Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Nejc Furlan: »Ali si zaslužimo sedmo kitico Prešernove Zdravljice?«

V tednu pred praznovanjem slovenskega praznika kulture nadaljujemo s serijo intervjujev na našem spletnem portalu. Tokrat nam je svoj pogled na kulturno dogajanje v ajdovskem in slovenskem prostoru predstavil Nejc Furlan, mlad kulturni delavec, ki ga poznamo predvsem po režijskih dosežkih, ter tudi po izvrstnih kolumnah in recenzijah na portalu Lokalne Ajdovščina. Vabljeni k branju.

Če rečemo kultura v Ajdovščini. Kaj bi bila tvoja prva asociacija?

Dvojica: slikar, fotograf Veno Pilon ter prvi slovenski lutkar Milan Klemenčič.

Kateri so, po tvojem mnenju, glavni in najpomembnejši stebri ajdovske kulture?

Ostajam pri njiju. Pilon s svojim pestrim in raznovrstnim opusom, od prvin kubizma do ekspresionizma. Milan Klemenčič pa v Šturjah povije prvo slovensko lutkovno gledališče. Predstave z reprodukcijami njegovih lutk še danes razprodajajo ljubljansko lutkovno gledališče.

Kaj je dobrega v kulturi na ajdovskem?

Prepih, ki ga ustvarja burja in ki vedno znova in znova prevetruje in osvežuje te kraje, hkrati pa preteklost smiselno vpenja v sodobnost. Venomer se namreč podimo za nečim novim, izvirnim. Glasba, literatura, gledališče, slikarstvo, kiparstvo, svoji mediji. Koliko vsega.

Kaj pa šibke točke kulturnega dogajanja na ajdovskem?

Bogati smo po kulturi na odru, na zidovih… je pa tudi kultura med mano in tabo. Če je kultura skupek človeških vrednot, se mi zdi, da kdaj umanjka samo razumevanje. Razumevanje zakaj imaš ti drugačne vrednote kot jaz. Vrednota je vedno vredna.

Opazna je rahla menjava generacij tudi na področju dela v kulturi. Vsaka generacija prinese s seboj nekaj novega in drugačnega. Kaj je po tvojem mnenju tisto, kar nova generacija prinaša v ajdovski, pa tudi slovenski kulturni prostor?

Odprtost. Barvitost. Sprejemanje tradicionalnega in sodobnega. Mladi iz okolja manjših mest imajo prednost, ker se v otroštvu srečujejo s povečini ljudsko, tradicionalno umetnostjo, študirajo pa v večini v večjih mestih, kjer imajo možnost spoznavanja še druge, sodobne ali tuje umetnosti. Imajo večjo kulturno shrambo iz katere na koncu sami izberejo, kaj jim odgovarja. To pa prenašajo tudi v svoje kraje.

Včasih se zdi, da državljani in država do kulture nimamo razmerja, kakršnega bi morali imeti. Kakšno bi moralo biti? Zakaj dosežek na kulturnem področju ne odmeva niti približno kot npr. športni dosežek?

Mislim, da naše razmerje do nekega področja vzpostavlja interes kapitala in korporacij, ki se odločajo kaj oz. koga bodo promovirale. Tudi mediji so tisti, ki bodo nekaj oglaševali tako, da nas bo zanimalo. Če pri njih kot pri "opinionmakerjih" ni zanimanja za kulturo, ga bo tudi med ljudmi manj. Govorim naivno, a tako se mi zdi. Ukradel bom Žižkov motiv, a umetnost je kot čokoladno jajce. Najprej je folija, potem čokolada, nato plastika in šele potem darilo, še tega je treba včasih sestaviti. Pri kulturi, umetnosti je vedno tako, da jo obkroža ta upravičena lupina, ki jo moramo z lastno angažiranostjo, kritičnostjo in domišljijo streti in tako oblikovati svojo interpretacijo. Če je tako, je prav, saj bi bilo drugače vse na prvo žogo, kar bi razvrednotilo igro umetnosti. Velja pa se vprašati tudi obratno. A kultura stremi k dostopnosti? Je še vedno tu, med nami ali se raje zida v slonokoščeni stolp in z dvignjeno glavo gleda na nas slehernike, ki jo najbrž ne bomo razumeli.

Bližamo se slovenskemu Kulturnemu prazniku. Kaj tebi osebno pomenijo veliki slovenski kulturniki, kot npr Prešeren, Cankar, Jakac, in drugi, tudi iz mlajših časov?

Ob vsemu trenutnemu sovraštvu in zadrtosti družbe mi je odobravanje teh možakov in velikih žena prav zanimivo. Naj bo karkoli. Vsi znamo nekaj Prešerna, nekaj Cankarja, našteti znamo kakšno sliko Kobilce. Sprašujem se, če si jih sploh zaslužimo. Prešeren je te dni aktualen. Si zaslužimo sedmo kitico njegove Zdravljice? Njihova misel nam je lahko vedno v vzor in prav zaradi tega jim tudi sam na veliko prikimujem.

Kot vse ostalo, se tudi kultura spreminja. Razvoj tehnologij prinaša tudi dodatne možnosti razvoja kulture, ki pa vseeno ohranja precej tradicije. Kakšna bo kultura čez 10 let?

Mislim, da se rigorozno ne bo nič spremenilo. Nobena tehnologija nam ne bo Louvra ali milanske Scale tako približala kot zgolj prevozno sredstvo, ki nas bo tja odpeljalo. Tudi nimam nič proti, če vidimo vse Picassove slike na tablici. Želel pa bi si še več poznavanja kulture iz drugih koncev sveta. Tehnologija svet krči, kar ni nujno slabo. Morali bomo spoznati še kaj več kot nas same. Seveda pa še vedno biti predstavnik svoje tradicije. Najbrž bo to nujno za razumevanje in sobivanje. Razumeti bomo morali, da nismo sami. Nikoli nismo bili.

Tvoj najljubši kulturni prostor v Ajdovščini in v Sloveniji?

Bar hiša mladih v Ajdovščini. Sicer pa bom kot Vipavec izbral še veliki atrij dvorca Lanthieri ter park pred njim, ki bi ga morali bolj izkoristiti, tudi za kulturo.

Hvala.

Matjaž Jazbar

#intervju, #kultura

Kolofon