Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteDa, še en film, kjer so živali počlovečene. A pozor, novi animirani film Wesa Andersona ni klišejska otroška pripoved o človekovem najboljšem prijatelju. Anderson je zavrnil konvencije družinske komedije. Psi čutijo kot ljudje, hkrati pa se zavedajo, da to niso. Že uvodna špica resno naznani, da je v filmu pasji lajež zgolj »preveden« v človeško govorico. Tudi glavni akterji niso posebej simpatični. Zakaj bi sploh bili? Sistem jih preganja, deportirani so na samoten smetiščni otok zraven distopičnega japonskega mesta Megasaki, saj naj bi prenašali okužbo, ki naj bi bila nevarna tudi za ljudi. Piše Nejc Furlan.
Japonska ni slučajna izbira za prikaz aziatskega represivnega sistema, kjer je vsaka stvar do potankosti zrežirana in s pomočjo medijske propagande utrjena kot edina možnost. A tudi Kobayashi, diktatorski župan mesta Megasaki s stricem iz ozadja - demagoškim Domom (hjoj, mar tudi vas na nekoga spominja?), je zgolj vernik svojega prava. To mu tudi preostane. A družinsko zaupanje izneveri njegov varovanec in nečak Atari Kobayashi, ki spominjajoč na zgodbo Malega princa z letalom strmoglavi na otoku smeti. Tam je v želji, da bi našel svojega psa, telesnega stražarja Spotsa na katerega je navezan. Odisejada se lahko prične s srečanjem manjše pasje družbe, ki mu pomaga iskati pogrešanega. Tudi tu je na mestu Saint-Exupéryjev nauk, da ne pride daleč tisti, ki gre naravnost. Samotni otok je namreč poln stranpoti in nevarnosti za katere je potrebna previdnost in potrpljenje.
Da bo stvar še bolj zakomplicirana je tu aktivistična ameriška učenka na izmenjavi, ki takoj razkrije teorijo zarote, da se psom dela krivica. Tako tudi nadaljuje delo zastrupljenega profesorja Watanabeja, ki odkriva serum proti okužbi psov. V zgodbi pravzaprav vsi kujejo teorije zarote. »Kdo ti je povedal?«, »ah, govorice so. Vsi to pravijo.« se pogovarjajo celo psi. Vsak verjame svoji teoriji ter tako rešuje svoje težave brez ozira na druge. Teorija zarote je na vsakem koraku. Vedno več jih je vpletenih. Na koncu pa se izkaže, da je celo župan Kobayashi zgolj zafrustrirani možak, ki v shodih v slugu Državljana Kanea ranjen išče zgolj svojo uveljavitev.
»Ugriznil sem ga tako močno, da sem mu skoraj odgriznil roko. Zakaj sem to storil? Do danes tega ne vem. Najbrž me je prestrašil. Grizem.« Te besede pripadajo sicer potepuškemu psu Chiefu (Bryan Cranston), ki razkriva svojo preteklost v zvezi z lastnikom, a lahko bi jih pripisali tudi županu, lahko bi jih pripisali sistemu, lahko bi jih pripisali vsem. Mar ni strah vodilo v zlo? Mar ne grizejo ranjeni? Mar ni zastraševanje, napihovanje ega? Gristi pomeni obstati. Ni zlikovcev, so zgolj frustracije.
Otok psov je tako večplastna filmska pripoved. Seveda pa je najlažje reči samoumevno dejstvo, da je zgodba »aktualna«, tematika »pereča«. Orwellovski sistem, ki nadzoruje prebivalce in fašistoidno preganja drugače misleče. Anderson je natančen tudi pri simboliki. Ne gre se čuditi, če je film »posnet« v slogu Ozuja in ostalih japonskih filmskih velikanov, ki so filme kadrirali iz gledišča na tleh sedečih Japoncev. Gre za svojevrsten poklon Japonski filmski umetnosti. Ne gre se čuditi če vas scenografija spomni na Gaudíjevo arhitekturo. No, slednji je bil bolj organski, Anderson uporablja bolj ostre, bolj simetrične oblike, a oba povezuje smisel za najmanjše podrobnosti in tako ponujata gledalcu možnost, da ob vsakem ogledu odkrije nekaj novega.
Zgodba je dokaj preprosta. Bombastična v vizualnem smislu, v pripovednem prav tako, a brez senzacionalizma. Psi so utrujeni, naveličani življenja, doživljajo pasja srednja leta sredi bede, rahlo obupani, hkrati pa s tem sprijaznjeni. Ne pojavi se rivalstvo med njimi in mrkimi mačkami, ki so iz strani sistema na silo poveličevane. Ne pojavi se upor, revanša, ker se jim je godila krivica. Ne poznajo notranjih bojev. Želeli bi si zgolj živali normalnega življenja. (Do)živeti svoje pasje življenje v miru. Prav to ravnovesje med pasivnostjo in aktivnostjo odlično uresničujejo glasovne interpretacije plejade starih psov igralskega sveta kot so že omenjeni Cranston, Edward Norton, Harvey Keitel, Frances McDormand, Bill Murray, Jeff Goldblum, Tilda Swinton, Scarlett Johansson, Liev Schreiber ter celo Yoko Ono ter seveda njihovi, na japonskem uveljavljeni kolegi, ki so tu in tam brez prevoda in zato učinkovito dodatno marginalizirani kot nerazumljeni, neznani, tuji.
Anderson je film sestavil natančno. S po svoje umirjeno naracijo ga je namenil odraslemu občinstvu. Sporočilo je vsekakor »pereče«, »aktualno«, a z veliko distanco do črno-belih predsodkov, da bi se ob njih oblikoval kakšen aktivizem. Svet je iztirjen, a je zato odgovoren vsak po malem.