V otroštvu svojega življenja ne jemljemo idealno. V tem kontekstu se spomnim na sovrstnika. Razgrajač, pretepač, stalni obiskovalec ravnateljevih pisarn. Nekoč se je primerilo, da je prešernovi sliki, ki je na velikem formatu krasila prednji del učilnice za slovenščino, narisal brke in znamenita očala - lenonke. Slika je bila uničena, Prešeren je tako postal hipster pred hipsterji. Ob risanju je sovrstnik neizmerno užival. Telo mu je drgetalo ob užitku, ko je delal narobe. Nič mu nisem oporekal, sam pa bentil v svoji notranjosti, ker me je prešernova pojava tako zelo navduševala. Sovrstnika sem imel za barbara, brezbrižneža. Prišel je iz drugega razreda k nam in se polastil največjega slovenskega pesnika. Nizkotnež! Ob tem dejanju ga je neka sošolka čisto mirno vprašala, čemu to sploh dela. Odgovoril je: »Hočem, da vidijo mojo mojstrovino, da sem opažen.« Toliko let je od takrat minilo.

S tem fantom se tu in tam še dobiva. Ceni moje delo, kot tudi jaz njegovega. Počneva različne stvari. Oba sva odrasla. Morda on celo prej kot jaz. Ugotovila sva, da ni vse tako kot oznanjajo nekateri župniki, da ni vse tako kot govorijo na občini, kot objavlja predsednik in da ni vse tako kot govorijo po televiziji, pišejo v časopisih, skratka ugotovila sva, da nič ni idealno. Najbolj idealno je sprejeti dejstvo, da nič ni idealno. Biti kritik ni enostavno, a ker sva Slovenca in ne jamrava, najdeva svoje veselje v tisti dobri uri druženja. Fino se imava.

A vrnimo se na začetek. Za opaznost gre, ko te dni skrolam po glavnih poudarkih volilnih programov, ko berem kdo kandidira v mojem kraju, ko poslušam in berem strankarska trobila polna lažnih novic, ko se čudim v kako kratkem času je peščica sodržavljanov našla rešitve za vse probleme, ko vidim kako znajo nekateri tako izvirno udrihati čez nasprotnike in kako se spustijo na najnižje primitivne ravni diskurza ter iščejo imaginarne sovražnike. Ko želijo polni zlobe želijo organizirati križarske pohode, ko zavračajo podnebna dejstva, ko montirajo fotografije polpretekle zgodovine, ko s tviti zlorabljajo vero v politične namene in na tak najbolj podel način pridobivajo naivno volilno maso. Ali pa ko strašijo s tujci, zdravili, s komunizmom in demokracijo.

Tudi ko se zgražajo nad mesom, ko me poučujejo, da je že prepustiti ženski prednost seksistično dejanje, ko delajo resničnostne šove z azilanti, ko doživljajo mokre sanje ob  Melaniji, ko le ta omeni svojo domovino, ko vzhičeno objavljajo posnetke Putina, ki vozi tovornjak. Za opaznost gre, ko bi najraje butal z glavo v zid zaradi soočenj, a nato raje obrnem na Super RTL in primerjam današnji program s časom, ko sem ga še redno spremljal. Ko mi nekdo v soseščini očita, da nastopam za partizane, ob tem pa pozablja koliko let me je poslušal brati berilo v cerkvi, ko mi starejši »borci« očitajo, da sem jih naslovil kot gospode, ko se nad mano razburjajo sovaščani. Ko izrazim dvom, da ali bom sploh volil, ko komaj čakam priložnost večje prireditve, kjer bom sodeloval in bom na pogostitvi, rahlo pod vplivom dobrot vprašal kakšnega od lokalnih kandidatov za poslance: »ej, v bistvu si kar fajn. Samo povej mi po pravici zakaj kandidiraš. Najbrž bo altruizem ne?«

Ob vsem tem mi moja 23 let stara pamet vendarle nekaj ugotovi; hej, ti so isti kot moj sovrstnik. Če bi jih mrtvo pijane vprašala moja sošolka, zakaj to sploh delajo, bi odgovorili: »Hočem, da vidijo mojo mojstrovino, da sem opažen.« Da ne bo pomote, sedaj delam krivico tistim nekaj odstotkom, ki vedo za altruizem in ki ne prebirajo samo Svetega pisma ali Manifesta. Tistim, ki ne rečejo »ne jebem predvolilnih golažov, ker imam drugo delo, prečekirajte fejsbuk, instagram, tviter, če ne verjamete.« Morda prav v tem leži problem teh mnogih sovrstnikov, ki jim bo 3. junij zgolj dan za počitek, učenje, zdravljenje mačka, skok do obale ali pa v hribe. Siti so tistih, ki iščejo najbolj izviren način kako povedati: »Hočem, da vidijo mojo mojstrovino, da sem opažen.«  Kaj je potem bolj nespametno, to da grem volit nekoga, le zaradi drugih, nekoga ki ga niti ne poznam ali pa to, da ne grem volit in imam zaradi tega čistejšo vest. Očitali boste: »Ni ti treba na volitve, a potem ne jamraj čez državo.« Ja, a je mar država samo od tistega, ki je šel na volitve?! Ne oglašujem volilno abstinenco, hkrati pa nočem poenostavljat zaletave prepričanosti, da so volitve rešitev.

Moj kolega se je umiril. Prav fajn človek je. Sedaj se svojemu pestremu otroštvu smeji, hkrati pa priznava: »Res je, hotel sem biti opažen, pa saj sem bil samo otrok.«

Deli Nazaj