Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

O telesu in duši - Liffe 2017

Puristi prikazovanja resničnosti se bodo oglasili, da so enake sanje nemogoče. Če je mogoče ali ne, pri razumevanju tega filma niti ni bistveno. Nenazadnje gre za zgodbo, ki se nenehno rahlo spogleduje s magičnim realizmom. Bistvena je vera v usojenost do katere bi težko prišli, če ne bi bilo skupnih sanj. Če teh sanj in dogodka z viagro ne bi bilo, je težko ugotavljati, če bi se Endre in Maria tako povezala in se začela dojemati drugače kot sta se prej. Torej vendarle vraževerno verjamemo v usodo in iščemo indikatorje, ki bi nanjo namigovali.

Zagotovo ste kdaj pred Odmevi opazili kratke filme bolj in manj uveljavljenih slovenskih režiserjev. Gotovo se je kdaj med njimi pojavil film Jana Cvitkoviča – Srce je kos mesa. Ta kratka in nema epizoda dvoje sramežljivih življenj dokazuje, da se vsi ljudje občutijo, ne glede na to, kae delajo ali celo kje so. V tem primeru se zaposleni v klavnici, Primož Petkovšek, na avtobusu spogleduje z Mojco Fatur. Ljubezen ni konkretizirana, pa vendar ostaja. V pogledih in sramežljivosti obeh, kar je svojevrstna ljubezenska izpoved, češ, ne upam si povedat, veš pa.

Madžarski film O telesu in duši, režiserke Ildikó Enyedi, ki je za ta film prejela tudi letošnjega zlatega medveda na Berlinalu je neke vrste dolga različica Cvitkovičevega. Prav tako je govora o nenavadni ljubezni v klavnici, osamljenosti, zaprtosti. Le da se tu zgodi konec, sklep, ki je v filmu Srce je kos mesa zgolj namignjen.

Eneyedi v svojem filmu odstre pogled v življenja dvoje osamljenih ljudi. Ona - Maria je nova nadzornica kakovosti v neki klavnici, on – Endre skrbi za finance taistega obrata. Ona je dojeta kot čudakinja, vase zaprta, asocialna, spominjajoč na aspergerjev sindrom odljudna, on sicer prav tako nekolikanj samosvoj zaradi hibe in preteklosti, pa vendar iskren, dostopen, spoštovan. Prvi je, ki stopi prednjo in jo ogovori, a želja, da bi se mu bolj odprla ne naleti na plodna tla.

Stvar spremeni šele zunanji dejavnik, ki zgodbo dokončno potisne v dogajanje. Neke vrste viagra, ki jo v klavnici posedujejo za pospešitev parjenja govedine, se znajde na neki obletnici mature. Razpleta najbrž ni treba opisovati. Klavnico preiskuje celo policija, ki od vodstva zahteva pogovor s priporočeno psihologinjo, ki bo preverila zaposlene in tako morebiti prišla na sled storilcu, ki je na obletnico mature prinesel to pomagalo za bike. Slednja, s čudno avro ugotovi na koncu nekaj drugega. In sicer, da so obema, tako Marii kot tudi Endreju skupne sanje. On je jelen, ona košuta. Živita dvoje življenj. Ponoči skupaj, čez dan, no, tudi skupaj, pa vendar drugače. Psihologinja sicer živi v prepričanju, da jo oba vlečeta za nos, zato ta primer opusti, pa vendar se z njim začneta ukvarjati in posledično zbliževati prav Maria in Endre.

Puristi prikazovanja resničnosti se bodo oglasili, da so enake sanje nemogoče. Če je mogoče ali ne, pri razumevanju tega filma niti ni bistveno. Nenazadnje gre za zgodbo, ki se nenehno rahlo spogleduje s magičnim realizmom. Bistvena je vera v usojenost do katere bi težko prišli, če ne bi bilo skupnih sanj. Če teh sanj in dogodka z viagro ne bi bilo, je težko ugotavljati, če bi se Endre in Maria tako povezala in se začela dojemati drugače kot sta se prej. Torej vendarle vraževerno verjamemo v usodo in iščemo indikatorje, ki bi nanjo namigovali.

Klavnica je v tem primeru prispodoba naivne vere v rutino. Rutino, ki daje videz ugodja, dasiravno je konec krut, nenaden. In ni treba posebej izpostavljati mehke družbene angažiranosti filma v eksplicitnih prizorov klanja. Tega filma v Sloveniji najbrž ne bi bilo mogoče posneti, saj bi producentska hiša več zapravila za tožbe raznih varuhov živali kot pa za produkcijske stroške. To zgolj mimogrede. V zgodbi vendarle najbolj trpijo ljudje. Če je torej klavnica za telo, je klavnica za dušo svet, ki mu izgled in norme narekuje visokoleteča družba, dvoje idiosinkratičnih ljudi pa ob tem ne zdrži.

Prav tako nenavaden, tih, pa vendarle svoj, iskren, poseben film, povpraša tudi naše telo in dušo, kje smo mi, koliko osamljeni ter koliko socialni, če je slednje vendarle družbeni narek.

 

Nejc Furlan

#kultura, #film

Kolofon