Da, vsi vemo. Don Juan je aktualen lik. Don Juan je privlačen lik, čeprav je hkrati podlež, nizkotnež, prevarant, morilec, antijunak, neke vrste predhodnik polizanih politikov, za katere vsi vemo, kaj so, a jih vendarle volimo in jim pripisujemo zasluge za njihovo dosedanje delo. Don Juan je takšne vrste akter. Ni tipičen polizanec, ki bi se hvalil z bogastvom, bogastvo jemlje kot usodo, svojo zapeljivost jemlje kot nekaj do česar pride nehote. Ni on kriv, če je tak, a tak je. To tudi rad pove. In sami zraven zavzdihnemo: »Ah, poglej ga, saj mu ne moreš zamerit.« To je Don Juan. Ne moreš mu zamerit. Kvečjemu ti gre na živce njegov podanik Sganarelle. Kar je Sančo Pansa za Don Kihota, to je Sganarelle za Don Juana. Njegova vest. Tisti, ki dosledno skrbi za etično držo, ki se bo obrestovala nadalje v nebesih.

Ta tihi konflikt med tema dvema, v bistvu nesrečnima likoma, je vodilo te znamenite Molierove tragikomedije. Režiserju aktualne uprizoritve iz SNG Nova Gorica – Danielu Dayu Škufci, je klasika blizu, kakor tudi sam priznava. In četudi klasiko rad postavlja ter ji skrbno sledi, jo velik del postavi konkretno med nas, v dvorano. Klasika zanj torej niso zaprašene knjige, o katerih vsi vse vemo, hkrati pa nič. Njegovo dojemanje klasike je konkretno. Don Kihot (Matija Rupel), Sganarelle (Žiga Saksida), Don Juanov oče (Miha Nemec) ter Violette (Žiga Udir) tako bolj ali manj uspešno uspejo tudi interakcijo s publiko, ko se njihovo delo vrši v parterju. Zatohlost klasike, ki se prebuja, pa se kaže tudi v ambienci. V temačni, zateženi glasbi (Tine Grgurevič), scenografiji minimalizma s namigovanjem na klasično arhitekturo (Urša Vidic) ter 17. stoletju primernim oblačilom (Andrej Vrhovnik). In persona pa se klasika pojavi seveda v Komturjovem kipu, ki ga v dodobra dobesedno oksidirani podobi odigra Radoš Bolčina.

Posebno omembo velja dodeliti kamniti skrinji v scenografiji, ki sedaj služi kot kopalna kad, nato kot grob, nato kot miza za gostijo, zopet kasneje kot plesišče, proti sklepu kot kad in nato zopet kot grob. Prav ta scenografska rešitev ni zgolj poenostavitev, marveč tudi jasna simbolna uporaba scenografskega elementa za relativizacijo oprijemljivih stvari; torej še grob je danes stvar cirkusantske manifestacije nekaterih, ki jih uprizoritev kaže v grotesknem plesu ali pojedini. Na račun grobov, se danes nekdo redi.

Žal prav ta želja po obuditvi dela, neupravičeno primernega samo še za »gledališke repertoarje in domača branja«, izpade tokrat pretenciozno. Ne pomagata niti, sicer dobro razigrani Arna Hadžijaljević kot Elvira, Maturina, članica zbora ter Liza Marija Grašič kot Karlina, Gospa Dimanche in prav tako članica zbora. Ne pomaga niti prisotnost akterjev na odru med odmorom alla Lorenci. Ne pomaga niti delna uporaba narečja, pomešanega s psovkami, če lahko Ljubljanščino smatramo kot narečje za prizor Don Juana s kmečkim prebivalstvom. Zdi se, kot da je vendarle vse ujeto v okove tistega, kateremu se hoče uprizoritev izogniti. Ritem pade, začne se vleči in niti dobra igra požrtvovalnega Matije Rupla ali Mihe Nemca (še posebej v vlogi očeta) ne more več rešiti tega, kar uprizarjajo. Vse torej izpade kot dobro zrežirana bralna uprizoritev Molierove različice Don Juana.

Morda pa gre iskati dobre lastnosti prav v odločitvi po uprizarjanju Don Juana. Morda prav ta, skorajda pedagoški trik, izpade najbolj uspešno. Kako grozeče sodobno izpade Don Juanov monolog o hinavščini, ki še enkrat več dokaže, kako so naglavni grehi zimzeleni in svojih karakteristik praktično ne menjajo.

* Fotografija: SNG Nova Gorica / Peter Uhan

Deli Nazaj