Ob uvrstitvi mariborskega nogometnega kluba v Ligo prvakov se zdi, da Slovenijo znova zajema oz. bo zajela nogometna vročica, obenem pa poteka tudi Eurobasket. Marko se v Čefurjih raus pritožuje, da kako naj bo Slovenec, če pa nima nogometnega kluba (misleč na Olimpijo, ki takrat še ni igrala v prvi ligi). Kaj danes za navijača pomeni imeti svoj klub?

Vselej gre za občutek pripadnost, a so naši klubi, razen NK Maribora, v globoki krizi in vse manj ljudi jim želi pripadati. Mladi tako pri nas potrebo po pripadnosti zadovoljujejo drugače, sam niti ne bi upal ugibati, kaj je nadomestilo navijaštvo. Mogoče je tudi, da so mladi danes bolj individualizirani in imajo manjšo potrebo po pripadanju kolektivnim organizacijam.  

Je evforija, posebej športna, zgolj 'opij za ljudstvo', 'kruha in iger', priložnost za zaslužek ali še kaj več, kar je nad vsem tem?

Športne evforije pridejo in grejo, lahko pa se uspešno zlorabljajo, kakor je bilo to primer v Srbiji v devetdesetih, ko so lačne ljudi hranili s športnimi uspehi in nacionalnim ponosom. Da so bili izjemni uspehi srbskih športnikov po svoje škodljivi za družbo, ki se tudi zaradi neprestanih izbruhov navdušenja ni in ni uspevala strezniti, so leta pozneje ugotavljali celo nekateri športniki sami.   

Prav v vaših delih so liki predani športu. Kaj pomeni šport vam, v vaši literaturi?

Šport je del mojega življenja, zato je del moje literature. Ne živim za šport, uživam pa v spremljanju športa in v rekreativnem ukvarjanju z njim. A ko rečem šport, mislim na kolektivne športe, pravzaprav na košarko in nogomet. Vse ostalo me vse manj zanima, ali pa sploh ne. Individualni športi me že dolgo ne pritegnejo. Predvsem pa mi je tuja obsedenost s premagovanjem meja lastne vzdržljivosti, kar nekateri radi enačijo s športom. Ta tekma z navideznim nasprotnikom v sebi, tega ne razumem in me niti toliko ne zanima, da bi poskusil razumeti. Zame je v bistvu pivo, ki ga po rekreaciji spijem s soigralci, bližje športu kot maraton.

V preteklosti so bili pisatelji tisti, ki so iz vidika avtoritete precej veljali, po svoje so tudi uživali status zvezdnika, kot ga danes uživata na primer Ronaldo ali Neymar. Kakšna pa je danes vloga pisatelja?

Pisatelj je danes pomemben zgolj svojim bralcem in prav je tako. Nekoč se je pisateljevanje mistificiralo, iz pisateljev ustvarjalo velike nacionalne mislece primerne za vse, čeravno so bili mnogi, še tako genialni pisatelji, v realnem življenju nesposobni sami prečkati cesto. V devetdesetih pa smo na Balkanu lepo videli, koliko škode lahko naredijo nerazumne pesniške duše, če pisalno mizo zamenjajo za politični oder.

Imate tri po slogu popolnoma različne romane. So razlike med njimi posledica časa, zgolj vaš eksperiment ali kaj tretjega?

Prej gre za to, da je vsakega od teh romanov pisal drug pisatelj, ali kar drug človek. Moj odnos do literature in življenja se z leti spreminja, poleg tega pa verjamem, da mora slog pisanja oziroma jezik romana določati zgodba in ne pisatelj. Jezik Marka Đorđića pač ne more biti jezik Vladana Borojevića. Morda se tu razkriva filmar v meni, ki verjame, da mora vsak lik govoriti s svojim glasom.

Liki v vaših delih so nemalokrat tako sestavljeni, da se zlahka poistovetimo z njimi. Koliko je za vas poistovetenje z likom pomembno? 

Sam skušam svoje like razumeti, se vživeti vanje, poskušam dihati z njimi, spregovoriti z njihovim jezikom, kakor to počno igralci v gledališču ali na filmu. Če mi to uspe, potem se najbrž lahko tudi bralec poistoveti z mojimi liki.

Predstavlja to kdaj nevarnost, da postane bralec naiven in mu razen všečnosti delo ne pusti ničesar drugega? Če je to potencialno možno, kako se temu izogibate?

O tem, kaj bodo pustila moja dela bralcu in ali bo moj roman všečen ali ne, niti ne razmišljam toliko. Bralci so različni in nemogoče bi bilo uganiti, kako bodo brali nek roman. Že 'Čefurje' se je dalo brati na zelo različne načine. Danes to razumem, takrat pa me je presenetilo, da so nekateri v njih videli le nizanje štosov brez prave poante, spet drugim roman ni bil niti najmanj smešen in so ga brali kot trpko dramo. No, nekateri bralci, in tudi teh ni bilo malo, so v njih prebrali še veliko več. Zato pišem tako, kot se mi zdi, da moram.

'Svet je kaos in otročje ga je na silo riniti v zgodbo,' preberemo v vaši zadnji knjigi, letošnji Kresnikovi nagrajenki – Figa. Sicer gre za stavek vzet iz konteksta, pa vendar mu lahko pripišemo nekaj samoironije. Kdaj pisatelj kaos sveta na silo rine v zgodbo?

Zgodba je poskus urejanja kaosa. Zato potrebujemo zgodbe, zato jih imamo radi. Svoje življenje namreč urejamo s pomočjo zgodb. Kot pisatelja pa me zgodba zanima ravno v svoji nepopolnosti, v svoji manipulativni naravi, v montaži, ki neke stvari poudarja, druge pa izpušča. Gre za zavajanje in literatura je zavajanje. Včasih večplastno. Ali pripovedovalec verjame zgodbi, ki jo pripoveduje? Ali pisatelj verjame pripovedovalcu? Ali bralec verjame pisatelju?

V romanu Figa ne moremo prezreti pomilovanja vrednega lika Safeta, ki se na Slovenijo enostavno ni navadil. Kasneje tudi zapusti družino in odide nazaj v Bosno. Po šestindvajsetih letih samostojnosti se ob Safetu poraja vprašanje, če se mar tudi mi ne moremo navaditi na Slovenijo? Smo Slovenci po svoje Safeti?

O Slovencih govorim le ironično, kadar se v svojih satiričnih kolumnah poigravam s stereotipi, resnemu govorjenju in pisanju o Slovencih ali o kateremkoli narodu, ali sploh o skupinah ljudi, pa se izogibam. Ampak ja, tudi jaz opažam nezadovoljstvo, celo apatijo, doživeli smo prvi val množičnega odseljevanja, predvsem mladih, se mi pa vseeno zdi, da je to vzdušje v znatni meri umetno ustvarjeno, da je k temu izdatno pripomogla tabloidnost medijev in družbe, ki so podlegli senzacionalizmu. Je pa najbrž res, da so si mnogi državo Slovenijo in svoje življenje v njej pred šestindvajsetimi leti predstavljali precej drugače in da so danes razočarani. A tako pač je, ko si dovoliš biti evforičen zaradi nečesa tako abstraktnega, kot je država.

To govorim zaradi slovenske navezanosti na Jugoslavijo. Zdi se, da je njen duh še presneto živ. Je bila propaganda enostavno tako dobra ali pa smo jo zaradi geografskega položaja, političnih priložnosti do zahodnih držav in majhne prizadetosti iz zadnjih vojn tako dobro odnesli, da ne znamo presojati, kaj je bilo resnično dobro in kaj ne?

Njej duh bi že zdavnaj zamrl in tudi se je že zdelo, da je zamrl, če ne bi Jugoslavija v nekem trenutku postala aktualna politična tema. Še pred nekaj leti so se le še redki čudaki zmenili zanjo. Ko sem pisal roman Jugoslavija, moja dežela, me je resno skrbelo, da tema razpada Jugoslavije in vojne, ki mu je sledila, slovenskih bralcev ne bo zanimala. A žal se je potem zgodil obrat in zdaj bi eni oživeli Jugoslavijo, da jo lahko še enkrat, še bolj kruto ubijejo, drugi pa mahajo s petokrakami. Oboji so infantilni in bedasti, kar pa se presojanja preteklosti tiče, pa se mi zdi, da vsak izhaja iz lastne izkušnje in Jugoslavija je, v tem se je razlikovala od drugih komunističnih držav, omogočala različne izkušnje. Dejstvo je, da so se imeli eni fino, moji starši, denimo, in da so drugi zelo trpeli. Zato ne pričakujem, da bomo imeli kdaj enoten pogled na preteklost. Ampak to je normalno. Tudi sam, recimo, ne razumem »lublanostalgikov«, ki trdijo, da je bilo nekoč, v osemdesetih, devetdesetih, življenje v Ljubljani boljše, kot je danes.

Vladan iz vašega drugega romana Jugoslavija, moja dežela hoče zgolj poiskati in videti svojega očeta. Sinovska dolžnost, da se sreča s svojim očetom ne glede na dejstvo, da je slednji vojni zločinec, je očitno močna. Vladanov motiv na trenutke spominja na Antigono s to razliko, da slednja hoče svojega brata, ki je bil izdajalec, pokopati. Je njuna primerjava smiselna?

Morda je smiselna, morda pa tudi malce pretenciozna. Na splošno so vse tovrstne primerjave nehvaležne. Je pa seveda res, da motiv iskanja očeta ni ravno izviren.

Bralci Dnevnika ne morejo mimo vaših kolumn. Nekatere ste pred leti zbrali v izboru Ko Jimmy Choo sreča Fidela Castra. Te med drugim grenko-sladko bistrijo probleme slovenske družbe. Poznamo zgodovinske besede: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« Kako Slovenci doživljamo ta 'nov dan'. Smo ga izkoristili ali ga še čakamo?

Kakor kdo. Najbrž si je ta dan vsak zamislil po svoje. Meni se dostikrat zdi, da je moj odnos do Slovenije danes v veliki meri pozitiven tudi zato, ker nisem nikoli ničesar velikega pričakoval. Mi, ki smo imeli družine na Hrvaškem in v Bosni, takrat nismo veliko sanjali. V začetku devetdesetih so zame stvari razpadale, se zaključevale, nov dan v mojih očeh ni prinašal prav nič lepega. Le strah, negotovost. Danes je zato, če pogledam življenje v Sloveniji, prav v redu. V Bosni pa je še vedno žalostno. In to bo zame ostala povezana zgodba.

Se Slovenci, podobno kot biblijski Hebrejci, jemljemo kot izvoljeni narod? Je to dojemanje pretenciozno ali za kaj tudi koristno? Vendarle smo znani po sramežljivosti in zaprtosti.

Skrajni čas je, da se spet vprašamo, kdo so Slovenci. Tako radi govorimo in pišemo o njih, o teh Slovencih, ki pa se v večini primerov zdijo kot nekakšna mitološka bitja. V opisih Slovencev sam večinoma ne prepoznavam svojih prijateljev, znancev. V stereotipih je vselej vsaj zrno resnice, a bi si vseeno morali priznati, da v Sloveniji živijo zelo različni ljudje. Za začetek bi si lahko priznali že to, da sta, recimo, Prekmurje in Primorska precej oddaljena svetova in da ju ne gre tako preprosto tlačiti na skupni slovenski imenovalec. 

Vaš knjižni opus v veliki meri oblikujejo takšni in drugačni spomini. Prav s spomini pa se ukvarjate tudi v vašem celovečernem filmskem prvencu Piran-Pirano. Trenutno je pred izidom vaš kratki film Fountain, tematika nakazuje, da bo šlo za svojevrsten poklon Duchampovem slavnem pisoarju, ki prav letos praznuje 100. obletnico razstave. Imam prav ali je treba še kaj dodati glede filma, zakaj bo točno šlo?

Fountain je poklon Duchampu in preizpraševanje njegove dediščine obenem. Predvsem tega, da se je  umetnost, še posebno likovna oziroma vizualna umetnost oddaljila od ljudi, jim postala nedostopna. V času hirstov in koonsov je umetnost že prepričati ljudi, da je nekaj umetnost. In ravno o tem govori naš film.  

Končajmo rumeno, pa vendarle bolj sproščeno. Kaj dela Goran Vojnović, ko ne piše, ko ne bere in ko ne snema, mu še kaj preostane?

Večino časa se trudim početi stvari, ki jih res rad počnem (berem, recimo), potem pa mi preostane še pisanje in snemanje.

Hvala.

* Foto: Readcentral

Deli Nazaj