Če (ni)si srečen …
Ja, ja, odvisnost od pametnega telefona je še ena še kako resnična tegoba družbe enaindvajsetega stoletja, zato se bojim, da so vse moje besede kljub obremenilnim argumentom samo sca… mokrenje v veter, kajti čim prestopim domači prag, ne mine šestdeset sekund, ne da bi videla nekoga viseti na svoji mali ropotuljici. Pa še enega. Pa še enega.
Ste že slišali za 'oceanski občutek'? Če niste, pa ste ga, vsaj srčno upam, bržčas že kdaj doživeli. Oceanski občutek je tisti občutek, veste, ko vas nekaj zaščemi v prsih, vam vzame sapo, vas presune, ko na lep sončen dan stojite na morski obali in vam pri nogah šumlja morje, v laseh veter ter se nad vami boči prostrano sinje nebo, vam pa pogled uhaja k obzorju, ki se razteza v neskončnost. Tisti občutek, ko prilezete na vrh gore in vam zagomazi celo telo, ko se ozrete po dolini pod seboj in po drugih vršacih, ki se stegujejo po nebu, do koder seže oko. Tisti občutek, ko sedite na samotnem travniku in s prsti zdrsite skozi travne bilke, tačas ko nad vami po nebu lenobno plujejo bele koprene, vam pa obraz in srce greje sonce. Oceanski občutek je namreč tisti občutek brezmejnosti in enosti, ko se vas za najizmuzljivejši hip polasti slutnja, da je vse neločljivo povezano, da je ves kozmos in vse v njem pravzaprav eno popolno živeče bitje, ki ga prežema in povezuje en duh, en dah. To je oceanski občutek. Zdaj pa mi povejte, kdaj ste nazadnje doživeli količkaj podobnega, ko ste buljili v svoj mobilni telefon.
Mislim, da ga ni junaka pod soncem, ki bi si drznil zanikati dejstvo, da so mobilni telefoni pravzaprav ena poštena nadloga, kajti nenehna dosegljivost – na prvi, površni pogled sicer skrajno prikladna – se kaj hitro izkaže za hudo oster dvorezen meč, da o epidemiji akutne netočnosti, ki je nastopila z razmahom mobilne telefonije, niti ne govorim (ni ga lažjega, kakor poslati sporočilo s '5 minut zamujam', potem pa zamuditi še dodatnih mobitelskih petnajst) – a to še ni vse. Z naknadnim bliskovitim razvojem mobilnih tehnologij so prav pametni telefoni še dodatno znatno doprinesli k razmahu občutkov, ki so vse prej kakor oceanski. In kako ne, ko pa so naši brenčači in cvilimožki postali prepametni, da bi jih v prvi vrsti uporabljali za to, za kar smo jih pravzaprav naredili, torej za telefoniranje, temveč smo po zaslugi brezžičnega omrežja nanje nerazdružljivo prilepljeni iz povsem drugih razlogov – kakopak, če pa je naš plastični prijateljček naše okno v svet. A kaj v resnici gledamo skozi tole naše okence? Odložimo za hip lopato in poglejmo, ne da bi si obenem metali gomile peska v oči.
Vse, kar preko mobilnih zaslonov pronica v našo zavest in nam smeti podstrešja, v bistvu lahko razvrstimo v tri skupine: ali po telefonu buljimo v a) nekaj, kar mislimo, da nam manjka, pa nikoli v življenju ne bomo imeli, b) nekaj, česar se na smrt bojimo, pa se nam nikoli v življenju ne bo zgodilo, ali c) nekaj skrajno butastega, kar nam nikoli v življenju ne bo prišlo prav, a dovolite, da za lažje razumevanje kategorije ponazorim še s primeri. V prvi najdete drage avtomobile, prsate mladenke, sanjske destinacije, razvratne zabave, najnovejši model noro precenjenega mobilnega telefona ali fotoaparata ali kosilnice ali torbice ali električne zobne ščetke, matcha kapučine s peno v obliki Hello Kitty (kar, priznam, lahko sodi tudi v zadnjo kategorijo), gole riti, bajne graščine na bajnih lokacijah, izklesane trebušne mišice, slane kamutove narastke s hokaido bučo in viskijevo omako ter drugo podobno ropotijo. V drugi kategoriji se skrivajo naslovi člankov à la Gorski reševalci našli mrtvega planinca, 29-letnik v lokalu zabodel 28-letnika, Upor na Povšetovi: zaporniki nočejo v celice, "Bodi srečna, da te nismo obglavili", Supervulkan še večja grožnja svetu, kot so mislili, Ogenj verjetno podtaknjen, Dekle v eni noči trikrat žrtev spolnega napada, če naštejem le nekaj cenenih prijemov strahovlade minulega tedna. V tretji skupini pa je vse ostalo od megakompilaciji padcev in čemernih mačkov do prikupnih mladičkov pand (kar, priznam, lahko sodi tudi v prvo kategorijo) in mulcev, ki si z vrtalnim strojem skušajo populiti prsne kocine.
A naj ti primeri zvenijo še tako moteno, razčlenitev vseeno deluje vse preveč klinično popredalčkana, kajti pogled skozi naše mobilno okno v svet je prej videti nekako tako: na mobilnem telefonu ravno berete neki članek, ko vam nekdo pošlje povezavo do smešne fotografije, ki jo morate takoj deliti preko katerega od omiljenih družbenih omrežij, kjer padete v črno luknjo zadnjih objav drugih ljudi in naletite na posnetek skeča, kako živali jedo svojo hrano, potem pa že guglate, s čim se pravzaprav prehranjujejo flamingi – na članek izpred treh minut ste kajpada povsem pozabili. In tako pravzaprav minevajo ne samo minute, temveč cele ure našega dneva, dan na dan, teden za tednom, iz meseca v … Saj razumete. Vendar to ni zgolj pesniško pretiravanje, da ne bo pomote, to je golo dejstvo. Poglejmo si ga podrobneje.
Neka britanska raziskava je pokazala, da mladi od osemnajstega do štiriindvajsetega leta na spletu v povprečju preživijo še enkrat več časa kakor pred desetimi leti, kar znese slabe štiri ure dnevno. Toliko časa na mobilnem telefonu prebije tudi povprečni odrasli Američan, medtem ko odrasli Britanci v povprečju na spletu pred kakršnim koli zaslonom, bodisi mobilnim bodisi računalniškim, prebijejo vsega skupaj kar devet ur, odrasli Američani pa celo vrtoglavih deset ur dnevno. Ljudje torej spletu posvečajo več časa kakor spanju – ali čemur koli drugemu. Neka druga raziskava trženjske agencije Mediakix pa se je posvetila uporabi družbenih omrežij in izsledki so pokazali, da človek v povprečju na dan preživi štirideset minut na YouTubu, petintrideset minut na Facebooku, petindvajset minut na Snapchatu, petnajst minut na Instagramu in eno minuto na Twitterju. Raziskovalci so s pomočjo teh številk nato preračunali, koliko časa bo povprečni posameznik zabil za družbene medije v življenju. Rezultat? Pet let in štiri mesece. Te že tako visoke številke pa so še kar v porastu in to nedvomno prav zaradi naših prenosnih pametnjakovičev. Da pa bo mera polna, naj navedem še nekaj dodatnih obscenih dejstev na to temo.
- Ne le uporaba spleta, med splošnim prebivalstvom narašča tudi motnja pozornosti. Se še spomnite prejle omenjenega članka, ki ste ga brali, preden ste skozi črno luknjo družbenih omrežij padli v flamingovo naročje? Zaradi vseh hiperpovezav, pojavnih oken, oglasnih pasic in vsiljenih vsebin, ki nam migotajo pred očmi, takoj ko poprimemo za telefon, nič čudnega, da sposobnost zbranosti in bralno razumevanje upadata, vse pogostejši pa so simptomi motnje pozornosti: nepotrpežljivost, nemir, impulzivnost in dolgočasje.
- A ne le motnja pozornosti, na pohodu je tudi motnja pomnjenja: ker imamo zavoljo brezžične povezave vse, kar moramo vedeti, vedno na dosegu roke, je namreč manj verjetno, da se bomo naučili oziroma si zapomnili to, kar mislimo, da lahko najdemo na spletu – znanstveniki temu pravijo učinek Googla, ta pa je tem bolj opazen, tem mlajšo generacijo vzamemo pod drobnogled. Čeprav je vse več ljudi izobraženih, pismenost, računanje, sposobnost kritičnega mišljenja, reševanja težav in splošna razgledanost pravzaprav iz generacije v generacijo padajo. Ja, splet nas čisto zares poneumlja.
- A ne le Google, tudi družbeni mediji niso kaj prida bolj blagodejni: raziskav, ki pričajo o negativnih učinkih družbenih medijev, je bilo namreč v zadnjih letih izvedenih preveč, da bi jih lahko vse posamično naštela, a vse so prišle do enakega zaključka, zato se posvetimo raje temu: uporaba družbenih omrežij vodi v tesnobo, depresijo in nizko samopodobo, saj nenehno friziranje lastne spletne podobe in primerjanje z lažno, umetno ustvarjeno podobo drugih ljudi pač terja svoj davek. Pa tudi zalezovanje nekdanjih partnerjev in/ali bolestno spremljanje dozdevno imenitnih življenj slavnih z vsem njihovim razkošjem izven našega finančnega dometa seveda ne koristi blagru nikogar.
- A ne le duševno, načeto je tudi naše telesno zdravje: na svetu je namreč 1,6 milijarde kratkovidnih ljudi, v zadnjih dveh desetletjih pa je število kratkovidnih otrok skokovito naraslo, saj kar vsak četrti otrok zaradi kratkovidnosti potrebuje očala. Za to je krivo dejstvo, da otroci (kakor tudi odrasli) preveč časa prebijejo pred takšnimi in drugačnimi zasloni, namesto zunaj na prostem – naše oči pač niso bile narejene, da kar naprej bolščijo v naše nosove. Po oceni nedavne raziskave, objavljene v reviji Ophthalmology, pa bo do leta 2050 kratkovidna kar polovica svetovnega prebivalstva.
Uf. Kar pereča obtožnica za naše malo okno v svet, kaj? Okno v svet, pa kaj še. Svet okoli vas je okno v svet. Odložite telefon in v roke raje vzemite knjigo, svojega otroka, partnerjevo dlan, pasji povodec, pekač za potico, čopič, glasbilo, kolo, skratka nekaj, kar za svoje delovanje ne potrebuje brezžičnega omrežja. Veste, obstajajo ljudje, ki povsem dobro shajajo brez nenehne kvazipovezanosti, ljudje, ki jih sploh ne zanima, komu je spet bradavička pokukala na plano, koga so spet polili s kislino ali kdo je spet objavil svoj digitalni avtoportret, ljudje, ki na družbenih omrežjih dnevno ne preživijo niti minute, ker si tam niso ustvarili enega samega računa, in ki gredo rade volje zdoma kar brez mobilnega telefona. Kaj zdoma, včasih ga še doma založijo in ga ves dan ne povohajo. Veste, obstajajo celo takšni, ki – upam, da ste pripeti – razmišljajo, da bi se osebnega mobilnega telefona čisto zares in povsem nepreklicno znebili. Mogoče ne bi škodilo, če bi tudi mi vsaj za trenutek, vsaj za najkrajši hipec odložili svojega. Ja? Ne? Mogoče? Hmm … Že kar vidim, kako so se nekaterim med vami ob misli na življenje brez svojega pametnega cuclja začele tresti roke.
Ja, ja, odvisnost od pametnega telefona je še ena še kako resnična tegoba družbe enaindvajsetega stoletja, zato se bojim, da so vse moje besede kljub obremenilnim argumentom samo sca… mokrenje v veter, kajti čim prestopim domači prag, ne mine šestdeset sekund, ne da bi videla nekoga viseti na svoji mali ropotuljici. Pa še enega. Pa še enega. A veste, na kaj tedaj pomislim? Vsakič, ko se moram na pločniku nekomu umakniti s poti, sicer bi se zaletela, ker je zabuljen v svoj telefon, vsakič, ko grem mimo osnovne šole in vidim za cel razred otrok, kako nosove tičijo vsak v svoj mobilnik, vsakič, ko grem mimo otroškega igrišča in vidim mlado mamico, prilepljeno na zaslon telefona, tačas ko se ji otrok vesi po igralih, vsakič, ko moram na družinskem kosilu ponoviti vprašanje, ker sogovornik pozornosti in pogleda nikakor ne more odtrgati od svojega pametnega telefona, vsakič mi na misel pride ena in ista pesem. Vas zanima, katera? Tista, ki govori o sreči, o deljenju, o povezanosti, o enosti, o nekakšnem, če mi dovolite, oceanskem občutku. Oh, gotovo jo poznate: če si srečen in če srečo rad bi še delil z nekom, če si srečen zdaj z dlanjo udari v dlan – morda se motim, a po mojem mnenju je prekleto težko ploskati s telefonom v roki.