Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Sodobna zimska pravljica

Pred tednom dni se je v neki dnevni sobi sredi mesta pozno zvečer neka mama mudila s krašenjem novoletne smrečice. Mami je bilo ime Tanja, vinu v kozarcu, po katerem je pravkar segla, pa rosé. Odpila je požirek, kozarec nato vrnila na klubsko mizico in nadaljevala z natikanjem srebrnih angelčkov, posutih z bleščicami. Tedaj se je na vratih dnevne sobe pojavil očka David. Kakor mu je bilo v navadi, se je pozno pod noč vrnil iz pisarne, ni pa mu bilo v navadi, da je ženo našel sedeti na tleh sredi poplave zaslepljujoče blesketajoče se krame, zato je presenečeno obstal in pobuljil.

Pod zasneženo smreko na obronku jase je košuta severnega jelena prečesavala okolico, medtem ko je njen sinek brezbrižno ovohaval snežno odejo, bržčas iščoč kak grižljaj, skrit pod snegom. Na drugem koncu pobeljenega travnika je pod hudo obteženimi vejami druge smrečice sedela lisička, s sprednjimi tačkami postavljenimi tesno ob košatem kožuščku trebuščka, in jelenjo dvojico navihano opazovala s strani. A živalce niso bile same: med obema smrekama se je sprehajala tudi štiričlanska družinica, omotana v zimska oblačila po zadnji modi. Mami je okrog komolca visela še torbica iz najnovejše kolekcije, očka pa je najmlajšega za seboj vlekel na saneh za 64,95 evra iz tretjega nadstropja, ves čas pa se je pod zamrznjenimi stopinjami naše plastične družine neumorno lesketal umetni sneg. Polietilenske krpice so se iskrile tudi na zamolklo zelenih polivinilkloridnih iglicah, razraščajočih se po vejah umetnih smrečic, skoznje pa se je videlo globlje v pritličje veleblagovnice, ki se je razprostiralo za izložbenim oknom.

Tako pritličje kakor tudi nadstropja nad njim so bila zapuščena, kajti nad mesto je že kdaj legla noč, v vsej veleblagovnici pa je vladala grobna tišina. Mnja, ne ravno grobna in sploh ne tišina – če si napel ušesa, si z malo domišljije lahko prestregel tanko tanko piskanje, ki je prihajalo nekje z druge strani prostora, kakor bi tamkaj postavljeno novoletno drevesce obletaval … komar? Ah, ne, komar pa že ne. Budno oko bi ob precejšnjem naprezanju zapazilo, da je okrog drevesca pravzaprav brenčala neznatno drobcena vila. A to ni bila navadna vila, lepo prosim, to je bila zlobna dobra vila Jelka, po veleblagovnici pa je frčala po službeni dolžnosti. Dahnila je v rdeči balonček na drevčku in z rokavom obleke pološčila njegov obli trebušček, da je namesto mastnega prstnega odtisa zagledala svoj odsev.

»Jebemti, sem ga dobro spolirala,« je rekla Jelka, ogledujoč se v balončku. Popravila si je pričesko, nato pa se zasukala in s pogledom zaobjela kup daril pod smrečico. Zlobno se je namuznila in zadovoljna s svojim delom roke uprla v boke – vse je bilo nared za prihodnji dan. A najprej se moramo vrniti teden dni nazaj, kajti tedaj se je zgodba pravzaprav začela.

Pred tednom dni se je v neki dnevni sobi sredi mesta pozno zvečer neka mama mudila s krašenjem novoletne smrečice. Mami je bilo ime Tanja, vinu v kozarcu, po katerem je pravkar segla, pa rosé. Odpila je požirek, kozarec nato vrnila na klubsko mizico in nadaljevala z natikanjem srebrnih angelčkov, posutih z bleščicami. Tedaj se je na vratih dnevne sobe pojavil očka David. Kakor mu je bilo v navadi, se je pozno pod noč vrnil iz pisarne, ni pa mu bilo v navadi, da je ženo našel sedeti na tleh sredi poplave zaslepljujoče blesketajoče se krame, zato je presenečeno obstal in pobuljil.

»O, srček, ciao,« je hihitaje pozdravila mama Tanja, ko ga je zagledala stati tam.

»Ciao?« je z usločeno obrvjo vprašal očka David, pristopil k ženi in ji na lice pritisnil poljub. »Vidim, da si že vsa praznična, draga,« je rekel in pogled zapičil v njene božično rdeče beločnice.

»Ja,« je rekla mama Tanja in se razgledala po novoletnih okraskih, nastlanih po vsej dnevni sobi. »Letos sem rekla, da bom stanovanje okrasila malo prej – saj veš, kako stresno je potem okrog božiča. Vsa tista darila pa hrana pa obiski. Groza.«

»Aha,« je rekel očka David in sedel v naslanjač, najbližji mami Tanji. »Zakaj pa delaš to tako pozno? Ne bi tega raje počela s Piko?«

Ob omembi hčerinega imena je mama Tanja zavila z očmi in zamahnila z roko. »Oh, saj veš, kakšna je. Vedno hoče uveljaviti svojo.«

Očka David je počasi pokimal. »Tako pa je lahko vse po tvoje.«

»Žebljico na glavico, dragi,« je rekla mama Tanja in z izproženim prstom dlani, v kateri je že držala kozarec, pokazala nanj, ter srebnila.

Pogled očka Davida se je nato ustavil na gromozanskem belem drevesu. »Vidim, da imamo letos novo smreko,« je rekel. »Kaj pa je bilo narobe s prejšnjo?«

»Ni več moderna.«

»Smreka ni več moderna?«

»Ne smreka, trap – barva.«

»Kaj pa je narobe z zeleno?«

»Kaj pa je narobe z zeleno,« je prhnila mama Tanja. »Zelena je tako …« Z dlanjo je krožila po zraku, ko je iskala najprimernejši pridevnik.

»Naravna?« ji je pomagal očka David.

»Ja, naravna – uh,« je odvrnila mama Tanja, pri tem pa so ji zadrhtela ramena.

»Aha. Naravna torej letos odpade, zato si nabavila ves srebrni in turkizni kič v mestu,« je rekel očka David ter segel po enem od srebrnih in svetlomodrih okraskov.

»Ves tiffany modri kič, srček,« ga je popravila mama Tanja in se lotila odmotavanja lučk, toda zamotana štrena se ni in ni hotela vdati njenemu okajenemu brkljanju. »Joj, daj ti,« je rekla možu, ko se je razpletanja naposled naveličala, in mu klobčič potisnila v naročje.

Očka David se je sprva obvladano lotil gordijskega vozla lučk, a tudi on je kaj hitro izgubil potrpljenje. »Oh, nimam časa za to sranje,« je nazadnje revsnil, ko je rožljanje lučk naraslo v srdito kakofonijo, in se odrinil iz naslanjača. »Kupi nove,« je rekel, ko je prišel do najbližjega koša, in jih zabrisal v smeti.

Ob tem je Jelko, ki je obletavajoč okno dogajanje že ves čas spremljala, nejeverno odneslo nazaj. »Ja kaj se pa tadva gresta, pizda?« je zarentačila. »A sta čisto ubrisana ali kaj?« Švigala je od enega konca okna do drugega ter togotno mahedrala s pestmi in nožicami po zraku. A kaj drugega bi pričakovali od vile v njenem položaju? Jelko, veste, je kakor vse druge zlobne dobre vile pestila poklicna izgorelost, zato je bila neznačilno nagle jeze. Včasih je imel njen kader neprimerno manj dela, saj so morale zlobne dobre vile samo sem ter tja koga opomniti, da si glavo beli s povsem nepomembnimi rečmi: ko je, na primer, kakšen slavljenec cepetal, da ni dobil pravega darila, ali pa ko se je med pripravami na božično kosilo kakšna gospodinja hudovala, da ji narastek noče narasti. Dandanes pa se vsi, staro in mlado, neprenehoma pehajo za površinskimi neumnostmi in zlobne dobre vile se utapljajo v delu. Ob res napornih dneh se je Jelka sicer tolažila, da vsaj ni dobila službe na poročnem oddelku, kajti tam jih je šele zasuvalo: zdelo se je, da se čisto vsi mladoporočenci raje ubadajo s tem, ali se dekor sprejemne dvorane ujema z namiznim okrasjem, namesto s tem, ali se ženin z nevesto – toda tistega dne je niti nesreča nekoga drugega ni spravila v boljšo voljo. Obstala je pred oknom in gledala, kako majajoča mama Tanja na vrh smreke natika tiffany modro zvezdo.

»Kaj, zaboga, bom naredila s temi klinci?«

Naslednjega dne je še vedno premlevajoč taisto vprašanje brenčala za mamo Tanjo in malo Piko, ko sta hiteli proti veleblagovnici po nove lučke, na vhodu pa so vse tri obstale pred oglasnim panojem s temle napisom:

Cenjeni obiskovalci, prisrčno vas vabimo na veliko prednovoletno obdarovanje! Da bo praznični čas poln radosti za vse malčke, smo v vašo in našo najljubšo veleblagovnico povabili dedka Mraza: predčasno bo obdaroval čisto vsakega otroka, tisti prvi pa si bodo iz kupa daril pod našo smrečico svoje lahko izbrali kar sami. Se vidimo 24. 12. ob 17.00 v pritličju – dedek Mraz vas vse že nestrpno pričakuje!

Mala Pika je zacvilila in se z obema dlanema oklenila mamine roke. »Morava priti, mami, morava. Poglej, kakšen kup daril imajo,« je rekla, ozirajoč se po smrečici v kotu pritličja, a mama Tanja jo je brž odgnala.

»Pika, to ni za nas, to je za tiste uboge,« je rekla.

»Oh, mami,« je z očmi zavila mala Pika, »zastonj reči ni nikoli preveč.«

Ob teh besedah se je mama Tanja presenečeno ozrla v hčer in oči so se ji orosile. Ponosna, da devetletno jabolko ni padlo daleč od mame jablane, je malo Piko pogladila po tilniku, Jelka pa je od osuplosti za hip kar nehala trepati s krilci in malodane cepnila na tla.

"Takšne kozlarije pa še ne, jebemti,« je bentila sama pri sebi. »Ti kurčevi človečnjaki so čisto pobrkljali pojma 'cena' in 'vrednost'. Grebejo se za vsem, samo da nekaj stane, poščijejo pa se na vse, kar je v resnici kaj vredno. Bebci, bebci, bebci!" Za poudarek je ob vsakem 'bebcu' brcnila v stojalo, polno parfumov, klenkanje stekleničk pa jo je še bolj razkačilo. Pizda, sem vedela, da ne bi smela nehati kaditi, je pomislila in si začela gristi obnohtno kožico. Srepo je buljila v mamo in hčer, ko sta izbirali lučke, ter mozgala, kako bi od mrtvih obudila nekaj, kar je globoko v njunih prsih že bogve kdaj crknilo.

Malodušno je odfrčala za njima do blagajne in nato iz trgovine, ko pa so se odpravile po ulici, je pred njima zagledala ostarelega gospoda na invalidskem vozičku. Počasi se je potiskal po pločniku, z ročaja na hrbtnem naslonu pa mu je visela nakupovalna vrečka, polna živil. Jelko je hipoma prešinila zamisel: mimo Tanje in Pike se je pognala do invalidskega vozička ter krcnila ročaj vrečke, da se je nakupljeno razletelo po vsem pločniku.

Zavojček kave in konzervi fižola so s treskom pristali na tleh, Tanji in Piki pod noge pa se je skotalilo še prgišče jabolk. Mala Pika se je sklonila, da bi raztreseno pobrala, mama Tanja pa jo je z grozo v očeh zgrabila za roko. »A si zmešana, Pika, pusti. Poglej, kako je možak umazan, boš še kaj staknila,« ji je siknila v uho in jo odvlekla naprej, na gospodovo srečo pa je za njima hodil mlad par in mu takoj priskočil na pomoč.

Jelka je obstala ter odprtih ust buljila za mamo Tanjo in malo Piko. Ni mogla verjeti, kako gladko je njen veleumni načrt splaval po vodi, a v prihodnjih dneh so se podobno izjalovile tudi druge Jelkine domislice – in koliko jih je imela. Mami Tanji in mali Piki se je zdelo, da gre vse narobe: tik pred nosom so jima zaparkirali zadnje parkirno mesto, ko sta šli po novoletnih nakupih, v mesnici je zmanjkalo suho zorjene govedine, da sta morali spremeniti ves praznični jedilnik, nove lučke so nehale svetiti že tretji dan in še in še bi se našlo, saj so bili prazniki – a niso vedno? – res kakor zakleti. Kaj vse je poskusila Jelka, da bi jima le odprla oči in srce, njima pa vsemu njenemu trudu navzlic niti na kraj pameti ni padlo, da jima z vsemi prazničnimi tegobami nekdo pravzaprav skuša nekaj dopovedati. Zato se je v noči pred velikim javnim obdarovanjem Jelka pretihotapila v veleblagovnico, oborožena z novim širokopoteznim naklepom. Ko je vse postorila, je za piko na i še zloščila vse potacane balončke na smrečici, se v njihovem odsevu uredila in odbrenčala.

Naslednjega dne se je Jelka skupaj s Tanjo in Piko vrnila na kraj zločina. Čeprav sta prišli pol ure pred začetkom obdarovanja, se je pred njima že vila dolga vrsta otrok in njihovih staršev. Pika je zajavkala: »Poglej, koliko jih je, vsa najboljša darila bodo pobrali.«

»Oh, pa saj jih je dosti na tistem kupu,« je dejala mama Tanja.

»Ampak jaz hočem tisto največje,« je cvilila mala Pika.

»Pa pusti ga za koga drugega,« je odvrnila njena mama, Jelki pa je kar sapo vzelo, saj je mislila, da so njene potne srage končno obrodile sadove. Na žalost je mama Tanja pristavila: »Si bo še kdo res mislil, da sva revni.«

»Ne,« je potrmarila mala Pika in z nogo treščila ob tla. »Največjega hočem.«

»Oh, prav, no,« je zavzdihnila mama Tanja, hčerko prijela za roko in jo odvlekla do varnostnika. »Oprostite, gospod,« je začela in prikupno zatrepala s trepalnicami. »Res nočem biti nadležna, ampak zanima me, če bi naju mogoče lahko spustili naprej? Kot onkologinja na pediatrični kliniki delam, veste, in kmalu moram nazaj v službo.«

Ob tem je mala Pika prhnila, ko pa jo je varnostnik pogledal, se mu je prikupno nasmehnila. Jelka, ki ju je ves čas obletavala, je tedaj zaprla oči in zmajala z glavo: »Kje ima vila bazuko, ko jo potrebuje, pizda?«

»Res nočem razočarati otroka, gospod,« je naprej napletala mama Tanja, »že tako me malo vidi. Saj veste, vsi tisti bolni pamži. Groza.«

»Prav, gospa,« je nazadnje le klonil varnostnik in ju na negodovanje ostalih odpeljal na čelo vrste, ko pa se je obdarovanje začelo, je mala Pika važno odmarširala do dedka Mraza.

»Ohoo, pozdravljena, punčka,« je začel dobri mož, »a si bila letos kaj prid…«

»Ni se nama treba pretvarjati, veš,« mu je skočila v besedo. Nagnila se je bliže in šepnila: »Vem, da je brada prilepljena.« Ljubko se mu je nasmehnila. »Mami mi je rekla, naj bom kratka, ker si gotovo premalo plačan, zatooo … Grem lahko kar po darilo?«

Dedek Mraz je odprtih ust gledal za deklico, ko je meni nič, tebi nič zakoračila h kupu daril in si pomagala do največje škatle z neznansko pentljo. V nanosekundi jo je odprla in nos pomolila vanjo, tedaj pa …

»Mamiii!« je zavreščala mala Pika, mama Tanja pa je brž pridrobila in še sama pogledala v škatlo.

»Ja kaj pa je to?« je bevsknila v prodajalke. Poprijela je za rob škatle in jo stresla: »Kaj točno naj otrok počne s tem, a?«

Še uslužbenke so se zbrale okrog škatle, dovolj velike, da bi lahko Pika cela zlezla noter, ko pa so pokukale vanjo, so se presenečeno spogledale. Daleč spodaj na dnu je ležala ena sama samcata kolebnica.

Prodajalke so se zmedeno spogledale, Jelka pa je brenčeč ob strani pokala od smeha. Ti lisica, ti – ponoči je zamenjala darilo. Vendar Jelkino veselje ni trajalo dolgo.

Mama Tanja je malo Piko prijela za roko in odtopotali sta proti izhodu. »Pridi,« je hčerki rekla mama, »greva v kakšno drugo trgovino, ti bom tam kaj kupila, revica.«

Ko je Jelka to slišala, je nemočno zarjula in se pognala v balonček na smrečici. Pošteno ga je premikastila, sprostila nekaj jeze, nato pa odfrčala za njima. »Oh, kdaj bo že konec teh kurčevih praznikov?«

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon