Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteMedtem ko sta se barvanje sivih las in uporaba maž proti gubam že tako prerinila v trenutni zeitgeist, da te imajo ljudje že kar za duševno motenega, če ne sodeluješ, pa v ospredje počasi rinejo še druge nove norosti: lasersko ali kemično odstranjevanje starostnih peg, obrazna telovadba, presajanje lasnih mešičkov, skrivajoč plešo, vbrizgavanje najrazličnejših polnil, lastne maščobe ali botoksa v gube ter liftinge obraza, obrvi ali vratu. Nova kolumna Petre Brecelj.
Petra Brecelj
»Kdo se boji črnega moža?«
»Nihčeeee!«
»Pa če pride?«
»Zbežimoooo!«
In vrešče smo se pognali v tek, dokler nismo drug za drugim popadali v kremplje groznega črnega bavbava. Se še spomnite? Eh, kaj spomnite – vprašati bi vas morala, ali ste se že ustavili. Ko zapustim varni mehurček lastnega doma, se moram namreč samo ozreti po vseh prebarvanih, nategnjenih in/ali kako drugače izumetničenih sotrpinih, ki skušajo zakriti dejstvo, da tudi njihova leta minevajo, pa mi je brž jasno, da ljudje, kakor bi nas res že od malih nog hujskali k temu, še vedno brezumno bežimo pred pogoltno črno temo. Že res, da ljudje praviloma nikoli nismo tekli smrti v objem, saj je želja po preživetju bržčas zapisana nekje v genih vseh živih bitij, toda ta bolestni strah pred smrtjo, ki razsaja v sodobni družbi, nikakor ni naravni pojav. Prav tako pa so nenaravni vsi prijemi, ki se jih ljudje jalovo poslužujemo, da bi angela smrti naplahtali – še več, so naravnost nerazsodni in celo nemoralni. A začnimo s tistimi dozdevno nedolžnimi.
Že vrabci na vejah čivkajo, da se moraš – če se ceniš! – s kremo proti gubicam po obrazu mazati vsako jutro, vsak večer in po rokah venomer, lase pa barvati skrbno, da skriješ vse, kar je sivó, amen. Bog ne daj namreč, da bi pokazal svoja leta, saj gube in sivi lasje pomenijo, da ti smrt diha za ovratnik. Pa staranje res pomeni (samo) to? Kaj pa izkušnje? Znanje? Modrost? Star slovenski pregovor, recimo, pravi 'bolje stare modrosti kot nove norosti', spet drugi pa 'stara kost je modrost'. Pa niso samo naše prababice tiste, ki čislajo stara leta, kajti tudi Buda je rekel: »Človek ni star in častitljiv, ker ima sive lase na glavi. Če je človek star samo po letih, potem je čisto zares star zaman.« A na žalost kaže, da se sodobniki res zaman staramo, saj modrosti v škodo kakor večni pubertetniki podlegamo pritiskom okolice in vztrajno nasedamo cenenim prijemom oglaševalskih krvosesov. Če pa se sedaj krčevito oklepate svojega lončka čarobnega natega proti gubicam in se nikakor ne morete strinjati ne z našimi prababicami ne z Budo, pa bi se z njimi prav gotovo strinjali Indijanci: po verovanju ameriških staroselcev se namreč barva posameznikovih las naravno spremeni, ko ga stvarnik povzdigne in mu zaradi bogatih življenjskih izkušenj naloži več odgovornosti. Jasno je več odgovornosti in zrelejše vedenje nekaj najslabšega, kar lahko doleti današnjega zahodnjaka, ki je že povsem pobrkljal pojma 'otročje' in 'mladostno' v nameri, da ne bi padel v kremplje starosti, tisti zgubani škrbavi črni ženi črnega moža. Prav zato gredo tisti, ki se res cenijo, še korak dlje. No. Več nerazsodnih korakov dlje.
Medtem ko sta se barvanje sivih las in uporaba maž proti gubam že tako prerinila v trenutni zeitgeist, da te imajo ljudje že kar za duševno motenega, če ne sodeluješ, pa v ospredje počasi rinejo še druge nove norosti: lasersko ali kemično odstranjevanje starostnih peg, obrazna telovadba, presajanje lasnih mešičkov, skrivajoč plešo, vbrizgavanje najrazličnejših polnil, lastne maščobe ali botoksa v gube ter liftinge obraza, obrvi ali vratu. Potem so tu še lifting glasu (s staranjem se glasilke tanjšajo in glas postane raskav, težavo pa lahko odpravite, tako da si v glasilke vbrizgate lastno maščobo ali kolagen), vaginalni lifting (v nožnico vam vstavijo lasersko sondo ter z laserskim žarkom segrejejo vaginalno tkivo in spodbudijo tvorjenje novega kolagena, z laserjem pa vam nato obstrelijo še sramne ustnice in ščegetavček) in lifting mošnje (je razlaga sploh potrebna?). Nerazsodni dirki za večno mladostjo pa se sicer lahko pridružite tudi brez poseganja po kirurgiji: Jennifer Lopez, recimo, spi izključno na hrbtu, podprta z blazinami, da se ne more v spanju obrniti na bok, saj spanje na boku povzroča gube na vratu – kaj ni to nekaj najbolj žalostnega, kar ste kdaj koli slišali? A počakajte, tisto zares srhljivo šele prihaja.
Barbra Streisand je za petdeset tisoč dolarjev klonirala svojo psičko, ker je bila ob izgubi tako pobita, da jo je morala nekako obdržati ob sebi, kajti ne le da nismo sprijaznjeni z lastno umrljivostjo, nikakor ne moremo sprejeti niti tuje – in to očitno poskušamo rešiti s kloniranjem. V strahu pred smrtjo bi nekateri med nami gotovo najraje klonirali kar sebe, ker pa je to (vsaj za zdaj vsaj uradno) prepovedano, se takšni in drugačni nesrečniki zaenkrat srečujejo na ameriškem festivalu RAAD, Revolution Against Aging and Death (revolucija proti staranju in smrti), kjer spoznavajo najnovejše tehnologije za zaviranje in odpravljanje staranja, saj sta po njihovem mnenju staranje in smrt zgolj bolezni, ki bosta nekoč ozdravljivi. Ena glasnejših zagovornic tega stališča je Martine Rothblatt, direktorica podjetja United Therapeutics, ki se trenutno s pomočjo genskega inženiringa trudi spremeniti genom prašičev, da bodo lahko njihove organe uporabljali pri presaditvah, ne da bi jih človeško telo zavrnilo. Gospa Rothblatt pravi: »Če z neomejeno zalogo gradbenih in strojnih delov pri življenju v nedogled ohranjamo avtomobile, letala in zgradbe, zakaj ne bi ustvarili neomejene zaloge presaditvenih organov, s pomočjo katerih bi tudi ljudje živeli za vedno. Vsi, ki nočemo umreti, bi morali imeti pravico do večnega življenja.«
Ufa. Vsakič, ko slišim kaj takega, se spomnim verza iz ene od novejših uspešnic ameriškega pop rocka: »Smrt me navdihuje, kakor pes navdihuje zajca,« in v mislih kar vidim trumo rdečeličnih kričavih pamžev, ki z rokami mahedrajoč po zraku brezglavo drvijo – proti prepadu. A sem edina, ki se sprašuje, kako, zaboga, nam je uspelo tako izgubiti stik s stvarnostjo?
Odgovor na to vprašanje je pravzaprav sila preprost, a verjetno mnogim med vami ne bo všeč: za večino težav sodobne družbe – ter vsekakor za naš nezrel in nezdrav odnos do smrti – je kriva duhovna osiromašenost. »Največja težava, ki pesti današnji svet,« je pred dobrimi dvajsetimi leti rekla mati Tereza, »ni ne to, da ljudje umirajo na ulicah Kolkate, ne inflacija, temveč pomanjkanje duhovnosti. Ogromno ljudi na svetu umira zaradi lakote, a zahod trpi zaradi drugačne revščine – duhovne.« Kaj se je na zahodu zgodilo z duhovnostjo, smo podrobno razdelali že zadnjič – na račun znanosti smo hrbet obrnili veri in z njo vsemu metafizičnemu, a prav pri razreševanju vprašanj o smrti bi nam svetovna verstva prišla prekleto prav.
Medtem ko najbrž ni nobena skrivnost, da vse vere učijo o posmrtnem življenju, saj je prav dobra namestitev v onstranstvu nagrada za zgledno in krepostno življenje, pa budisti smrti morda vendarle dajejo nekoliko več poudarka, saj se po njihovem prepričanju tisti, ki razmišljajo o neogibnosti smrti, bolje pripravijo nanjo. Zavedanje lastne minljivosti ljudi namreč spodbudi k duhovnemu poglabljanju, pravijo, ter jih odvrne od praznih posvetnih užitkov in zapravljanja časa z raznoraznimi površinskimi razvedrili, s čimer bi se bržčas strinjala tudi mati Tereza. Ko pa je govora o smrti in posmrtnem življenju, je veram skupnega še nekaj drugega – reinkarnacija.
Morda vas bo presenetilo, a v čisto vseh svetih spisih, na katere se sklicuje pet največjih verstev, najdemo verze, ki govorijo reinkarnaciji v prid. Za hinduizem, budizem in judovstvo to menda niti ni tako presenetljivo, saj o nauku o reinkarnaciji odkrito govorijo, a vseeno povzemimo judovskega: judje verjamejo, da je vsaka duša sestavljena iz več delov, na svet pa smo prišli, da bi te dele 'prečistili', preden se vrnemo k bogu oziroma izvoru. Ker pa je ta naloga obsežna in zahtevna, je ne moremo opraviti v enem poskusu, zato se duša po smrti reinkarnira in dobi novo življenje v skladu z dejanji iz prejšnjega: če v tem življenju, recimo, z ljudmi delaš kakor svinja z mehom, boš v naslednjem življenju ti tisti, s katerim bodo drugi grdo ravnali, kar lepo pojasni, zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem. Čeprav bi se več krščanskih (katari, gnostiki) in muslimanskih (druzi, alawiti) ločin s tem judovskim naukom strinjalo, pa tako krščanstvo kakor islam reinkarnaciji uradno nasprotujeta, kar je nadvse zanimivo, saj navsezadnje govorimo o treh verah, ki za svoje priznavajo kopico istih prerokov in svetih mož ter celo več istih spisov in zgodb. Vrh tega pa krščanstvu reinkarnacija do šestega stoletja sploh ni bila tuja, dokler niso na koncilu leta 553 prepričanja o obstoju duše pred spočetjem črtali s seznama svojih dogem. Zakaj? Ena od prevratniških teorij pravi, da si je Cerkev s tem hotela zagotoviti še večjo pokorščino prebivalstva, saj bi ljudje, misleč, da imajo na voljo le eno življenje, iz strahu pred peklom krotko sledili navodilom s prižnic, a naj to drži ali ne, odtlej krščanstvo ne priznava reinkarnacije, vse dokaze o njej pa so pometali iz Svetega pisma. No, ne vseh. V Janezovem evangeliju (Janez 9:2), na primer, gre Jezus s svojimi apostoli mimo človeka, slepega od rojstva. »In njegovi učenci so ga vprašali: 'Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?'« Tako Jezus kakor njegovi učenci so torej poznali in priznavali nauk o ponovnih življenjih, saj je slepec lahko pred rojstvom grešil samo v prejšnjem življenju, kajne?
Mislim si, da so zagrizeni Kristusovi navijači, vedno pripravljeni na črkarske razprtije, zdaj (ogorčeno?) tekli po svoje Sveto pismo, medtem ko ste se vsaj nekateri med vami že zgolj zavoljo tega odločili poprijeti za budistično malo, krščanski rožni venec ali muslimanski tespih, a nedvomno se vas ogromno še vedno požvižga na ves ta tako verski kakor duhovni 'larifari', saj je bil sodobni človek prevzgojen, da slepo veruje le v znanost in materialne dokaze. Pa to pomeni, da privrženci znanosti ostanejo praznih rok? Oh, kje pa, vse prej kakor to. Kako torej znanost vidi smrt?
Mehanistična znanost nas sicer prepričuje, da je zavest samo posledica možganskih procesov oziroma da je um samo subjektivni sopojav nevrološkega dogajanja, kar bi pomenilo, da odpoved možganov pomeni konec zavesti, a to teorijo je naluknjalo že nič koliko dejstev, študij in dokazov, najneposrednejši med njimi pa je morda kar ta: zavest preživi možgansko smrt. O tem je na konferenci Združenih narodov že leta 2008 govoril Bruce Greyson in to podprl z več primeri iz dela Irriducible Mind, v katerem so zbrani znanstveni podatki s področja medicine, ki ne sodijo v materialistično teorijo sveta. Med njimi najdemo številne zgodbe ljudi, ki so preživeli možgansko smrt, pa so se kljub temu spomnili pogovorov in vsega, kar se je dogajalo, tačas ko njihovi možgani niso delovali, česar materialistični nazor ne more pojasniti. Še toliko bolj nenavadni so dokumentirani primeri reinkarnacij, ki jih – poleg mnogih drugih – zbira doktor Ian Stevenson. Naj navedem samo primer indijskega dečka po imenu Hanumant Saxena, ki se je rodil z večjo gručo maternih znamenj sredi prsnega koša. Nekaj tednov, preden je bil Hanumant spočet, je nekdo v njegovi vasi s šibrovko od blizu ustrelil nekega moškega, ranjeni pa je skoraj na mestu umrl. Hanumantova mati ni trupla žrtve samo videla, temveč je umrlega tudi sanjala, ko pa je deček spregovoril, je družini povedal veliko podrobnosti iz svojega prejšnjega življenja. Obiskal je tudi domačo hišo umrlega in prepoznal več njegovih (oziroma svojih nekdanjih) svojcev, Stevenson pa je primerjal Hanumantovo znamenje z žrtvino rano iz obdukcijskega poročila in odkril, da se ujemata. Precej osupljivo, da ne rečem neverjetno, kaj?
Če ste zdaj zavili z očmi, odločeni, da boste vse svoje karte še naprej stavili na znanost v trmastem prepričanju, da bo prav ta čarobno odložila vaše staranje in vas rešila smrti, vam moram povedati, da se tudi znanost počasi poželjivo ozira po sosedovi bolj zeleni travi: leta 1986 je začel Harold Koenig s sodelavci spremljati nekaj tisoč zdravih posameznikov, starih petinšestdeset in več let, šest let zatem pa se je izkazalo, da imajo tisti, ki molijo ali meditirajo, 73 odstotkov višjo stopnjo preživetja. Tudi ko so vračunali dejavnike, ki bi lahko vplivali na preživetje (stres, depresija, življenjski slog in podobno), so zaključili, da imajo tisti, ki so v stiku z duhovnostjo, 55 odstotkov višjo stopnjo preživetja. Zato poslušajte mati Terezo, poslušajte budiste, poslušajte znanost, za mikroskopa svetega, in spustite vsaj trohico duhovnosti nazaj v to našo klavrno potrošniško mehanizacijo življenja. Obljubim vam, da boste staranje, smrt in s tem celotno življenje videli ter občutili drugače – znatno manj strašno in predvsem precej bolj smiselno.
Ko so Dalajlamo nekoč vprašali, kaj je smisel življenja, je kakor iz topa ustrelil: »Smisel življenja je sreča.« Dvignil je prst in se resno nagnil naprej. »'Kaj je smisel življenja' ni težko vprašanje. To vprašanje je lahko! Ne, težko vprašanje je, kaj nas osrečuje. Denar? Velika hiša? Dosežki? Prijatelji? Ali …« Molče je stopnjeval napetost. »Sočutje in dobro srce? Na to vprašanje si morajo odgovoriti vsi ljudje: kaj nas resnično osrečuje?« Jasno bomo do odgovora prišli laže ter zaživeli polnejše in bolj sprijaznjeno z lastno minljivostjo, če bomo prej izkopali in od mrtvih priklicali tisto duhovnost, ki smo jo že davno tega zagrebli skupaj z vero, geocentričnim sistemom in stranišči na štrbunk. Sama svojega duha na srečo nikoli nisem zakopala, vsaj ne pregloboko, zato me prvi sivi lasje, pešanje vida in vsesplošna izguba kolagena ne navdihujejo kakor pes brezglavega zajca – pred svojo zadnjo uro pač ne trepečem, nikoli nisem. Kaj pa vi? Kdo se boji črnega moža?