Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kratka vikend zgodba: Na avtobusu

Poslušam in razmišljam, ko sem si zašepetala. »Res si bedak, dragi gospod! Namesto, da bi postavil meje njenemu oblastnemu vedenju in zaživel svoje življenje, po svojih taktih, sediš sedaj ob njej, vdan v usodo, prepričan da nikoli več ne bolje. Verjameš, da je to edino pravo, kar ti je bilo namenjeno. Ali si se kdaj postavil zase, medtem ko je srebala tvojo dušo s tvojo zlato žlico, ki si jo prinesel? Sedaj, ko prežvekuje tvoje sanje, si zadovoljen?«.

»Kdo si, ženska?« Sopranovski glas, brez posluha in občutka za okolico, je dokončno presekal mojo zen meditacijo.

Že nekaj minut je prihajalo tole neustavljivo čebljanje do mojih slušnih centrov, vendar sem ga vztrajno zavračal, dokler ni preseglo meje dopustnega. Previdno, z diskretnim sem pogledala preko rame in poskušala ugotoviti, kdo seka moje misli. »Da bi imela glavo ptice,« sem zavidala kljunastim prijateljicam, ki si lahko ogledajo 180 stopinjsko panoramo.

Sedeli sva namreč s hrbti obrnjeni druga proti drugi tako, da če naju ne bi ločila naslonjala sedežev, bi lahko moteč menili, da sva najboljši prijateljici.

Vse svoje čute sem vrnila v avtobus. Še vedno zroč skozi okno, vendar tokrat v iskanju njenega odseva v šipi. Nikakor mi ni uspelo zadeti pravega kota, ki bi mi prikazal to neposrečeno bitje. S povečanim pretokom zraka ob odpiranju vrat prihaja tudi vonj nekega parfuma, ki sem ga hitro povezala s svojo za-hrbtno kolegico, ki je še vedno neprestano govoričila, razlagala, žugala, modrovala. Nisem razločila vsebine njenih stavkov in niti komu so namenjene. Zazdelo se mi je, da sogovornica precej višja od mene in očitno z nekim mogočnim pokrivalom, ki me je nekajkrat rahlo oplazilo po vrhu glave. Če bi bila gospa nižja, bi prišla domov s porezanim vratom.

»Neka fina gospa«, pomislim. In se sama sebi zdim zabavna, ko si predstavljam, kako trpi zaradi ponižanja ob vožnji za avtobusom. To, da ni odložila klobuka na relativno dolgi vožnji potrjuje, da želi ohraniti svoj status med vsemi nami, reveži. Vedno se sprašujem, kako si ljudje tak status dodelijo? So mogoče, kot Napolenon, okronajo kar sami, le da požanjejo občudujoče poglede okolice in bližnjih. Doma pa obračajo eno rjuho na svoji postelji in grizljajo suhe prestice, medtem ko v javnosti šelestijo s svojimi krinolinami in dehtijo kot uvele rože. Predvsem pa glasno ukazujejo.

Vzamem si čas, da s tal poberem, kar mi je slučajno padlo, z namenom, da si ogledam obuvalo. Pogled izpod klopi le potrdi domnevo o stari gospe, ki v zatonu svoje mladosti, vztrajno zanika število svojih dni. Trde, razpokane pete in slabo polakirani nohti na oteklih nogah se mučno stiskajo v preozkih čevljih neke znane blagovne znamke, ki se jih ne bi sramovala mladenka. Tanki paski, pregloboko zariti v maščevje stopal, nesramežljivo mučijo svojo lastnico. »Od tod mogoče tisti zoprni sopran glas«, me je prebodla misel in že se mi skoraj zasmili.

»Bedak neumni«, je zacvilila gospa in toča opolzkih besed oplazi njenega sogovornika, ki ga šele tedaj opazim. Ker sedi ob njej, si ga lažje ogledam. Starejši gospod, sedi in gleda v prazno. Njegov uglajeni videz in elegantna drža ga z ničimer ne povezujeta s to prostaško goro ob sebi. Z umirjeno vdanostjo sprejema njeno besedičenje.

Poslušam in razmišljam, ko sem si zašepetala. »Res si bedak, dragi gospod! Namesto, da bi postavil meje njenemu oblastnemu vedenju in zaživel svoje življenje, po svojih taktih, sediš sedaj ob njej, vdan v usodo, prepričan da nikoli več ne bolje. Verjameš, da je to edino pravo, kar ti je bilo namenjeno.  Ali si se kdaj postavil zase, medtem ko je srebala tvojo dušo s tvojo zlato žlico, ki si jo prinesel? Sedaj, ko prežvekuje tvoje sanje, si zadovoljen?«.

Zdelo se je, da ju čisto razumem. Dva svetova, ki sta nekje davno treščila skupaj in predvsem zaradi kljubovanju okolici pristala na isti barki. Ona je zdaj na desni strani, gleda obalo. On stoji na levi strani in gleda otoke. Barka pa pelje sama in ne ve se, ali se bo razbila na čereh, ali morebiti varno pristala.

K.P. 

 

Zgodba nastajajo v okviru DELAVNICE KREATIVNEGA PISANJA

O zgodbi: Ta zgodba je iz cikla, kjer se izkazujejo opazovalske tehnike in se skuša ubesediti, skozi notranji tok zavesti in monolog, premlevek neke situacije. 

O Delavnici: Kreativno pisanje je izrazna tehnika, ki omogoča ubesediti zgodbovnost na umetniški način, in ni zgolj zapis nekega dogodka ali dogodljajev. Skozi vse delavnice, ki potekajo že tretje leto, smo skušali obrusiti pisanje do te mere, da zablešči kot literarna umetnina. Seveda so delavnice tematsko naravnane na določene sklope, in zato je odbirek prvih prispevkov plod različnih delavnic.

Bojan Bizjak 

 

 

 

Designed by Freepik

Lokalne Ajdovščina

#kratkavikendzgodba, #počitnice, #poletje

Kolofon