njeno zmedeno, razbolelo glavo.

Vendar jo je streznil iz obupa, da je začela jasneje, bolj logično razmišljati, kako naj se reši. Smrdljivi, umazani kup prostaškega spolnega nagona je skočil nanjo, zdaj že z obema rokamagrabil po njenih še skoraj otroških prsih. Zastokala je v bolečini, nič več ni rekla, strah ji je zadrgnil glasilke, njeno drobno telo ni bilo kos zavaljenemu potrebnežu, ki jo je s svojo zatohlo sapo dušil. Hropeč je suval svojo zanemarjeno, zlepljeno kosmatost proti njenim ustom, da jo je sililo na bruhanje od ogabne utesnjujoče bližine. Slišala je zvok trgajočega platna pod njegovimi začrnelimi nohti, začutila praske po razgaljenem trebuhu ... V paniki je začela vreščati s prodornim glasom, da se je za trenutek odmaknil od njenega sedeža, začuden nad njeno predrznostjo. Zaznala je šokiran odmik sile in izkoristila kratko distanco za nagli udarec po kljuki od vrat zasoparjene kripe, katera so se škripajoče odprla. S težo celega telesa se je postrani zakotalila ven v temačno neznanost  in  padla na kolena, z rokami globoko v brozgo  visokega plevelja.  Hitro se je pobrala na noge ob glasnem preklinjanju neokretnega debeluha in se vsa tresoča zagnala v norem, brezglavem  teku čez ovire proti bližnjim osvetljenim hišam. Vsa raztrgana je, s krvavimi madeži po oblačilih, z od solz razmazanim obrazom, s potolčenimi, blatnimi koleni in odrsanimi rokami, tolkla po vratih prve domačije, kjer so jo sočutno tolažeče sprejeli in poklicali policijo.

       Pozno ponoči, po vseh tistih intervjujih s policijo, se je vrnila domov, prestrašena, izčrpana, za silo urejena in umita. Prostor in čista oblačila so ji ponudili prijazni bivalci tiste domačije. Odklenila je vhodna vrata, obenem pa že zaslišala glasno vpitje svoje matere:

      »Kje pa si hodila tako dolgo?«

      »Ah s prijatelji sem bila, saj veš.« je odvrnila s skrhanim glasom proti kuhinji. Materinska slutnja je mamo vzdignila s stola in že je prikrevsala do hodnika, kjer je pod prižgano lučjo radovedno pogledovala svojo potomko:

      »Kakšna pa si? Vsa razcapana. Pa opraskana. Kaj se je zgodilo?«

      »Daj mam, utrujena sem, padla sem in se udarila,« je dekle poklapano zarentačilo v odgovor:

      »Vstati moram zgodaj. Spat grem!«

Mati je še naprej silila vanjo z vprašanji. Slutila je ob njenem izmikajočem pogledu in po mimiki telesa, da je nekaj hudo narobe:

      »Ustavi se punče! Ne laži mi! Kaj se dogaja?« se je odločna pobliže zazrla v dekletov zardel obraz, ta pa se je uporniško obrnila proti steni in razburjena odganjala mater:

      »Pusti me na miru!«

Hotela je zbežati stran od vseh, se skriti v varnost svoje sobe, izginiti pred nadležnimi vprašanji, jezo zatlačiti v mehkobo postelje, potegniti odejo čez izmučeno kljuvanje glave in v temi odleteti čim dlje od ranjenega ponosa. A vrtanja vanjo ni bilo konec. Mati je bila vztrajna, ni nehala. Nadaljevala je s prigovarjanjem, odločena doseči resnico, celo za roko jo je pograbila, ni je hotela spustiti:

      »Prosim, govori z mano! Nehaj trmariti! Tu sem. Nisi sama!«

In takrat je popustila, solze so se ji razlile po otrplem, izžetem obrazu:

      »Napadel me je en kreten zahojen!« je komajda vsa osramočena izdavila  »En kmetavzar, domačin. Me je hotel posiliti!«

Vrgla se je materi v objem, povsem zahlipana, ta pa jo je, šokirana, tolažeče močno stisnila k sebi, in z jezo v glasu butnila:

      »Kaj spet si štopala? Napol naga? Sem ti že tolikokrat rekla, da nehaj bloditi okoli!«

      »Ne skrbi mam!« je le zajamralo dekle v odgovor, povsem sesuto od vsega nasilja, ki ga je doživelo in še tišje zasikalo v njeno rame: »Policijo smo klicali!«

      Osupla mati pa je spravljivo besedila z vedno bolj ubitim glasom:

      »Nevarni časi so punče. Kaj ti pravim?! Tega je vedno več. Moški so prasci! Še posebej,      ko jih rabiš! In zraven se gonijo kot psi!«

      »Daj no mam! Ne teži mi! Samo še tvoje pridige zdaj rabim!« se je razočarana odmaknila od nje, zavzdihnila in se namenila z upognjeno držo proti kopalnici, da izpere iz sebe vso to svinjarijo s katero jo je umazal nasilni primitivec. Ob počasnem, razbolenem premikanju si je lajšala potlačeno jezo s kletvicami:

      »Hudoben bednik! Plačal bo za svoje teženje! Idiot zablojeni, gnida pokvarjena! Preklet sluzast ogabnež!«

      Polna trpeče bolečine je preklinjala tam na hodniku, zmedena pozabila na materino prisotnost, ta pa jo je začudeno gledala, nevedoč, kaj naj stori. Ni več drobila besed, zgrožena zaradi hčerine nesreče. Utihnila je, požirajoč skelečo bolečino v prsih, vsa pretresena nad kruto zgodbo svoje zlorabljene punčke, a hkrati jezna na dekletovo lahkomiselnost. Z mešanimi občutki se je vsa napeta zagnala proti spalnici po brisače:

      »Vzemi! Ne jokaj! Operi se in preobleči! Skuhala ti bom čaj!«

 

Nike Škofič

Zgodba nastajajo v okviru DELAVNICE KREATIVNEGA PISANJA

O zgodbi: Nike Škofič je izjemno plastično popisala psihološko stanje mlade avtoštoparke. Ta zgodba je iz segmenta vaj, kjer smo trenirali intenzivnost ubesedenega intenzivnega psihološkega stanja.

O delavnici: Kreativno pisanje je izrazna tehnika, ki omogoča ubesediti zgodbovnost na umetniški način, in ni zgolj zapis nekega dogodka ali dogodljajev. Skozi vse delavnice, ki potekajo že tretje leto, smo skušali obrusiti pisanje do te mere, da zablešči kot literarna umetnina. Seveda so delavnice tematsko naravnane na določene sklope, in zato je odbirek prvih prispevkov plod različnih delavnic.

Bojan Bizjak, vodja delavnic.

Lokalne Ajdovščina

#kratkavikendzgodba, #počitnice

Kolofon