Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Življenje ni pica

Ne, ni bedno pisati o takšnih stvareh. In ne, življenje res ni pica. Življenje je enkratna mojstrovina, ki, če nisi pozoren in svojo energijo trosiš za neumnosti, ki ti kradejo omejen čas, spolzi med prsti in te pusti zagrenjenega, osamljenega in betežnega. Življenje je zmešano, težko in nepredvidljivo. Ampak hkrati tudi vznemirljivo, krasno in čarobno.

A ni malo bedno, da pišeš o takih stvareh pa vsem na očeh?

Ker nam manjka mama blogov in kuharskih wannabejev. Ne, ni bedno. Ker življenje ni pica.

Prejšnji teden sem bila pri psihiatrinji. Tisti klasičen obisk, ki ga krije zdravstvo. Če sem slaba, se pogovarjamo in rešujemo dlje časa. Če sem dobra, se mi vklopi empatija in me prevzame overthinking in pohitrim zadevo ter dam šanso čakajočim in (trenutno) bolj pomoči potrebnim. Da ne kradem časa, ki mi pripada. In bila sem dobra, zato je šla stvar hitro skozi. In, ker sem že nekaj časa “dobra” (z vmesnimi padci, ki jih kdaj zadržim samo zase, ker mi tako paše), je psihiatrinja predlagala, da lahko zaključimo najine seanse.

Am, ne?

Ker, kje bo potem varovalo? Kako bom brez kontrol? Kdo mi bo potem povedal, če sem okej oziroma če nisem in potrebujem pomoč? Pa sva določile še en datum.

Če se imam zdaj ekstra fajn, kaj bo, ko se ne bom imela več? Ali bo to, da sem se imela ekstra fajn, se večje breme? Bi bilo boljše se imeti malo manj fajn? Bi potem lažje prenesla, preživela čas, ki ne bo tako fajn? Je bolje hoditi po sredini? So potem padci manj boleči? Tesnoba zna. Čeprav tesnoba nisem jaz, je tesnoba del mene. In mogoče bo vedno imela glas pri odločitvah, mogoče bo vedno malo upravljala z mano. Ampak veste kaj? Prav, zaradi nje sem takšna. Zaradi nje sem jaz. In ta moment ne bi ničesar zamenjala z nikomer.

Tesnoba, ja, ampak jaz? 2.0 sem. Včasih moraš malo umret, da lahko začneš zares živeti.

Ne, ni bedno pisati o takih stvareh. Ljudje smo zjebani. In to je krasno. Ker v vsej noriji in tekmi in stresu nas to dela žive. Včasih nisem čutila nič pa mi ni bilo fajn, ker kako biti potem živ? Če ne čutiš? Si živ? Danes čutim vse in še več. Jutranja zmrzal, glasba v ušesih, ljudje, občutki. Slaba vest, evforija, vznemirjenje, žalost, panika. Ježenje kože, dotiki, bolečina. Vse do daske. Kdaj je preveč, ampak vsaj vem, da sem živa. Zato ni bedno. In ne bom pisala o tem kako težko mi je, ko mi zvečer spanec krade misel o smrti, ne bom pisala o tem, kako sem uboga in se smilila sama sebi in hranila psihoze, ki me ne definirajo. Definiram se sama. Ampak ljudje jamramo. Ljudje neprestano jamramo. In potem se ljudje čudimo, da ni nikoli nič drugače. Ne me jebat, vzemite stvari v svoje roke, nehajte z igro mučenika in žrtve. Nič se ne dogaja samo vam in niste vedno vi tisti. Stvari se spremenijo, ko se spremenimo mi in ne obratno.

Jamrajte in hranite žrtev. Ali pa se ozrite okrog in proslavite življenje.

Stvari so. In stvari bodo. Perspektiva in odnos do njih sta pa tista, zaradi katerih je življenje takšno ali drugačno. Lahko krivim gene, starše, vzgojo, mehko srce, empatijo, sočutje, občutljivost, nesamozavest, družbo, državo, vesolje ali Merkur. Lahko, seveda. Ampak stvari še vedno bodo. Ne glede na travmiranja in dramatiziranja. Stvari pač bodo. Neodvisno od mojega smiljenja sami sebi. Ker točno to počnemo. Želimo priznanje, da nam je hudo, da smo ubogi. Saj nam ni lahko, seveda ne. Ljudje trpimo. Kot psi trpimo. Ker to pač življenje je. Ampak življenje ni tekma. Komu je težje, komu jemljejo, kdo bolj trpi, kdo je močnejši in kdo dalj časa živi v agoniji in bolečini. Veste kje je ciljna črta? Kje se vse konča? Točno tam, kjer se vse konča. In mislim, da si razdalje od tu do tam ne želimo prehoditi z grenkobo, zamerami in jamranji.

Ne, ni bedno pisati o takšnih stvareh. In ne, življenje res ni pica. Življenje je enkratna mojstrovina, ki, če nisi pozoren in svojo energijo trosiš za neumnosti, ki ti kradejo omejen čas, spolzi med prsti in te pusti zagrenjenega, osamljenega in betežnega.

Življenje je zmešano, težko in nepredvidljivo. Ampak hkrati tudi vznemirljivo, krasno in čarobno.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena na blogu Medeja.net in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Medeja Bajec

#kolumna

Kolofon