Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

As ti tud ne pismen ?

Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati »mladoletna«, polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje. Kolumna Petre Brecelj ob mednarodnem dnevu pismenosti.

A smem danes z vami deliti krajšo zgodbo iz osebnega arhiva? Ker je danes ravno mednarodni dan pismenosti (vesel dan pismenosti, ko smo že pri tem), mislim, da bo kakor nalašč. Torej.

Že dolgo dolgo dolgo tega sem s sošolci po pouku posedala v eni od mestnih kavarn, ko je k sosedni mizi prisedel prikupen in priljuden vojak iz bližnje vojašnice. Beseda je dala besedo in kaj kmalu je dekle (jaz) dalo telefonsko številko. Super, krasno, vse v redu. Nakar. Nakar mi prikupni in priljudni vojak zvečer pošlje sporočilo. Ne spomnim se več, kaj točno je pisalo, še manj, kaj sem mu jaz odgovorila, se pa dobro spomnim njegovega naslednjega sporočila: »A si mlado letna?« Mislim … Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati 'mladoletna', polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje. In nihče ni tako prikupen in priljuden, da bi temu hotela biti priča, zato nisem odpisala, temveč vojakovo številko raje izbrisala.

Čeprav bi se danes v enakem položaju še vedno tako odzvala, pa imam po vseh teh letih za našega vojaka nedvomno več posluha. Le kako ne, ko pa povečini prebiramo sam zmaske ispod rok folka k mu tko dol visi za slovnco in/al predusem pravopis  da jim je bejsikli že odpadu LOL. .. nwem no .. hvala družbeni mediji !!! Zgledi namreč vlečejo, na žalost pa je prav Facebook najbolj bran med knjigami – in kar Janezek vidi, to Janezek posnema, saj je to, kar bi se Janezek pravzaprav moral naučiti, da bi potem to Janezek znal, tako ali tako večinoma prespal, med testom pa prepisal od sošolke za dve.

A to, da razumem, zakaj in kako prihaja do razkroja pismenosti in jezika nasploh, še ne pomeni, da me ob tem ne stiska v prsih, povoda za moje krvaveče srce pa sta pravzaprav dva. Prvi je Martin Luther. Saj veste, tisti nori Nemec, ki je bil mnenja, da bi morali vsi znati brati, zato je leta 1524 sprožil celo revolucijo in zagovarjal, med drugim, obvezno šolanje za vse, da bi lahko vsi, pazite tole, sami brali Sveto pismo. Sveto. Pismo. A si predstavljate? Hotel je, da bi ljudje brali knjigo, debelo dobrih tisoč strani, s preko sedemsto tisoč besedami. Še Gospodar prstanov jih nima toliko. Da pa bo še nazornejše: to je tisočkrat več od pričujočega sestavka. Noro, vem, a tak cilj si je zadal. Vendar kljub njegovim naporom, čeprav je odtlej preteklo skoraj pet stoletij, dandanes brati še vedno ne znajo vsi in to je drugi razlog za mojo žalost – stopnja nepismenosti.

Že res, da nas globalno gledano brati in pisati zna velika večina, kar 86,3 odstotka, a ta številka je nekoliko zavajajoča, zato je tukaj še nekaj drugih: v Etiopiji, recimo, brati in pisati ne zna 58,9 odstotka žensk in 42,8 odstotka moških. Pa dovolite, da omenim še Afganistan, kjer je nepismenih 75,8 odstotka žensk in 48 odstotkov moških, Gvinejo s 77,2 odstotka nepismenega ženskega prebivalstva in 61,9 odstotka moškega, ter Niger, kjer brati in pisati ne zna kar 89 odstotkov žensk in 72,7 odstotka moških. Nwem no .. Ob teh številkah se Martin Luther nedvomno obrača v grobu, jaz pa živčno presedam na stolu, saj ne morem pozabiti besed, ki jih je Victor Hugo zapisal v Nesrečnikih: 'ko nekoga naučimo brati, zanetimo ogenj; sleherni prebrani zlog je iskra'. In medtem ko devet od desetih žensk v Nigru ni imelo priložnosti, da bi zanetilo ta ogenj, v 'civiliziranem', 'naprednem' svetu to priložnost skozi okno kratkomalo meče nič koliko ljudi in se nanjo gladko požvižga. Toda pismenost, besedišče, jezik, ljubezen do jezika, vse to je odraz družbe, ljudje, če pa pogledam naokrog, se mi zdi, da smo sedem boleče očitno manjkajočih vejic, štiri napačno zapisana tropičja in pet skupaj napisanih nevemov stran od grčanja in lajanja drug na drugega, potem ko se bomo preselili nazaj v jame, kjer bomo s prsti pacali smeške po stenah.

Zato, prosim, berite in pišite – odgovorno. Živimo v dobi, ko s pomočjo tipkovnic čisto vsi soustvarjamo duh časa ter izobražujemo Janezke in Špelce pred zasloni. Res hočete imeti to na vesti? Vrh tega pa se nikoli ne ve, kdaj nas bo naše polpismeno skrpucalo stalo (vsaj drobca) naše časti, če že ne ljubezni našega življenja. Recimo.

 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Petra Brecelj

 

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon