Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Ivan - slovenski filmski presežek

Realizem začetnih kadrov filma, ki prikazuje rojstvo naslovnega junaka je pomemben za slovenski film. V bistvu se ni rodil Ivan, v bistvu se je rodila nova ženska slovenskega filma. Lik Mare v neponovljivi igri karizmatične Maruše Majer je po dolgih letih poizkusov kopanja po ledu, vendarle prebil ledeno, kleno slovensko zemljo ter se dokopal do tako potrebnega napredka, kar ga dela enega najboljših slovenskih filmov zadnjih nekaj let.

Brez materinskega čuta rodite otroka, ki mu date v naglici ime Ivan. Pogled v prihodnost ne obeta nič dobrega. Vaš starejši poročeni ljubimec s katerim ste zanosili in ki je ravnokar v medijski gonji zavoljo gospodarskega kriminala, pa se skriva, najprej pred organi oblasti, mediji, nato pa še pred svojimi mafijskimi sodelavci. Sami po nesrečnem sosledju pristanete v varni hiši. Kar vam daje up, je pozna vzpostavitev materinske ljubezni do otroka. A naenkrat se pojavi ljubimec in po sili razmer se morate odločiti. Ali otrok ali on.

Realizem začetnih kadrov filma, ki prikazuje rojstvo naslovnega junaka je pomemben za slovenski film. V bistvu se ni rodil Ivan, v bistvu se je rodila nova ženska slovenskega filma. Odrinila je stereotipne slovenske ženske like opirajoče se na novele moderne, jih pustila v črni kuhinji ter odšla iskat svojo pravico. Dasiravno jo je iskala od Poncija do Pilata, postala je angažirana, samosvoja, nepredvidljiva. Še vedno se joče, a ta jok, je jok jeze, jok upora. Jok brez samopomilovanja. Rojena je nova slovenska filmska junakinja, čakati gre, da se ji bodo pridružile še ostale. Lik Mare v neponovljivi igri karizmatične Maruše Majer je po dolgih letih poizkusov kopanja po ledu, vendarle prebil ledeno, kleno slovensko zemljo ter se dokopal do tako potrebnega napredka, kar ga dela enega najboljših slovenskih filmov zadnjih nekaj let. Ne bi bilo isto, če bi bil glavni protagonist moški.

Mara je v filmu najpogumnejši lik, a še toliko bolj, ker je še vedno nesrečna ženska. Brez otroštva, brez topline, brez ljubezni, brez prijateljev, brez svojcev, ki bi ji stali ob strani. Svojega novorojenčka Ivana preklada iz pisarne v pisarno, požira mučne in dolge postopke socialnih služb, rešuje gordijske vozle birokracije, prenaša udarce in se po njih pobira ter zre v nov dan kot nag, a novorojeni človek, kar en izmed prizorov dobesedno pokaže. Solze si briše z voljo do življenja. Človek ob začetnem spoznanju v kakšnih življenjskih razmerah živi, kar vzdihne ob grozeči morebitni mukotrpni stereotipni slovenski filmski črnogledosti, a zgodi se drugače. Maruša Majer skupaj z režijo perfekcionista Janeza Burgerja ne ostane na mestu, rine naprej, išče razloge za veselje, a na koncu konča skupaj s Ivanom v varni hiši. Manjkajočo očetovsko avtoriteto in hkrati ljubimca je nekoč našla v starejšem Roku (Matjaž Tribušon) s katerim je zanosila, a je sedaj kot na sveže razkrinkani gospodarski kriminalec vabljiv plen pravosodja, medijskega pregona in na koncu celo svojih sodelavcev-pajdašev ter zakonske žene. Z Maro pobegneta v Italijo, na poti jima sledijo. Slovenski film dobi v tem delu sicer zelo kratek, pa vendarle dovolj napet in učinkovit pravi filmski avtomobilski pregon po avtocesti. Ne uspe se jima otresti zasledovalcev. Ugotovita, da jima sledijo preko signala Marinega telefona. Na bencinski črpalki (prizor je, kot zanimivost, posnet na bencinskem servisu v Vipavi) se Rok s pokvarjeno, moralno sporno, a vendar učinkovito in v tem trenutku najboljšo zvijačo reši zasledovalcev, Ivana pa pusti v avtu. Mara je medtem na stranišču in se mora ob povratku iz njega znajti v dilemi, ali Rok, s katerim bi šla v Italijo po denar, s katerim bi potem lažje preživela in Ivana nekako rešila socialne službe ali pa takoj Ivan, ki bi jima v tistem trenutku nakopal največ težav in bi bila zgodba s tem hitro rešena ter končana. S težavo se odloči za prvo. Nadaljevanje »road tripa« nekakšne sodobne različice biblijskega bega v Egipt razrahlja zaupanje med njima, Mara pa s svojo nerazsodnostjo, spontanostjo in nepremišljenostjo zavoljo razrvanih čustev še dodatno oteži Rokovo iskanje rešitve za presek gordijskega vozla njunih življenj.

Film Ivan odlikuje mojstrsko snemanje iz roke (Marko Brdar), kar določene prizore s hladno sliko prikaže še bolj nepredvidljivo realistične in surovo naturalistične. Neprisiljeno, a dovolj močno za smiselni poudarek nekaterih prizorov dopolnjujejo intervencije električne kitare Damirja Avdića. Prav tako se izkaže premišljeno uporabljena scenografija (Vasja Kokelj), ki ne glede na omejena sredstva deluje v tem filmu »manj je več«.

Film posnet s precejšnjo preciznostjo je tako prikaz človeka v brezkompromisnem svetu pravil, zakonov in usode. Glavna lika sta iz pomola udobja pahnjena v ledeno morje preizkušenj. Scenarij in režija ju ne poveličujeta, saj so njune napake tudi naše napake in junak brez lastnih napak ne bi mogel biti junak. Prav zaradi tega se ni težko poistovetiti z osebami iz zgodbe, ki pa brez kančka melodrame še vedno ostanejo dovolj svoji in v nekih skrajnostih značilno surovi, da bi lahko filmu očitali patetiko. 

Kdo je torej Ivan? Ivan je edini razlog za Marino ljubezen, ki jo ne more dati drugim. Ivan ni nič novega. Je pravzaprav malce staromodno ime.. A tega Mara ni imela, ni imela zgodovine, ki bi ji lahko očitala staromodnost. Ivan je prišel pozno, torej ljubezen je prišla pozno, pa vendar je tu, kam zdaj?

 

 

Nejc Furlan

#kolumna, #kultura, #film

Kolofon