Ob evforiji po zmagi slovenske moške članske košarkarske reprezentance, se velja obregniti ob dejstvo, da so taki trenutki pravzaprav potrebni. Brez trohice ironije in cinizma, velja tokrat priznati, da to rabimo.

Če komiki radi poudarjajo, da je njihov humor po svoje namenjen temu, da ljudje pozabijo na (vsakodnevne) težave. Če se opajamo in predajamo substancam, ne glede na avspicije, ker hočemo omehčati (ali in rešiti) probleme. Če preprosto rinemo v težave zaradi neupravičenega avanturizma in želje po dokazovanju, so takšni dogodki, kot je zmaga nacionalne ekipe na velikih mednarodnih tekmovanjih, blagodejni učinek na vse, so svojevrstna kolektivna terapija.

Slišim očitek, čemu taki sprejemi, čemu toliko denarja za te ceremonije, čemu toliko pompa in evforije. Poraja se vprašanje, kdo je s kom od vplivnežev povezan, da ima moč v tako kratkem času prirediti takšen sprejem, dežurni sumničavci sestavljajo scenarije konspiracij, drugi pišejo lažne novice o različnem davkoplačevalskem denarju porabljenem za vladne uslužbence, ki so se odpravili na oglede tekem. Želja po očrnitvi oziroma vsaj delnem razkritju druge plati medalje vedno tli in se ji je ob pojavitvi takšnih in drugačnih »škandaloznih« medijev že težko izogniti. Vedno mora biti nekaj, kar ni »prišlo v javnost«, kar je ekskluzivno, udarno razkritje. A to je že druga tematika.

Mar smem trditi, da je v teh sprejemih veliko domoljubja? Kako težko mi je izgovoriti ali iskreno zapisati to zadnjo besedo. Ne bi mi smelo biti, ker ni z njo nič narobe. Je pa vedno bolj zlagana izrekana, zlorabljena kot vse dobre ideologije, vere, v zle namene. A katerakoli proslava, zrežirana manifestacija, ki je svojevrsten zategnjen »sprejem« politikov in kvazi intelektualni dogodek, ne bo tako iskrena in domoljubna kot je na prvi pogled in čisto vzvišeno rečeno; primitivno skandiranje resničnim športnim junakom. Četudi boste porinili v roke na stotine zastonj cenenih zastavic, na nobeni proslavi ne bo toliko navdušenega plapolanja slednjih, kot prav na športnih sprejemih, na nobenem dogodku ne bo toliko narodnega vzgiba pri ljudeh kot ga pride na zmagoslavnih sprejemih.

In lahko si priznamo, seveda tovrstne športne dogodke senči rek »kruha in iger«, pa vendar, kaj je narobe z nekaj dnevi evforije? Kaj škodi tako razdeljenemu narodu, da se enkrat skupaj zbere pred televizijskimi sprejemniki ali pa kar na Kongresnem trgu ter navdušeno zaploska tistim, ki si to res zaslužijo, brez da bi jih zraven obremenjevala misel, kdo bo kaj obkrožil na nerazumnem nedeljskem referendumu. Kaj je narobe, če se v teh priložnostih zapoje kakšno domačo, narodno ali ponarodelo, kaj bo narobe, če bomo tudi mi v zanosu nekajkrat vzklikali, sicer ne preveč posrečene »Mi Slovenci« ali »Kdore ne skače ni Sloven´c«, koga bo zmotilo, če se te dni izobesi zastave, kdo bo nasprotoval, da bodo Dragić, Dončič, Randolph in druščina še kar nekaj mesecev v središču pozornosti, najverjetnejši novi prejemniki nagrade za najboljšo športno ekipo leta ter bodo polnili domačo in tujo tiskovino?

Lahko je to po svoje Marxov »opij za ljudstvo«, rimski »kruha in iger«, Antoanetin apokrifni »če nimajo kruha, pa naj jedo kolačke.« pa vendar sem pripravljen raje še nekaj časa živeti v takih opijih, ki mi bodo kazali, da je vredno se truditi, kot pa, konspirološko rečeno, v drugih, za katere po možnosti niti ne vem, da me kvarijo.

Košarkarjem pa lahko še enkrat s krjanco in rišpektom samo čestitamo!

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

* Foto: Twitter

Deli Nazaj