Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Sram te bodi!

Za lažje razumevanje primerjajte kleno petinosemdeset let staro slovensko babico, ki je svoje življenje preživela na kmetiji, s kržljavo petnajstletno meščanko, ki bo svoje na telefonu – mlajša je neprimerno bolj … individualistična. Pripišite k temu še dejstvo, da smo v 20. stoletju začeli rušiti tabuje o seksu ter na žive in mrtve zagovarjati svobodo izražanja, in na lepem drznost ni več predrznost, temveč zaželena surovina. Kajpak to terja svoj dolg – med drugim ga odplačujemo tudi s sramom.

Charles Darwin je že davnega leta 1872 rekel, kar je več psihologov v desetletjih, ki so sledila, skušalo ovreči, nazadnje pa se je leta 2008 vendarle izkazalo, da je imel gospod Darwin prav: določena čustva vsi ljudje na svetu izražamo enako. Bi poskusili uganiti, katera?

Dolgo je sicer veljalo, da sta univerzalno razumljena samo jeza in veselje (nasmešek je nasmešek na Papui Novi Gvineji ali na Japonskem), druga čustva pa so zgolj priučena (češ zgledi vlečejo), a pred dobrimi desetimi leti je skupina raziskovalcev pod drobnogled vzela posnetke judoistov s paraolimpijskih iger in odkrila, da so tekmovalci z vsega sveta, čeprav so bili od rojstva slepi ter se kot taki telesne govorice in obrazne mimike niso mogli naučiti od okolice, enako izražali celo kompleksnejši čustvi, kakršni sta ponos in sram. Kaže, da se Papuanci in Japonci ne samo enako smejejo, temveč se enako tudi napihujejo in postavljajo, ko so ponosni, ter sklanjajo glavo, pobešajo ramena in si pokrivajo obraz, ko bi se najraje pogreznili v zemljo. Še več: raziskovalci so potegnili vzporednice med osramočenim vedenjem, ki ga opazimo pri ljudeh, in vedenjem, ki ga opazimo pri šimpanzih, pavijanih, podganah, zajcih, sladkovodnih rakih, volkovih, slonih, tjulnjih in celo močeradih. A nikar naj vas še ne pogreje pri srcu od vsega skupnega, kar si delimo zemljani, kajti na dan je prišla tudi tale zanimiva razlika: tekmovalci iz Severne Amerike in zahodne Evrazije so pokazali manj sramu v primerjavi s tekmovalci iz drugih držav. Raziskovalci so to razliko pripisali dejstvu, da so omenjeni narodi bolj individualistični in bolj nagnjeni k izražanju lastne osebnosti, toda moja teorija je malce manj politično korektna: mi smo vsi povrsti zjebani v glavi.

Ob podrobnejšem razmisleku postane sicer hitro jasno, da gre pri obeh teorijah v bistvu za eno in isto zadevo, saj Slovar slovenskega knjižnega jezika pridevnik 'individualističen' razlaga z 'ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo' – če v tem ne vidite nič spornega, potem, brez zamere, potrjujete mojo teorijo, saj je 'individualističen' pravzaprav samo lepša beseda za 'egoističen', le ljudje pri ne-zdravi pameti pa manično poveličevanje človeka kot posameznika štejejo za nekaj dobrega. Vendar našim zjebanim glavam ne gre prehitro zameriti, saj smo zgolj produkti svojega nezdravega okolja – okolja, ki pa ni bilo vedno tako bolehno.

Preden je svet zajela industrializacija, je večina ljudi živela na podeželju. Bivali in delali so v manjših, tesno povezanih skupnostih, kjer potreba oziroma želja po izstopanju še zdaleč ni bila tako prisotna, kakor je postala, potem ko je plug in ozare nadomestilo delo za tekočim trakom ter pozneje v pisarni. Preudarni, marljivi, načelni ljudje so ob selitvi z vasi v mesto hitro opazili, da so v novem habitatu potrebne povsem druge, opaznejše osebnostne lastnosti,  kajti novo gospodarstvo je zahtevalo novega človeka – sodobna kapitalistično naravnana družba čisla družabnega prodajalca (če nič drugega, mora človek znati prodati sebe), ki lahko krasno shaja s sodelavci in jih obenem prekaša. Ta pojav Slovenije (na žalost?) ni zaobšel: medtem ko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja v mestu živelo le slabih dvajset odstotkov Slovencev, pa nas danes že preko petinpetdeset – skupaj z menjavo domačega in delovnega okolja smo seveda neizbežno podlegli tudi menjavi vrednot. Za lažje razumevanje primerjajte kleno petinosemdeset let staro slovensko babico, ki je svoje življenje preživela na kmetiji, s kržljavo petnajstletno meščanko, ki bo svoje na telefonu – mlajša je neprimerno bolj … individualistična. Pripišite k temu še dejstvo, da smo v 20. stoletju začeli rušiti tabuje o seksu ter na žive in mrtve zagovarjati svobodo izražanja, in na lepem drznost ni več predrznost, temveč zaželena surovina. Kajpak to terja svoj dolg – med drugim ga odplačujemo tudi s sramom.

Če se vam po vaših izračunih to ne zdi previsoka cena, ker sramu pač nihče ne pogreša, se motite – jaz ga pogrešam. In vi bi ga morali tudi. Kakor smo pridevnik 'egoističen' zamenjali z 'individualističen', torej nekaj slabega prepakirali v nekaj dobrega, tako smo tudi nekaj dobrega prepakirali v nekaj slabega: 'spodoben' in 'dostojanstven' smo zamenjali s 'sramežljiv' in 'zadržan'. Čeprav sama besedo 'zadržan' razumem kot nekaj nevtralnega, če že ne pozitivnega, pa Slovar slovenskega knjižnega jezika to razlaga z 'nesproščen, prisiljen', kar lepo ponazarja, po čem so hruške: ujeli smo se v začarani krog, ko se trudimo biti tako sproščeni, da nas ničesar več ni sram, hkrati pa bi vseeno radi izstopali in zbujali pozornost, zato počnemo vse večje neumnosti, da dobimo od vsega hudega vajene okolice sploh kakšen odziv. V praksi to pomeni, da živimo v svetu, v katerem ženske dojijo pasje mladiče, se gole gugajo na rušilnih kroglah in objavljajo sedemnajst posnetkov lastne gole riti na dan – nas pa naj to navdihuje, zabava ali vsaj ne razburja. Moški seveda ne zaostajajo, morda so celo še bolj obupani. Se spomnite televizijske oddaje Jackass oziroma istoimenskega filma? Naj vam osvežim spomin: dotični primerek sedme umetnosti nas popelje v svet moške domišljije, ki resnično ne pozna meja – ali sramu. Jackass nam je, recimo, pokazal, kaj se zgodi, ko z doma narejeno 'bazuko' nekomu v rit izstreliš dildo ali ko nekoga zapreš v iztrebkov polno prenosno stranišče, stranišče nato vpneš v katapult, kakršnega sicer najdete v zabaviščnem parku, in ga izstreliš. Recimo. Kozlanju, scanju in sranju v Jackassu res ni ne konca ne kraja. Toda neumnosti tega kova žal niso poniknile v pozabo skupaj z zasedbo Jackassa, oh, kje pa – YouTube je poln mladcev, ki so prevzeli štafetno palico: napol goli se mečejo z mosta sredi Benetk, z vrtalnikom depilirajo prsne dlake prijateljem, po mestnih ulicah 'deskajo' na smreki, privezani za tovornjak, in še in še. Jap, dandanes je že cela umetnost ločiti take in drugačne umetnice od pornoigralk, moški del prebivalstva pa od pozornosti lačnih pavija… Ne. Ne bom žaljiva do pavijanov – navsezadnje niso oni tisti, ki mislijo, da svojo sproščenost in nesramežljivost lahko izkažeš samo tako, da se valjaš v lastnem dreku oziroma se temu smeješ. Zato pogrešam sram. In lahko mi verjamete, da nisem edina.

Že dobrih dva tisoč let tega so namreč budisti sram označili za pozitivno, zdravo čustvo, sodobna psihologija pa dodaja: sram je koristen, celo nujno potreben. Sram pomeni, da imate vest, merila, občutek lastne vrednosti, sram pomeni, da imate vrednote in da ste dovolj čustveno inteligentni, da vam ni vseeno, ko vaša dejanja niso v skladu z njimi. Sram vas zavaruje pred sebičnimi in trapastimi odločitvami. Sram pomeni, da niste psihopat, zaboga. Sploh pa, a si predstavljate kakšna bi bila vožnja z avtobusom, če nikogar ne bi bilo sram prdeti in rigati v javnosti? Skupina ženskih aktivistk skuša s kampanjo Free the Nipple osvoboditi bradavičke – kaj bo, ko se bodo spomnile poskusiti osvoboditi še nožnico? Ali moški penise? To bi šele popestrilo prevažanje z javnim prevozom – popestrilo z raznoraznimi telesnimi izločki in izcedki namreč. Bomo potem dovolj sproščeni in nesramežljivi? Bojim se, da sem sama žal preveč zadržana, da bi hotela sedeti na tujem potu, seču in kdo ve čem še. In nikar ne mislite, da je to tako sprevrženo, da se ne more zgoditi – pokažite svoji babici kakšen posnetek Jackassa in jo vprašajte, če si je kdaj mislila, da bo komu kdaj koli padlo kaj takega na pamet, kaj šele da bo to dejansko naredil. Ob pogledu na vse, kar si nekateri ljudje danes privoščijo, nam nemara res ne bo preostalo drugega in tega me je groza, ker, priznam, preveč me je sram. Očitno le še nisem dovolj zjebana v glavi. Pardon – individualistična. Pa vi? Vam še kdaj rdeče zažarijo lica?

Če ste zardevanje že vrgli na zaprašeni kup zgodovine tja k telefonom z vrtljivo številčnico in ročicam za analogni pomik stekel, vam na dušo polagam naslednje: naj vas bo sram – vsaj kdaj, vsaj malo. Tiste pa, ki še premorete količkaj te izumirajoče kulturne dediščine, naj vas ne bo sram, ker vas je sram, kajti star slovenski pregovor iz časov, ko nas je večina še živela na vasi, pravi: kdor nima časti, nima sramu. Vrh tega pa je prav sram ena redkih reči, ki nas še povezuje s preostalim živalskim kraljestvom – ne odpovejmo se ji še. Sicer lahko najvišjo stopničko na evolucijski lestvici kar odstopimo pavijanom.

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon