SVETOVNA TRAGIKOMEDIJA ZMEŠNJAV

Na film so se (zopet) odpravile ženske. Zaznamovale so ga. Tako kot protagonistke oz. antagonistke (Mati, Čudežna ženska, Atomska blondinka, serija Deklina zgodba in nenazadnje domači film Ivan) kot tudi kot glasnice o spolnih napadih, nespodobnih ogovarjanjih in sprevrženih ponudbah v zameno za napredovanje v karieri. Orkan obtožb je bil neprizanesljiv. Prvo domino so podrle objave v New York Timesu in The New Yorkerju, ki so imperij Weinstein čez noč pretresle, njenega lastnika Harveya Weinsteina pa na tnalu likvidirale iz filmske industrije, tako kot denimo mnoga druga filmska ugledna in velika imena, čigar kariere so se čez noč zrušile v prah. Vrnitev bo težka, če sploh bo. A Američani ljubijo skesance, »cuz Jesus is almighty«.

Če nekateri imperiji umirajo v plazu obtožb pa se drugi vzpenjajo, pogoltno širijo svoja ozemlja, ko dajo gledalcu glavno besedo in možnost, da si ogledajo nekaj na ukaz in to kadarkoli, brez sporeda. Potem so tu drugi, kot je denimo Disney, ki je pred kratkim odkupil velikanski konglomerat zabavne industrije – Fox. To pomeni, da se bo pod Disneyjevo roko znašel tudi filmski studio 20th Century Fox. Tako ostajajo od velikih filmskih »obratov« zgolj še Paramonut Pictures, Warner Bros in Universal Studios, ki pa se ne morejo primerjati z imenom Disney, ki ima pod seboj že Pixar, Lucasfilm, Marvel, televizijsko mrežo ABC in programe s športnimi vsebinami ESPN. »Valilnica« Mikija Miške se lahko tako že resno primerja s ostalimi velikani kot je Facebook, Google, Amazon in Netflix. Ob vsem se postavlja vprašanje, kaj bomo lahko čez pet let še gledali. More iz Hollywooda priti še kaj »svojega«, »auteur«?

PET FILMOV LETA 2017

Nekaj velikih mednarodnih ali nacionalnih filmskih studiev je še takih, ki vsako leto, neglede na tržno politiko in producentske norme ostalih hiš proizvede filme vredne naziva »eni izmed najboljših« in tako pušča umetniško svobodo režiserjem, ki jih najame. Naj bodo kriteriji za to; nagrade na uglednih filmskih festivalih, kritiško odobravanje kot tudi zadovoljiv sprejem med ljudmi v kinematografih. Prav na tovrstne filme smo bili pozorni pri letošnjemu sestavljanju lestvice s sicer nehvaležno posploševalno oznako »TOP 5«.

Dunkirk (režija Christopher Nolan)

Če film »oropaš« njegove samozavesti, češ, da je umetnina. Nastane film kot je Dunkirk. Vojni film v katerem ne boste našli govorov pred bitko, dialog bo skorajda branje nekega vojnega magnetograma in priča boste dogajanju, ki pozabi, da je pred njim kamera in se tako vrne k poslanstvu Lumierovega Prihoda vlaka na postajo. Res se bomo prestrašili prizorov. Res bo delovalo kot pristno. Ostal bo le čas in sovražnik. Prav v tej kruti »suhoparnosti« se skriva tudi veličina filma. In prosim, ne primerjajte ga s Reševanjem vojaka Ryana.

Mati! (režija Darren Aronofsky)

Srečanje biblijskega simbolizma z nenavadnim parom, srečanje velikih idej s intimo. Srečanje ekologije s Biblijo. Srečanje fanatične množice s pisateljem, pravljičarjem. Velike zgodbe, znanosti in filozofija redkokdaj dobijo tako dostopno alegorijo na filmskem platnu.

Vestern (režija Valeska Grisebach)

Trk delavcev iz Nemčije in domačinov iz Bolgarije. Dva tako različna naroda, pa vendar pod zastavo Evropske unije. Je to sploh možno? Film Vestern ponudi izčrpen, luciden in ciničen odgovor kako deluje evropsko združevanje. Več o filmu si preberite na tej povezavi.

Ubijanje svetega jelena (režija Yorgos Lanthimos)

Kako se razumni svet 21. stoletja lahko spopade s nerazumnim, nedoumljivim? Ko človeku ne preostane nič drugega kot zgolj odtekajoči čas, bo posegel po tistemu kar zna, po razumu, po praksi. Pripravljen bo iti mimo pravil, da bo rešil sebe in najbližje (še to ni nujno). Sodobni človek ne stremi k metafizičnemu. Zato ga je metafizika dobila najmanj pripravljenega.

Kvadrat (režija Ruben Östlund)

Kvadrat morda ni tako poln kot Östlundov prejšnji film Višja sila (2014), a v dobi alternativne, moderne umetnosti, ki si s blefom počasi prisvaja največje galerije, je še kako pomemben. Letošnji glavni canski zmagovalec je po tematiki še najbolj podoben Sorrentinovi Neskončni lepoti, a vsekakor manj poetičen, bolj prijazen do širšega občinstva. Mar ni to cilj tudi umetnosti, da je na koncu vendarle dostopna do povprečnega IQ-ja? Kvadrat je tak blef, da niti ni več blef. Salvador Dalí bi Östlundu vsekakor zaploskal ter ga potrepljal po hrbtu za dobro delo.

SLOVENIJA - ZA OTROKE GRE

Zdi se ali pa je bil samo pisec prejšnja leta mladostniško nepozoren in si zato sedaj naivno domišlja, da je tudi filmski prostor v Sloveniji iz leta v leto bolj raznolik. Ne nujno vedno boljši, a stremi k večji pestrosti.

Letošnja nabirka domačih filmov je zopet postregla z žanrsko raznolikimi filmi, kot je bojda »prvi pohorski vestern« Stekle lisice (režija Boris Jurjaševič). Videli ga bomo 27. decembra na nacionalni televiziji. Zopet je tu en mladinski film, tokrat Košarkar naj bo (režija Boris Petkovič) ter bojda edinstveni dokumentarni film Playing men (režija Matjaž Ivanišin).

So se pa letošnje domače filmske stvaritve na veliko posvetile takšni in drugačni problematiki osnovni človeški družbeni enoti – družini ali celo otrokom. Prav tu so bili tudi najuspešnejši. Tako imamo morbiden, a močan film Jana Cvitkoviča Družinica. Po govoricah (nismo ga namreč še videli) menda izjemen izdelek režiserja Roka Bička in sicer observacijski dokumentarec Družina, ki je na letošnjem festivalu slovenskega filma prejel tudi glavno nagrado in ki prihaja na reden spored v januarju 2018. Tu je tudi film Marka Naberšnika Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, ki s poskusom lahkotnejše drame v holivudskem slogu poskuša najti tudi slovensko občinstvo za socialno tematiko, pri čemer se nemalo ukvarja tudi z družinsko tematiko. Kariera kvari družino, ker je bojazen, da bi družina kvarila kariero. Otroci trpijo.

Posebna omemba pa velja za film Ivan (režija Janez Burger). O njem smo že pisali, zato velja tu na kratko omeniti zgolj to, da gre za delo v katerem se tudi slovenska ženska vloga odločno zoperstavi svetu birokracije in mačizma ter se odločno potrudi, da ne bo zapadla v samopomilovanje. Vem da je skorajda že dolgočasno to ponavljanje o ženskih vlogah, a kaj če so bile te zadnja leta na našem prostoru tolikokrat zapostavljene, medle in slabo zastavljene. Vsak tak uspeh velja posebej omeniti, pa ne zato, ker bi le hoteli vzpostaviti uravnoteženost. A ne pozabimo, zopet najbolj trpi otrok – Ivan. Seveda je še dojenček, pa vendar, si mar to zasluži? Film Ivan je zgodba o družini, ki to ni, a je primorana biti. Je zgodba o grškem izpraševanju vesti. Dinamična zgodba, s prvinami trilerja pa poskrbi, da gledalcu zagotovo ne bo dolgčas.

* Naslovna fotografija: Družinica, režija Jan Cvetkovič

Deli Nazaj