Barufe; Foto:Peter Uhan

Barufe zaradi multikulturnosti? Eh, zaradi sosedskih zamer. Vedno so sosedske zamere. Jaz tebi, ti meni. On meni, jaz njemu. Jaz nedolžen, on baraba. Bum, tresk, bam, barufa. Poleg tega pa so tu še (ne)uresničene sosedske romance, katerim znamo predvideti razplet že na začetku in so zgolj okvir, razlog, izgovor, da je dogajanje pestro, živo, grobo, razkačeno, razjarjeno, vulgarno, neusmiljeno, žaljivo, politično nekorektno, seksistično, nasilno, krvavo, vihravo, begavo, žalostno, smešno, resno, iskreno, preprosto, nepredvidljivo. Lucićeve Barufe v režiji Vita Tauferja niso satira na tiste konkretnejše barufe zaradi mej, vsekakor pa obstaja implikacija nanje. Ribiči se med seboj ne kregajo zaradi meje, kregajo se zaradi svojih otrok, katerim se ljubezenske usode zapletajo, hkrati pa so v njih popolnoma neizkušeni, nedolžni, otročji. Ljubezen je torej zopet dežurna krivka za vse slabo. A poleg ljubezni je tu tudi človeška natura, ki je nepoboljšljiva, brez strpnosti in kančka volje do kompromisov rine z glavo skozi zid.

Uprizoritev, ki je letošnjo sezono zaradi koprodukcije stala predvsem na odrih goriškega, koprskega, tržaškega in puljskega gledališča, sicer namiguje na pereče »dvostranske spore«, a z veliko mero preciznosti, ki ne pavšalno posplošuje in obsoja problema. Vendarle je tu še mnogo več razen sosedskih odnosov. Kritika do oblasti je seveda vedno dobrodošel razlog za dramaturge in dramatike, ki dajo svojim kritikam oz. delom dodatno težo, ki bi jo morali občudovati na vse pretege. Tudi tu je prisotna oblast v obliki avstro-ogrskega izpraševalca na sodišču Isidorja (izjemen Igor Štamulak), ki se na začetku sicer še drži okopov svojega poklica in z očitnim posmehom dostopa do ribiških družin, a kaj kmalu tuja dežela tudi njega obrne na glavo. Dramatikov pristop do oblasti je torej drugačen od pričakovanega. Oblast je na začetku uglajena, postopoma pa pada na raven lokalnega prebivalstva. Prav to stopnjevanje je največja odlika Štamulakove vloge. Dasiravno opravlja vlogo arbitra, vidi da je zagonetnost prebivalcev ene in druge strani prezahtevna za njegovo »civilizirano« pristopanje k problemom. Prav sprti strani z nenadomestljivimi Tonetom (Gojmir Lešnjak – Gojc) in Serđotom (Iztok Mlakar) s svojima ženama in gonilnima silama Libero (Petra B. Blašković) in Paškuo (Marjuta Slamič) so podvrženi dnevni rutini psovanja in začaranega kroga kreganja. Gniloba spora pa se prenaša tudi na naslednje rodove; na Lucijeto (razigrana Patrizia Jurinčič Finžgar) in njenega brata Pepija (Rok Matek), na nasprotno sestrsko navezo s Keko (energično Niko Ivančić) in Uršo (Eva Brumini). Zraven se podata še nerodna Đovanin (mrk, neroden, a čuteč in močan Kristijan Guček) in Šime (izzivalni Luka Cimprič), ki delujeta kot da zgolj priložnostno opravljata vlogo »snubcev« sprtih družin. Tak pristop deluje, saj tako deklasirata potencial, da bi uprizoritev zapadla v nepotrebne melodramatične tone. Še vedno pa je prisotno njuno hrepenenje. Pod »redom« simpatičnih, a rahlo klišejskih stražnikov – »dveh policajev« (Andrej Zalesjak in Gorazd Žilavec) se vse vedno znova obrača v kreg, ki z grobo in dinamično igro ne zgolj navduši temveč tudi poskrbi, da so gledalci v uprizoritvi neposredno dejavni. Vsi morajo vse vedeti, vsi morajo vse slišati. To pokaže že prvi prizor, ki z minimalistično, a popolnoma učinkovito scenografijo (Voranc Kumar) obešanja perila da vedeti, da je folklora taka, da se umazano perilo kaže vsem.

Kljub nenavadnemu veselju do življenja, ki ga odraža tudi glasba Damirja Halilić Hala, pa so Barufe po svoje tudi žalostne. Najbolj je to prisotno v prizorih med Đovaninom in Lucijeto, ki so eni redkih, kjer oder obmiri. Oba hrepenita po človeški toploti, a tega ne znata izpovedati. Kako težko je zakrivati hrepenenje z molkom. Zavoljo tega se pojavi prej jeza kot pa želen razplet. Prav to so Barufe. Vsi vemo kaj bi želeli, a tega nočemo povedati. Sramujemo se človeške plati. Ograjujemo se kot so ograjeni preprosti ribiči znotraj amfiteatra. Diplomacijo izvajamo iz fizične distance, ki prinaša večjo domišljijo sovražnosti bodisi na raznih portalih ali pa zgolj na oknih svoje hiše. Prav ta nečloveška distanca polna nestrpne nastrojenosti poskrbi zgolj in samo za kasnejši kruti in nasilni spopad na sredini prizorišča. Pogovorov ni. So zgolj očitki in zamere, ki se kot ribe nalagajo že leta in počasi gnijejo v ozkoglednosti. Tudi ljubezni ni, čeprav je včasih najbrž bila, očitno je bila, a je danes zgolj še bleda poneverjena samohranilka, ki životari v senci sosedskih sporov.

Barufe so kljub lahkotni zgodbi nedvomno težak zalogaj za igralce, ki pa v svojih vlogah naravnost žarijo. Ta žar pa tudi oblikuje celotno uprizoritev. To grobo mediteransko zgodbo rojeno iz naturalizma, vzgojeno brez idiličnega melosa in z mešanico dialekta obeh strani Istre, popeljejo ustvarjalci do konca brez zavlačevanja, brez nepotrebnih ponavljanj in z veliko mero pravšnjega dramaturškega pristopa, ki ga premorejo zgolj najboljše (ko)produkcije.