Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kdaj bomo stavkali starši?

Slovenski učitelji in učiteljice naj zapahnejo vrata pred politiko in trgovanjem s programi in učbeniki, ter naj ne pustijo, da se poklicu odvzame smisel. Sicer je res bolje, da se vsi srečamo pod kakšno lipo, dokler še te ne požagajo, ker ni dovolj ravna in ni v »evropskem projektu«.

»Če bi se učitelji z nami več pogovarjali, se z nami več učili, bi bili odnosi veliko boljši in vsem bi nam šlo bolje.« So med drugim povedali osnovnošolski parlamentarci. Otroci imajo prav. Ne morejo vedeti, da je učiteljski kader v Sloveniji postal del kapitalistične gonje, ki jo doživljajo njihovi starši. Sedanji učni načrt je mučenje ustvarjalnosti, med učbeniki vlada kaos in najhuje, v šole so se prisesali potrošniški interesi. Ob tem učiteljske stiske javnost ne razume. Od njih pričakuje odlične rezultate kot nekaj samoumevnega. Govorimo o javnih šolah. O razočaranjih, slabih učiteljih in spletkah interesov na zasebnih šolah se manj razpravlja.

Učitelj in učiteljica morata biti v vlogi narodnega heroja, medicinske sestre, duhovnika, klovna, genija, psihoterapevtke, socialnega delavca in pedagoginje v eni osebi - kar se tiče mlajših. Država pa od njih pričakuje, da so kot avtobusi na plin: tihi, poceni in da lahko vsi hodijo po njih, dokler jih ne peljejo na odpad.

Na koncu dneva učiteljicam in učiteljem pripada kritika, da so bedni. Ker itak imajo počitnice in redno plačo.

Propad javnega šolstva

V »najboljši« državi na svetu, v ZDA, natančneje v Oklahomi, imajo otroci pouk le štiri dni v tednu. Učiteljski kader, če želi plačati položnice, mora namreč dodatno delati, piše The Economist. Slabe plače za učitelje pomenijo katastrofo za otroke in so najboljši kazalnik, da je država le še fasada kapitalizma.

Hude težave z učiteljskim kadrom imajo tudi v Veliki Britaniji, kjer je zaželeno »elitno« zasebno šolane. Javno šolstvo je pod takšnimi pritiski, da je do leta 2017 v novi generaciji učiteljskega kadra odpovedalo službo, kar četrtina oziroma 28.000 zaposlenih. Nihče ne želi tako psihično napornega dela za povprečno plačo. Gre Slovenija v to smer »razvoja«?

Učitelji kot roboti?

»Ravnateljica mi tudi ob polnoči pošilja elektronsko pošto, moramo odgovarjati,« je povedala ena izmed učiteljic v Ljubljani. Od nenehnega stresa je dobila avtoimunsko bolezen.

Izkušnja učiteljice, ki je predana dijakom, je, da je biti razredničarka posebna kazen. Administrativna. Namesto da bi se lahko bolj ukvarjala z dijaki in dijakinjami, sedi za računalnikom. Vikendi so namenjeni klikanju po ekranu. Mlajša učiteljica iz osnovne šole mi je razlagala, da ob popoldnevih, ko jo čakajo priprave na pouk, hodi na »izobraževanja«, kjer njeni kolegi in kolegice berejo s telefonov in tratijo dragoceni čas. Predavatelji so plitki in vsebina površna, vendar se ne smejo pritoževati, gre za točke!

Kako je v šolah, kjer starši, ki zlorabljajo svoj družbeni status, držijo v šahu zbornico in njihovi otroci mahajo z nožem? Čarobna dva meseca počitnic lahko sanjajo o tem, kako prijetno novo šolsko leto jih čaka? Imajo službo, niso v rudniku Velenje in radiatorji delajo, oni se pa pritožujejo! Povprečni starši doživljajo večje in manjše krize ob vzgoji večinoma dveh otrok. Od učiteljev pa se pričakuje lahkotno in radostno vzgajanje množice več kot dvajsetih otrok.

Obstajajo medicinske sestre, ki tako loputajo z vrati, da skoraj vržejo infuzijo iz žile; zdravniki, ki zdravemu odvzamejo voljo do življenja; uradniki na občinah, ki so razlog za izselitev iz države, kot tudi učitelji, ki so primerni kvečjemu za poučevanje ležalnikov na plaži. Kolikor jih je, so odveč. Seveda.

Zato bi morali stavkati tudi starši! Da šola neha robotizirati sposoben učiteljski kader in se ukinejo izobraževanja, ki ne koristijo nikomur. Poplava administracije in »projektov« je zgolj izčrpavanje z enim in edinim učinkom – stres otroke in odrasle v šoli.

Slovenski učitelji in učiteljice naj zapahnejo vrata pred politiko in trgovanjem s programi in učbeniki, ter naj ne pustijo, da se poklicu odvzame smisel. Sicer je res bolje, da se vsi srečamo pod kakšno lipo, dokler še te ne požagajo, ker ni dovolj ravna in ni v »evropskem projektu«.

 

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Katerina Vidner Ferkov

#kolumna

Kolofon