Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Je v šoli res vse tako zelo narobe?

Nedavno sem se med uro, ko sem čakala na nadaljevanje pouka, sprehajala po šoli. Iz učilnice, v kateri je bil takrat 8. razred, se je slišala živahna debata pro et contra demokraciji, v 5. razredu so se učenci učili s pomočjo sodelovalnega učenja, v 4. razredu se je razlegal smeh ob branju zabavne zgodbe iz Berila, v 2. razredu so prepevali, "prvčki" pa so skakali po dvorišču, se lovili in smejali.

"Namerno opazovanje" sem nadaljevala tudi v odmoru: otroci so se družili, smejali, starejši so obiskali mlajše brate ali sestre, sosede, rojevajo se prve ljubezni. Otroci niso priklopljeni na mobilnike (res pa je, da smo njih uporabo v šoli s hišnim redom prepovedali oz. omejili le na potrebe pouka), pogovarjajo se, ponavljajo učno snov, prepisujejo domače naloge, "urejajo" spore – skratka počnejo vse tisto, kar smo počeli tudi mi. Mit o tem, kako je šola stresna, je očitno ostal pred vhodnimi vrati. Ampak ne, splošno prepričanje ostaja: šola je stresna, šola otroke zatira, potlači, zamori, ubija ustvarjalnost. V deželi vlada prava šolofobija.

Sicer se uspehi učencev kar vrstijo, vse mednarodne raziskave znanja (PISA, TIMSS, PIRLS) pokažejo nadpovprečne rezultate naših otrok. Na vseh področjih blestijo in še več – stalno napredujejo. Ampak tudi to je brez zveze, v šoli se tako in tako poučujejo stvari, ki jih ne bodo nikoli potrebovali, učijo se same podatke, ki jih potem zelo hitro tudi pozabijo. Le od kod potem ti mednarodni uspehi, ki ne preverjajo poznavanja podatkov, temveč znanje?

Iz vseh kotov vejejo nezadovoljstvo, očitki, obtoževanja, iskanje dlake v jajcu. Tudi mi smo dobivali slabe ocene, pa zato ni bil kriv učitelj, tudi mi smo se kdaj stepli ali zbadali, pa to ni bilo že kar medvrstniško nasilje ali bullying, ki ga je treba obravnavati vsaj pri šolski svetovalni službi, če že ne kar na centru za socialno delo ali policiji. Tudi mi smo se pogosto spraševali, kaj neki bomo vse tisto, kar so zahtevali od nas, da smo se naučili, potem potrebovali v življenju, a z vsem tem nismo obremenjevali svojih staršev. Pa četudi bi jih, jim ni bilo kaj prida mar: tvoja šola – tvoj problem. Danes pa ...

Mati na družbenem omrežju zapiše, da bo zahtevala od učiteljev, naj njenemu otroku ne dajejo domačih nalog, ker te po zakonu niso obvezne in jih zato ne bodo delali. Požanje številna priznanja "ozaveščenih" staršev, ki vse popoldne oz. večere s svojimi otroki tako kakovostno preživljajo čas, da ga res ne morejo zapravljati za domače naloge.

Ko sem pred tremi desetletji poučevala v 1. razredu in smo imeli še 14 dni zimskih počitnic, so se starši množično obračali name s prošnjo, naj otrokom vendarle dam kakšno zaposlitev čez počitnice, vsaj pol ure na dan, branje, pisanje, računanje ... kar koli. Danes pa – bog ne daj, da bi med počitnicami otrok s prstom mignil. A veste, da večina otrok komaj čaka, da bo počitnic konec, ker jim je dolgčas? Ampak bolje, da se dolgočasijo, da le ne bi bili slučajno "preobremenjeni".

Taisti starši, ki ne bodo več delali domačih nalog, tudi ne bodo več ure in ure sedeli z otrokom, izdelovali plakata in pripravljali govorne predstavitve. Po službi in vseh obveznostih se res ne bi ukvarjali še s šolo. Se strinjam! Ne se ukvarjati s šolo, otrok naj se!

A kaj, ko pride prestolonaslednik domov in zažene paniko, da ima naslednji dan govorni nastop (čeprav je to vedel že vsaj teden dni prej), in vsa družina skoči na pomoč: oče išče po Googlu, tiska slike in besedila z Wikipedije, mama priskrbi šeleshamer, ga lično opremi, označi mesta, kamor naj bi otrok potem prilepil slike in besedila, na koncu pa tudi to naredi sama, ker otrok ni prilepil čisto naravnost ... Vse drugo pade iz rok, vse je podrejeno "znanju" malčka. Napišete mu celo govor, otrok se ga potem le še nauči na pamet.

In potem se zgodi, da predstavitev ni narejena v skladu z navodili (ker si jih otrok ni niti napisal,) in ocena je temu primerna. Ni odlična, pa tako zelo ste se trudili. A ni to kar malce osebnega poraza? Odpor ob tem je razumljiv. Seveda bi lahko hitro ugotovili, da so imeli otroci časa za izdelavo plakata v šoli več kot dovolj, a se je večina le zabavala. Tudi čas za pripravo vsebine je bil, na voljo številni viri, učitelj na razpolago za vprašanja in pomoč – a se je večina otrok le zabavala. In potem ti otroci tik pred zdajci vprežejo svoje starše. Pri tem se jim pogosto celo posmehujejo, saj jim ni treba niti s prstom migniti. Bo že mami ... Na dopolnilni pouk tudi ne pridejo, med poukom ne sprašujejo, niso pozorni - jim bojo že starši ponovno razložili, stopili v stik z drugimi starši in si izmenjali informacije, kaj ta nesmiselna šola spet od njih zahteva.

Sem tiste vrste zoprna učiteljica, ki pričakuje oz. kar zahteva, da otroci vse naredijo v šoli: od plakata do predstavitve, hočem, da sprašujejo in vadijo v šoli, saj bom le tako lahko ocenila njihovo znanje. Pa je spet narobe, ker starši niso bili obveščeni, da bo ocenjevanje, niti niso dobili navodil niti niso videli plakata, vadili z otrokom ... Seveda v nobenem zakonu ne piše, da mora učitelj o ocenjevanju posebej obveščati še starše, ampak to je že druga zgodba, kajne? Tisti zakon, ki ne zapoveduje obveznosti domačih nalog, bomo upoštevali, tega bomo pa malce po svoje prikrojili.

Eh, dragi moji, verjamem, da vam tole ni všeč. Tudi cele popoldneve se ukvarjati s šolo res ni prijetno. In medtem, ko ste vi vpregli vse sile, vaš otrok nemalokrat popolnoma pasivno sprejema vaš trud, včasih se mu celo posmehuje, večinoma pa se ob tem "delu" le dolgočasi in je z mislimi tako in tako v nekem virtualnem svetu. Zelo dobro pa sprejema vaše posredno sporočilo, ki mu ga s takih ravnanjem dajete: "Ne znaš, ne zmoreš, nesposoben si!" In le zakaj bi se potem sploh trudil? Pomislite na to, ko ga boste naslednjič pospremili v šolo, mu ponesli torbo do razreda in zložili njegove čevlje v garderobno omarico.

In potem bomo mogoče čez čas, ko se bodo stvari povrnile na normalo, ko bodo otroci hodili v šolo, starši pa v službo, vsi skupaj spoznali, da v šoli ni tako zelo narobe, kot se zadnje čase zdi in prikazuje.

 

* Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletnem portalu RtvSlo.

* Fotografija je simbolična (OŠ Danila Lokarja Ajdovščina)

*  Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Jožica Frigelj
Kolofon