Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

O kekcih in Burji

Ko se bomo torej naslednjič hoteli potožiti, češ kako klavrno je naše življenje, ker se je vesolje zarotilo proti nam in ker ves kruti svet tako mačehovsko dela z nami revami ubogimi, ugriznimo se v jezik in se raje nasmehnimo. Ne dvomim, da nam – če le odkopljemo vse zagrenjeno sranje, s katerim smo se sami zasuli, in dobro pogledamo – pravzaprav ne manjka razlogov za to. Pa srečno, kekec! Nova kolumna Petre Brecelj.

Hodim po ulici in se spoti umaknem mimoidočemu gospodu. »A nisi slišala?« ga preslišim reči sosprehajalki. »V grapo je padla in se ubila. Njen brat se je pa obesil, ja, ja.«

Nekoliko zastrižem z ušesi, a neprizadeto hodim naprej, še preden pa moji možgani uspejo prav predelati tale biser, že prehitim drugo gospodično, ki mladeniču zraven sebe razlaga: »Sem ji kar povedala, da bom dobila živčni zlom, res.«

Namuznem se in zmajam z glavo. Mater, smo mi en sončen narod, razmišljam, dobra volja je najbolja – pa kaj še. Kekci.

Tako sama pri sebi ropočem, ko stopam dalje proti domu, dokler kmalu ne zavijem na domače dvorišče, pa si odklenem vrata, se sezujem in stopim v kuhinjo, da si bom skuhala čaj. Odprem omarico nad kuhinjskim pultom, name pa takoj zgrmita dve škatli čaja, kakav v prahu in zavitek ovsenih kosmičev. Klasika.

»Pizda, no,« se pridušam. A mora ta prekleta šara prav vsakič zleteti iz te jebene omare, rentačim v mislih, ko raztreseno pobiram po pultu. Če bi imela dovolj denarja, bi se takoj preselila iz te preklete konzerve – saj nimam dovolj prostora niti za dve škatli čaja, jebemti. Če bi bilo to pred krizo, bi imela trikrat več … Vtem obstanem. Roke mi omahnejo na pult, namuznem se in zmajam z glavo. Bravo, Petra. Nekako ti je uspelo omaro, polno hrane, spremeniti v težavo – kapo dol.

Priznam, moj kozarec je navadno napol prazen, kesam se, a bojda se je treba težave najprej zavedati, če jo hočemo odpraviti, zato je menda tisti 'bravo, Petra' kar na mestu. A glejte, da ne boste na račun te moje pomanjkljivosti preveč zviška gledali name, kajti dobro vem, da sami niste pravzaprav nič boljši. Čeprav bi raje videla, da bi bila moja nagnjenost k pritoževanju prej izjema kakor pravilo, se še spomnim mimoidočega gospoda in tarnajoče gospodične. Pa vseh nergajočih telefonskih klicev, besedilnih sporočil, pogovorov iz oči v oči ter elektronske pošte, izmenjane s svojimi bližnjim, ki jim prav tako nikoli ne zmanjka snovi za negodovanje. Kekci. Tedaj pa se mi sredi tlačenja razsutega nazaj v omaro v misli prikrade še nekdo drug, nekdo, zaradi kogar se mi naša zagrenjena narava zazdi naravnost sramotna – spomnim se Burje.

Burja je psička pasme argentinska doga in je ena od preko sedemstotih kosmatincev, ki jih je slovensko društvo za pomoč psom v minulem letu rešilo iz nevzdržnih razmer, njena zgodba pa je v primerjavi z zgodbami drugih rešenčkov še posebej srce parajoča. Psička je bila hudo zanemarjena in je nujno potrebovala nov dom, zato jo je društvo lastniku odvzelo in ji našlo novega. Kakor je vodstvu društva v navadi, so stanje na novo preseljenega kužka skrbno preverjali, dokler se novi lastnik ni začel izmikati in kmalu je za Burjo izginila sleherna sled. Ko so naposled le izvedeli, kje se psička nahaja, in se odpravili na dani naslov, jih je tam pričakala prava grozljivka: Burja je bila dvanajst dni sama zaprta v zapuščenem stanovanju z eno samo skledo vode in eno samo skledo hrane. Ob prihodu rešiteljev je bila povsem neodzivna in je zvita v klobčič negibno ležala na kavču sredi zatohlega stanovanja, polnega pasjih iztrebkov in luž urina. Ker je bila tako podhranjena in dehidrirana, ni mogla dvigniti niti glave, kaj šele da bi se postavila na tace, zato so jo morali v naročju odnesti do avtomobila in jo takoj prepeljati v veterinarsko oskrbo. Tam se je pokazalo, da je v slabih dveh mesecih, kar je bila pri novem lastniku, z osemintridesetih shirala na štiriindvajset kilogramov, a mišična atrofija ni bila njena edina težava, saj je Burji pretila tudi odpoved ledvic – njeno pasje življenje je čisto zares viselo na nitki. Lahko si mislite, s kakšnim veseljem sem si potemtakem čez nekaj dni na spletni strani društva ogledala posnetek okrevajoče Burje, na katerem ne samo sama hodi, temveč na koncu celo – pomaha z repom.

Nekje sem prebrala, da ponižni vidijo učitelja v vseh, ponosni pa v nikomur, in ob pogledu na tisti slabotni rep, ki je kljub vsem zlorabam še vedno veselo opletal za mršavo Burjo, res nisem mogla biti ponosna ne nase ne na svojo vrsto, temveč sem se raje zamislila: dvonožci nikoli, ampak res nikoli ne zamudimo priložnosti za tarnanje in bi se na njenem mestu gotovo raje predajali samopomilovanju, obenem pa si rane zaman poskušali lizati z mislimi o maščevanju – zadnje, kar bi komu padlo na pamet, bi bilo to, da bi se nasmehnil. Kekci. Zato hvala, Burja, za tale poduk. Če pa vas že golo dejstvo, da so še psi, ki so prestali pravo kalvarijo, pozitivnejši od vas, ne prepriča, da bi morali namrgodeno čelo zamenjati za nasmeh, vas bodo morda naslednje vrstice.

Že dolgo tega je Charles Darwin osnoval teorijo, da niso zgolj čustva tista, ki vplivajo na našo obrazno mimiko, temveč da tudi obrazna mimika vpliva na naše čustveno doživljanje. Po tej teoriji se torej ne samo nasmehnemo, ko smo veseli, ampak smo tudi bolj veseli, ko se nasmehnemo – pa čeprav se nam podira svet. Zveni za lase privlečeno? Mogoče, a nikar ne odpišite tega kot prazne marnje, kajti sodobne študije so to teorijo potrdile. V nedavni raziskavi, opravljeni v ameriški zvezni državi Maryland, je skupina sodelujočih dobila injekcije botoksa proti gubicam, ki nastanejo ob mrščenju, zaradi paraliziranih mišic pa nato na obrazu niso mogli izražati negativnih čustev in poročali so o pozitivnejšem razpoloženju ter nižji stopnji tesnobnosti in razdražljivosti v primerjavi z ljudmi, ki so dobili drugačne tretmaje. Druga študija pa prihaja s kansaške univerze, kjer se je pokazalo, da je skupina udeležencev, ki so jih prisilili, da se nasmehnejo, lahko prestala več bolečine in si je hitreje opomogla kakor tisti, ki se jim nasmihati ni bilo treba. In kako so ljudi prisilili v nasmeh? Ves čas poskusa so med zobmi morali držati svinčnik, ne da bi se ga dotikali z ustnicami, saj pri tem delajo iste mišice kakor pri nasmehu, kar očitno možgane prepriča, da nam pa le ni tako hudo. Hmmm … A je možno, da je res vsak svoje sreče kovač – samo nergati moramo nehati in se … nasmehniti? Je res lahko tako preprosto? Je.

Ko se bomo torej naslednjič hoteli potožiti, češ kako klavrno je naše življenje, ker se je vesolje zarotilo proti nam in ker ves kruti svet tako mačehovsko dela z nami revami ubogimi, ugriznimo se v jezik in se raje nasmehnimo. Ne dvomim, da nam – če le odkopljemo vse zagrenjeno sranje, s katerim smo se sami zasuli, in dobro pogledamo – pravzaprav ne manjka razlogov za to. Pa srečno, kekec!

Petra Brecelj
Kolofon