Ne morem trditi, da sem ravno največji ljubitelj košarke, priznam, da raje pogledam nogometno tekmo, še raje imam vonj po bencinu. Ne glede na to, pa lahko rečem, da se na košarko vseeno dobro spoznam in jo spremljam nekje od takrat, ko si je Jugoplastika trikrat zapored pokorila košarkarsko Evropo. Obenem spadam v generacijo tistih, ki so imeli v svoji otroški sobi obešen legendarni plakat, na katerem sta bila skupaj Rok in Dražen Petrović. Košarko sem tako ali drugače vedno spremljal, ogledal sem si mnogo tekem kjer je blestel Michael Jordan, stiskal pesti za Olimpijo na Final four-u v Rimu ter se čudil Marku Miliću, ko mu je uspelo preskočiti avtomobil in nato spektakularno zabiti žogo v koš. Seveda sem bil vedno zraven, ko je Slovenija bolj ali manj uspešno igrala na velikih tekmovanjih, v živo pa leta 2013, ko smo morali priznati premoč takratni reprezentanci Francije, ki me v mnogočem spominja na tokratno slovensko ekipo. V svojih srednješolskih letih sem spremljal tudi ŠKL ligo, za katero ne vem, če sploh še obstaja, a spomnim se nekoč finala med Postojno in Sežano, ki ga je pred polnimi tribunami dobila domača Postojna. V infarktni končnici, ko je že po izteku sirene Primož Brezec zgrešil oba prosta mesta in tako je zmaga za točko razlike pripadla Postojni.

Torej nisem noben košarkarski analfabet, nisem pa niti košarkarski strokovnjak. Šport imam rad in ga spremljal, navijam za tiste, ki so mi všeč ali domači, ne maram pa mešanja športa dlje od tam kjer mu je mesto. Na koncu je vse skupaj le igra in nič drugega. Igra, ki pa lahko vseeno spodbudi domoljubna čustva in sproži v človeku, sploh ob uspehih, ponos. Najbolj pa sovražim balast, ki ga ob uspehih športnikov sprožijo mediji, sploh v zadnjem obdobju. Včasih imam občutek, da v Sloveniji športnik, ko doseže velik uspeh, ni več športnik ampak neko nadnaravno bitje, za katerega je najpomembnejše to, da je njegovo srce slovensko in da komaj čaka, da se vrne domovino, kjer mu nato njegova ljuba mati pripravi najljubšo jed. Mediji pa to srebanje goveje juhe posnamejo z vsaj štirimi kamerami.

Vrhunec vsega nepotrebnega balasta je letošnje evropsko prvenstvo v košarki. Že novica, da bo prvenstvo tokrat prenašala komercialna televizija me ni ravno navdušila. Izjema je bila le Sanja Modrič, za katero vem, da se spozna na košarko in da bo zadeve znala speljati dovolj profesionalno in obenem simpatično. Tudi Peter Vilfan za mikrofonom je za moj okus boljši kot Miha Žibrat. Všeč mi je bil tudi Saša Dončič kot so-komentator, predvsem zaradi dejstva, da se zna vživeti v tekmo in da je obenem oče trenutno najboljšega mladega košarkarja v Evropi in verjetno tudi širše. In to je tudi vse.

Sem pa zato v dobrih dveh tednih o košarkarski evforiji izvedel vse, le o košarki nič. Pričakoval sem vsaj kakšno pogovorno oddajo, sploh sedaj po koncu prvenstva, kjer bi v studiu sedeli košarkarski strokovnjaki in nam navijačem razložili kako in zakaj je Slovenija osvojila zlato kolajno. Takšno oddajo bi navsezadnje lahko pripravila tudi nacionalka, a kaj ko je jasno, da so jezni na komercialno televizijo, ker jim je speljala prenose. Rad bi izvedel kje smo bili boljši od nasprotnika, zakaj so nam skoraj vse žoge šle noter in zakaj nasprotnikom ne. Kakšno obrambo smo igrali, zakaj je enkrat Zagorac vstopil v igro in spet drugič ne. Takšnih vprašanj imam še mnogo. Izvedel pa sem vse o ekspresnem tiskanju potnih listov, pa o številu letal v Turčijo, pa kdo masira naše fante na prvenstvu, pa kako uspeh košarkarjev komentirajo naključni mimoidoči na ulici in podobno. Sploh dan po osvojeni zlati medalji smo slišali vse in nič. Ko sedaj po dveh prespanih nočeh pogledam nazaj, vidim, da je bilo največ besed o tem, kako fantje s ponosom igrajo za Slovenijo. Na dolgo in široko o tem, da kljub srbskemu poreklu Goran Dragić ljubi Slovenijo in da bi zanjo dal vse. Blestel je predvsem Uroš Slak, ki je v svoji večerni oddaji gostil kapetana naše izbrane vrste in si ga drznil vprašati »Od kje izvira ta vaša pripadnost do Slovenije?« Halo??? Kdaj je to »fake« domoljubje postalo pomembnejše od športa? Vse skupaj je postalo nekakšen resničnostni šov, kjer zmaga tisti, ki je najbolj ponosen na to, da igra za Slovenijo, gledalci pa bomo z glasovanjem odločili kdo je to. Občutek imam, da sploh nismo zmagali v košarki ampak v tem, da so naši igralci raje igrali za svojo državo, kot pa npr. Srbi za svojo. Seveda ni prvič to, da komercialna televizija pomeša športne uspehe z vsem ostalim, razen s športom. Tako poznamo vse sosede, babice, bivše sošolce in sošolke in nekdanje učiteljice Petra Prevca, Tine Maze, Tima Gajserja, Anžeta Kopitarja in ostalih naših »nadnaravnih« junakov.

Daljnega novembra 1999, je slovenska nogometna reprezentanca iztržila neodločen izid v Kijevu in se uvrstila na evropsko prvenstvo. Goran Dragić tiste ekipe je bil Zlatko Zahović. Res, da je že precej daleč od takrat, pa vendar si ne spomnim, da bi delali tak halo iz tega ali Zlatko igra s ponosom za Slovenijo ali ne.  Danes imam občutek, da športni uspeh ni pomemben. Pomembno je le s kakšnim srcem kdo igra za Slovenijo. In še bolj pomembno je, da ga stokrat vprašamo, kaj čuti, ko igra za našo Slovenijo. Ne vem. Meni je popolnoma jasno, da nekdo z veseljem igra za svojo reprezentanco in poskuša dati vse od sebe. Pa ne zato, ker igra za Slovenijo, ampak zato ker je športnik in jasno je, da se hoče pokazati v najboljši luči. Me pa zanima kako mu to uspe. Kje je recept, da zadaneš trojko iz nemogočega položaja, kako položiti žogo v koš mimo 221 cm visokega Porzingisa ali kako igrati obrambo proti izjemnemu Bogdanu Bogdanoviću. Šport je vendarle le šport in tak naj tudi ostane. Za vse ostalo so tu resničnostni šov Kmetija ali pa naslovnica Slovenskih novic. 

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj