Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteOb včerajšnjem mednarodnemu Dnevu pismenosti, smo se pogovarjali z redno kolumnistko spletnega portala Lokalne Ajdovščina, Petro Brecelj. V intervjuju boste izvedeli več o njenem poklicu, prevajalstvu. O tem kako izgleda navadan dan v pisarni prevajalke in tudi o tem ali se bo For Peet Sake še kdaj vrnila k pisanju bloga. Vabljeni k branju.
8. septembra obeležujemo Mednarodni dan pismenosti. O pismenosti je potrebno govoriti. Pismenost je namreč človekova pravica, orodje osebne moči in sredstvo za socialni in človeški razvoj. V Sloveniji se morda tega problema niti ne zavedamo, na svetu pa je skorajda milijarda ljudi nepismenih. Se ti morda zdi, da se v poplavi vseh problemov na našem planetu ravno temu posveča premalo pozornosti?
Hmm … Dobro vprašanje. Reševanje problemov je vedno dvorezen meč, a ni? Vedno sem malo sumničava, ko poskušajo neke kvazinapredne sile iz 'gole dobrote' rešiti težave tretjega sveta. Ravno pred kratkim sem, ko sva že pri pismenosti, videla neki dokumentarec o izobrazbi, , in izkaže se, da tudi za tem stoji želja po indoktrinaciji. Finančni podporniki ideje, da bi morali vsi otroci v šolo, so Svetovna banka, McDonald's in ostala banda, tako da se najprej te otroke nauči brati in pisati, potem pa se jih posiljuje z nekimi predmeti in informacijami, ki jim v njihovem okoli nikoli ne bodo prišli prav – bodo pa taki ljudje zelo prav prišli globalnemu gospodarstvu. Prej so bili zadovoljni z vrečo koruze, čisto vodo in čistim zrakom, zdaj hočejo najnovejši iphone, računalnik in kokakolo, ker so 'izobraženi'. Tako da mogoče se tej težavi navsezadnje le ne posveča premalo pozornosti, ampak ji jo posvečajo napačni ljudje oziroma napačne združbe in to iz napačnih razlogov. Na žalost.
Kot rečeno, v Sloveniji se s problemom nepismenosti ne srečujemo ravno pogosto, pa vendar se v zadnjem času zdi, da je pravilna raba slovenskega jezika nekaj, na kar zelo radi pozabimo. Zakaj je tako pomembno, da ohranjamo naš jezik kar se da pravilen?
Jemo bosanske čevapčiče in bureke, nosimo skandinavske cunje gigantov hitre mode, poslušamo ameriško glasbo, za svoje jemljemo vse možne tuje šege in navade od dekliščin do noči čarovnic – najboljše, da še slovenščino zamenjamo za neko brozgo hrvatizmov, amerikanizmov in emojijev. Ne vem, no … Meni so rodilnik in dvojina in vse naše vejice res pri srcu, ne bi se jim še odpovedala.
Sama se ukvarjaš s prevajalstvom. Prevajanje tujega besedila v slovenščino ali pa obratno seveda zahteva precej znanja in ne nazadnje tudi časa. Kako bi opisala 'navaden dan prevajalca v pisarni'?
In izkušenj, si pozabil, predvsem izkušenj. Sicer pa je dan prevajalca nepojmljivo pester. Pol dneva ti zaradi večurnega sedenja dreveni rit, pol dneva te zaradi buljenja v zaslon pečejo oči, če imaš srečo, se ti uklešči še kakšen živec v vratu, da ti mravljinči roke, vmes te pride pa še pes parkrat polizat po nogi. Če imaš psa, seveda. Kako je z mačkami, ne vem.
Vsak poklic prinaša s seboj dobre in malce slabše stvari. Kaj je tisto, kar te pri prevajalstvu najbolj navdušuje? Kdaj najbolj uživaš v svojem delu?
Najbolj mi je všeč, ko jezik zapoje, ko lahko okušaš in tipaš in vonjaš napisano. Ko mi to uspe, mogoče dvakrat, trikrat na knjigo, kar pozabim na odrevenelo rit.
Kaj pa je tisto, kar ti je najmanj všeč v tem poklicu?
Plačilna nedisciplina, brez dvoma. Edina stvar, ki jo pri tem, kar delam, mrzim do obisti.
Ima prevajalec dovolj avtoritete v odnosu do stranke – naročnika? Se zgodi, da naročnik ni zadovoljen s prevodom? Kaj takrat?
Na začetku sem bila zelo zaščitniška do svojih prevodov in sem uveljavljanje tuje avtoritete grozno slabo prenašala. Danes, po dobrih dvajsetih prevedenih knjigah in kupu drugih projektov, nisem več takšna mama medvedka. Kar je dobro – pri književnem prevajanju je največkrat kar lektor oziroma še večkrat lektorica tista, ki zadnja vidi prevod, toliko o prevajalski avtoriteti. Ampak v bistvu se ne pritožujem, jaz sem se o tej 'obrti' več naučila od svojih lektoric kakor od profesorjev na faksu, sploh o književnem prevajanju. Ko pa prevajam druge reči, mestoma dam na izbiro več možnih prevodov kake besede, fraze, povedi, da je s končnim izdelkom potem zadovoljnih čim več ljudi.
Mnogokrat v pogovornem jeziku rečemo 'izgubljeno s prevodom'. Kako je s to frazo v življenju in delu prevajalca? Se kdaj zgodi?
Uf. Se. Italijani pravijo 'prevajalec – izdajalec', kar je res. Vsak prevod je kompromis, je rekel nekdo, ne spomnim se, kdo, gotovo kak star siv gospod, ampak je imel prav. Vsak prevod je priredba, zgolj približek originalu in se niti ne izdaja zanj, prevod je prevod. Se pa zgodi tudi, da je prevod boljši od originala. Takrat se pa nihče ne pritožuje.
Kaj bi sama najraje prevedla, pa morda še nisi imela možnosti?
Štoparski vodnik po galaksiji. Vem, da je že preveden v slovenščino, ampak … Ja. Jaz bi ga še enkrat.
V vsaki panogi je nekdo boljši, nekdo slabši. Ima tako lahko tudi prevajalec vzornika? In če da, koga bi sama izpostavila in zakaj?
Pred davnimi davnimi časi, ko so me gospa mati še imeli dovolj radi, da so mi brali za lahko noč, je bila najina daleč najljubša knjiga Bratec in Kljukec s strehe. Kljukec je bil – in še vedno je! – največja legenda, kar jih je svet videl, vsaj v mojih očeh. No, in imel je tudi svojo rečenico, ki me spremlja že vse od otroštva: »To ne moti velikih duhov.« Pred par leti pa sem šla iskat original tega prevoda in ugotovim, da je gospa Lindgren, avtorica, pravzaprav napisala: »To je nekaj vsakdanjega.« In od takrat je prevajalka Bratca in Kljukca s strehe, gospa Kristina Brenkova, v mojih očeh druga največja legenda takoj za Kljukcem. Mogoče bi ji Italijani rekli izdajalka, mogoče bi ji na izpitu iz književnega prevajanja profesor zaradi tega zbil oceno, ampak jaz se ji klanjam.
Poznamo te tudi kot blogerko, redno pa tudi objavljaš kolumne na našem spletnem portalu. Bi temu lahko rekli 'za dušo'?
Nekje sem prebrala, da so prevajalci pisatelji, ki nimajo dovolj jajc, da bi sami pisali. V mojem primeru to kar drži, zato bi temu točno tako lahko rekli.
Kaj se ti osebno zdi pomembno pri pisanju blogov? Poznamo takšne in drugačne, boljše in slabše. Kje je črta ločnica med slabim in dobrim blogom po tvoje?
Jaz osebno ne maram ponavljanja, bodisi pri pisanju bodisi pri fotografiji bodisi pri tematiki nasploh. Hitchcock je rekel, da je slog samoplagiatorstvo, in plagiatorstvo nikoli ni dobro. Če, recimo, pogledam deset objav na nekem blogu in lahko predvidim enajsto, potem je to, po mojem mnenju, slab blog. Spet drugim je ta predvidljivost všeč in ji pravijo domačnost. Vsake oči imajo svojega malarja.
V zadnjem času se je pojavil trend vlogov. Tvoje mnenje o tej 'novi modi' med mladimi?
Da lepo priča o naši naklonjenosti do linije najmanjšega odpora – zakaj bi bral, če lahko nekaj gledaš? Se pa vedno sprašujem, koga to briga. Kaj je nekdo kupil, v katerih kavarnah je posedal, kako hodi po cesti, kako hrani svojega morskega prašička. Koga to briga? No, na srečo vlogerjev to briga ogromno ljudi. Vsakomur svoje menda.
V svojih kolumnah se v zadnjem času precej posvečaš ekologiji in boju za čist planet. Včasih se zdi, da 'ljudje tvojega kova' delujejo kot kapljica v morju. Pa vendar, več kot je kapljic, čistejše bo morje?
Veš, kako je s tem? A) na veliko žalost egomanijakov, ampak na veliko veselje 'ljudi mojega kova' nikoli nisi edini. In b) mene dejansko ne zanima, ali reciklira milijon ljudi ali samo jaz, jaz to delam, ker je tako prav. In ne kupujem pijač v plastenkah in v trgovino s sabo prinesem svoje vrečke za zelenjavo iz blaga in namesto z avtom po opravkih hodim peš in ne mečem smeti po tleh in tako naprej. Vse to delam, ker je tako prav, ker mi vest ne dopušča drugače. Če prav pomislim, so moje ekološke težnje dejansko precej sebične narave – tako ponoči laže spim. Priporočam.
Verjetno spremljaš tudi ostale bloge in bereš kolumne. Koga ali kaj bi priporočala našim bralcem?
Zbirko kolumn Svetlane Makarovič, gospa je … čarovnica. Malokdo me z besedami začara tako, kakor zna ona.
Se bo For Peet's Sake morda še kdaj oglasila?
Iskreno povedano, dvomim. Ko sem začela s FPS, sem hotela čimbolj izpiliti svojo angleščino, zato imam doma en kup priročnikov o pisanju – v angleščini. Prišlo je celo tako daleč, da mi je neka lektorica rekla, da prevajam bolje iz slovenščine v angleščino kakor obratno. Takrat se mi je to zdela najboljša pohvala, ki bi jo v življenju lahko dobila, res. Danes se mi to zdi žalostno, posipam se s pepelom. Zato grem zdaj raje vsake toliko na stran od SSKJ-ja, izberem črko in pregledujem vnose, dokler ne najdem kakšne lepe pozabljene, pozabljene z moje strani, slovenske besede. Nadih, bodro, gorjup, hotnica, dosihmal, malodane, cvrkutati – to me zdaj rajca. Angleščina je lajk totalno precenjena. Ful.
Knjiga, ki bi jo po tvojem mnenju moral vsakdo prebrati?
Petdeset odtenkov sive – šala mala. Več jih bom naštela, žal. Hlapec Jernej in njegova pravica, Živalska farma, Siddharta, Hrana za mir, Skrivno življenje dreves in Irreducible Mind. Recimo. Aja, pa Slovenski pravopis.
Hvala.