Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kratka vikend zgodba: Ko se strah obarva rumeno

Vendar jo potrebujem še; moram do konca. Želim, da njeno telo sije kot sonce na julijskem nebu točno ob poldan. Opajam se z njo, polnim si prazne luknjice svojega bivanja in trenutke čepenja v trohneči pozabi.

Noč sem.

Ne izbiram. Tisti, ki zadiši moji nenasitljivi želji po hlapljivem vonju strahu, je moja žrtev.

… Strah; pobarva žrtev rumeno. Puhti iz nje kot vroča sopara turške savne.

Imam jo. Tukaj je prva nocojšnja žrtev. Pozibavajoče hodi skozi revno osvetljeno ulico. Pripravljena na nočni paritveni lov. A prelahko bo postala plen, vendar se tega še ne zaveda.

Poplesuje v ritmu namišljene glasbe; to je moja iztočnica. Ovijem se okoli edine svetilke, da nastane tema. Ne ustavi se, vendar glasba v glavi utihne. Napnejo so možganske celice v pričakovanju. V trenutku, ko pogleda proti luči, se odmaknem. Bela svetloba, potencirana s trenutkom teme zabode v njene oči… Spotakne ob rob pločnika. Zastane.

Vonjam prve drobce strahu.  Še nevidne.

Zatohla, sluzasta, ledeno mrzla se ovijem okoli vratu. Hlastajoča za zrakom skoraj omedli in ko jo spustim, opotekajoče zbeži nekaj korakov. Zaženem se med noge, ki nestabilno križarijo med uličnimi smetmi. Ah, rumeni vonj adrenalina, strahu. Sveti se kot sonce v jutranji meglici.

Vendar jo rabim še; moram do konca.  Želim, da njeno  telo sije kot sonce na julijskem nebu točno ob poldan. Opajam se z njo, polnim si prazne luknjice svojega bivanja in trenutke čepenja v  trohneči pozabi.

Pripravljam nov napad. Mora bežati. Teči kot gepard, ki lovi prestrašeno srnjad.

Izžeti ji moram še zadnje atome moč, poslednje drobce volje. Vsako celico telesa mora  prebadati strah, sijati mora rumeno in teči mora rumena kri.

Žrtev je medtem na nogah. Iz prsnice jih v valovih buta rumena masa, gosta kot jajčni liker. Pobožam jo po roki. Zdrzne se. Mrzel piš kot iglica zabode razdražene možgane.  Stisnem prsni koš in začutim vročo sapo, ki izdaja zadnjo večerjo.

Zatulim; s predirljivim krikom lovca. Žrtev se zažene v tek… sledim ji in zaletim se ji v hrbet. Pospeši. Misli, da se me je znebila. Zaženem se ponovno.  Teče hitreje. Še enkrat, za novo hitrost. Telo se šibi od pritiska, a možgani zahtevajo nov zalet.  Ulične svetilke bežijo mimo nje, a ne ustavi se … Spodbujam nagon v njej, ki se bori za preživetje. Gledam, kako se telo spreminja v rumeno sonce julijskega opoldneva. Za nekaj trenutkov lebdim v tej omamljajoči svetlobi … Odneham.

Pade na tla. Telo drhti od šoka. Rumeno se kot puhasta koprena ovija okoli nje, se počasi trga in dovoljuje, da se telo umiri. 

Grem počivat. Na obzorju se že kaže zarja.

K.P.

 

Zgodba nastajajo v okviru DELAVNICE KREATIVNEGA PISANJA

O zgodbi: Ta zgodba je iz cikla, kjer so tečajniki vadili ubesedovanje intenzivnih psihičnih stanj - tokrat strah.

O Delavnici: Kreativno pisanje je izrazna tehnika, ki omogoča ubesediti zgodbovnost na umetniški način, in ni zgolj zapis nekega dogodka ali dogodljajev. Skozi vse delavnice, ki potekajo že tretje leto, smo skušali obrusiti pisanje do te mere, da zablešči kot literarna umetnina. Seveda so delavnice tematsko naravnane na določene sklope, in zato je odbirek prvih prispevkov plod različnih delavnic.

Bojan Bizjak 

Foto: Pixaby

Lokalne Ajdovščina

#kratkavikendzgodba, #počitnice

Kolofon