Dober večer.

Najprej bi se rada zahvalila, da ste me kot slavnostno govornico povabili na to prireditev. Moram že takoj povedati, da sem povabilo prejela, preden je prišla ven informacija, da sem letošnja nagrajenka Prešernovega sklada. Povabilo sem nemalo ponosna sprejela, potem pa so mi z državnega protokola sporočili, da imam danes, se pravi na kulturni dan, kot nagrajenka še številne obveznosti. Zjutraj bi morala najprej na sprejem k predsedniku republike, potem na kosilo z ministrom za kulturo, potem bi se morala udeležiti sprejema v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, v tem hipu, ko to berem, pa naj bi bila v Prešernovem gledališču Kranj, kjer poteka pogovor z nagrajenci, imenovan Shod muz na krajnskem Parnasi. Za te obveznosti sem izvedela torej šele po tem, ko sem že potrdila udeležbo na tej naši proslavi. Moram reči, da se nisem niti za hip obotavljala pri odločitvi, kje bom preživela svoj Kulturni dan. Doma. Kot prvo že zaradi tega, ker sem se to dogovorila prej in se mi zdi dogovore nujno spoštovati, in kot drugo in bolj pomembno, ker mi je ljubše priti na proslavo v domač kraj kot na Shod muz na krajnskem Parnasi. Poleg tega pa sem se počutila počaščeno, da ste me povabili kot slavnostno govornico. Ajdovščina je moj domači kraj in tu ste ljudje, do katerih čutim večjo pripadnost kot do mojstrov ceremonije.

Začela sem torej pripravljati svoj govor. Hotela sem povedati par besed o domoljubju in narodni identiteti, začenši s krajšim opisom ruskega filma Študent, ki ga mimogrede vsem toplo priporočam. Film sem si ogledala pred nedavnim in skladba v njem mi je pritegnila pozornost, kar se mi med ogledom filma ne pripeti prav pogosto. Nakar nadvse presenečena odkrijem, da so to Laibachi. Naši Laibachi. Da so torej v tem odličnem ruskem filmu uporabili skladbo glasbene skupine iz Slovenije. In takrat se je v meni zgodil ponos. Ne vem, če naj bi bil to nacionalni ponos, ampak si pa predstavljam, da se to tako opevano in vzvišeno čustvo tako nekako verjetno občuti. Da si ponosen na ljudi, ki jih morda niti ne poznaš, ampak pač po nekem naključju prihajajo iz istega pašnika kot ti. Da si ponosen na to, da se tudi ti paseš na tem istem pašniku. Zelo redko se mi zgodi, da kaj takega občutim. Moram seveda reči, da ob uspehih športnikov ne ostanem ravnodušna, ampak čeprav sem bivša športnica in je bil šport, se pravi rokomet, daleč najpomembnejša stvar v mojih osnovnošolskih letih, se s športnimi dosežki težko identificiram. Ta identifikacija se pri meni zgodi lahko samo na polju jezika, slovenski jezik in naše narečje kot del njega, sta zame kot del telesa, če naj uporabim čudovito metaforo pesnice Barbare Korun. Enako velja za umetnost. To je tisto, kar zame predstavlja narod in to je tisto, ob čemer lahko začutim domoljubje.

Domoljublja mi ne vzbujajo naše prelepe gore in doline, te prelepe gore in doline so naše samo po naključju, ki mu sicer lahko rečemo tudi božja volja, ampak v nobenem od obeh primerov ni v njih nastanek vložen trud ljudi, ki tu bivamo. Naroda. Je bog opravil vse delo, še preden se je katerikoli narod sploh pojavil. Kakorkoli, o tem sem želela govoriti danes, s tem sem začela svoj prvi govor, ki ga nisem uspela napisati do konca. Razpredati sem želela o tem, kako sta jezik in umetnost tista konstitutivna elementa narodne zavesti, narodne identitete in domoljubja. Kako nisem bolj ponosna Slovenka, če imamo dva metra morja več, ampak bi se pa zagotovo počutila bolj ponosna Slovenka, če bi imeli dve knjigi slovenske poezije več, dva slovenska filma več, dve predstavi sodobnega plesa več in nenazadnje dva kulturna domova več, kjer bi bila vsa ta umetnost ljudem lahko tudi bolj dostopna. Enega od teh dveh kulturnih domov bi si na primer želela prav tu, v Ajdovščini. Na to bi bila res ponosna. Da bi svoj govor povedala na odru, primernem tudi za bolj zahtevne gledališke predstave.

Tako sem torej razpredala v tem prvem govoru. Potem pa se je vmes  odvila včerajšnja Prešernova proslava, ob njej pa domoljubni pogrom proti umetnici, ki svoj nosečniški trebušček moli skozi zastavo, s čimer menda izkazuje nespoštovanje do te države. Interpretacijo te podobe bom prepustila bolj posvečenim od mene, ta svoj govor bom pa izrabila predvsem za to, da povem, kako sem dokončno ugotovila, da je bila moja odločitev pravilna. Da moram dan kulture, ki ga sama pri sebi raje imenujem dan umetnosti in ustvarjalnosti, deliti z vami, ne pa z muzami na krajnskem Parnasi. Pa ne zaradi tega, ker si tako strašno želim deliti svoje globokoumne misli o absolutni in neodtujljivi pravici in dolžnosti človeka do umetnosti, do umetniškega ustvarjanja, do ustvarjanja samega, do tega, kar slavi življenje, lepoto, išče resnico, tudi pravico, ne, ne zaradi tega. Pa tudi ne zaradi te prelepe doline, v katero vse preredko zaidem in vsakič, ko se pripeljem čez Razdrto in jo zagledam, prekrasno, s soncem obsijano, vsakič pomislim isto - "de b' uka žeja me iz tvoj'ga sveta speljala ne bila, goljfiva kača", ne, ne zaradi tega. Ampak preprosto zaradi tega, ker je včeraj na podelitev moje nagrade prišla tudi moja tovarišica slovenščine iz osnovne šole, Irena Šinkovec. Ker se ji je zdelo pomembno, da je tam, ko njena bivša učenka prejme to nagrado, do katere je seveda pripomogla tudi ona sama. Zaradi tega, ker so se mi oglasili sošolci iz osnovne šole, ki jih že leta nisem videla, in mi izrazili podporo in ponos ob mojih dosežkih.  Zaradi tega, ker se mi z lepimi mislimi oglašajo sosedje, prijatelji, znanci, in seveda, moja družina. Zato ker ste vi vsi tu. Zato ker zaradi vas - in tudi o vas - pišem, zato ker sem zaradi vas to, kar sem, in zato ker tudi zaradi vas dosegam uspehe. Zato sem morala priti. Zato ker je na prvem mestu življenje. Človek. Vi, ki ste tu in jaz, ki sem tu zaradi vas. In tudi zaradi vas bom še naprej pisala in še naprej brezpogojno verjela v to, da je umetnost poleg izobrazbe daleč najpomembnejša na poti v boljši jutri.

Hvala.

* Naslovna fotografija: Polona Ipavec

Deli Nazaj