Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Popotnik = potrošnik (kolumna v treh citatih)

Če kaj, nam je razmah turizma pomagal zarisati še dodatno ločnico – med tistimi, ki potujejo, in tistimi, ki tega nočejo ali si tega ne morejo privoščiti. Potovanje je namreč postalo statusni simbol, odkljukavanje destinacij s seznama želja, obsesivno kompulzivna motnja, slogan sodobnega (avan)turista pa 'prišel, videl, objavil' – in nato, neogibno, pozabil. Brezumno goltamo mesto za mestom, državo za državo, kulturo za kulturo, kar naprej hočemo nekaj novega, nekaj nepoznanega, po drugi strani pa ne preveč tujega, sicer nam je hitro nelagodno – v tujini se držimo kontinentalnih zajtrkov in obljudenih krajev, da ne postanemo žrtve nepridipravov in prebavnih motenj.

Kopanje v 'hudičevem tolmunu' na vrhu Viktorijinih slapov, sprehod po črni plaži Reynisfjara na Islandiji, polet z balonom nad turško Kapadokijo, ogled modronogih strmoglavcev na Galapaških otokih  – to je samo nekaj točk, ki bi jih nekdaj našli na mojem seznamu življenjskih želja. Pred leti je bilo namreč najhujše, kar me je lahko doletelo, to, da nisem enkrat letno odpotovala nekam z letalom. V tistih časih sem denar v glavnem trošila za alkohol, cunje in potovanja – za prvo dvoje sem bila že tedaj brez opravičila, za slednje pa sem ga vsekakor imela, kajti Mark Twain, ameriški pisatelj in humorist, je rekel: »Potovanja so usodna za predsodke, nestrpnost in omejenost, prav zato pa so mnogi med nami potovanja hudo potrebni. Odprtih, zdravih, uvidevnih pogledov na ljudi in stvari ne moremo razviti, če vse življenje vegetiramo na eni sami zaplati zemlje.« No. Dobro se spomnim, kdaj sem prvič podvomila v te Twainove besede.

Julija leta 2013 sva s prijateljico, potem ko sva se celo leto pridno odpovedovali marsikateri kaplji alkohola in marsikateri novi cunjici, brezskrbno križarili po losangeleških ulicah. Sonce se je že spuščalo proti zatonu, ko sva v najeti Chevroletovi impali raziskovali 'mesto angelov', na svoji poti pa sva nenadoma peljali mimo vrste ljudi, ki so postopali pred neko nevpadljivo zgradbo. Izkazalo se je, da stojijo pred zavetiščem za brezdomce, čakajoč, da bo ustanova odprla vrata in jim ponudila prenočišče – čeprav ima Los Angeles več zavetišč, kjer lahko pomoči potrebni prenočijo, pa skupno število ponujenih postelj še vedno ne zadošča poplavi tamkajšnjih brezdomcev, zato nekateri tudi po več ur čakajo pred vrati, da si zagotovijo mesto, sicer ostanejo čez noč na cesti. In pošteno me je streznilo, ko sem tistega poletnega popoldneva nekje na sredini dolge vrste postopajočih zagledala dve dekleti, približno najine starosti: ena od mladenk je naslonjena na steno gledala v tla, druga pa je k sebi stiskala vzglavnik in nekam prazno buljila predse. Prizor je švignil mimo, kakor bi trenil, a trajal je dovolj dolgo, da me je nekje v prsih uščipnilo vprašanje, ali ne bi bilo tistih evrov, ki sem jih odštela za letalsko karto in šesttedensko odisejado po Ameriki, bolje porabiti kako drugače …

Ampak, ampak potovanja širijo obzorja – kajne, Twain?

Če bi si tistega julija vzela več časa za premislek, namesto da je vprašanje izpuhtelo, kakor hitro se je porajalo, bi se bržčas spomnila srednješolskega izleta v koncentracijsko taborišče Dachau – in Twaina mahoma postavila na laž. Kakor ne morem pozabiti tistih brezdomk sredi Los Angelesa, se mi je v spomin namreč za vedno vžgala tudi podoba sovrstnic, ki so letale sem in tja po taborišču ter se kakor obsedene fotografirale – sredi plinskih celic. Pred pečmi krematorija. V utesnjenih barakah, kjer je umiralo in umrlo nepojmljivo število ljudi. Toliko o tem, da potovanja pripomorejo k razvoju zdravih, uvidevnih posameznikov, Twain. Toda bezljanju čez planke morda navsezadnje neupravičeno pripisujemo čarobne preobrazbene sposobnosti, kajti 'svet je', kakor je dejal angleški pisatelj William M. Thackeray, 'zrcalo in vsakemu pokaže odsev lastnega obraza', nič več, nič manj. A od kod potem ta zavajajoča predstava, da skakanje v tuje dežele bogati razum in duha?

Hja, zasanjano poveličevanje 'wanderlusta' je menda staro toliko, kolikor je stara civilizacija. Že v starem Egiptu so namreč ljudje potovali v lovu za razvedrilom, izkušnjami ali sprostitvijo, pa tudi stari Grki niso zaostajali, saj so v tuje kraje prav tako potovali v izobraževalne namene, na ogled športnih iger in znamenitosti ter k morju na oddih. Neki grški satirik je v petem stoletju pred našim štetjem celo napisal: »Če še nikoli nisi videl Aten, so tvoji možgani močvara. Če si jih videl in nisi bil prevzet, si budala.« Verjetno bi se s Twainom krasno razumela. Prav ta enakomiselnost, ki se pne čez dobri dve tisočletji, pa v bistvu ponazarja, kako zakoreninjena je romantična predstava, da človek svojo človeškost lahko izkoristi in navsezadnje upraviči, samo če za časa življenja kar največ doživi: obišče čim več krajev, spozna čim več kuhinj in kultur sveta, si ogleda čim več naravnih čudes, skratka se čim večkrat iztrže iz rutine vsakdana, zapusti udobje domačega zapečka in se poda v daljne dežele, kjer vse to lahko okusi in vonja in vidi iz prve roke. (Jalovo) prepričanje, da bomo srečni in izpolnjeni, samo če bomo pred smrtjo použili kar največ sveta, je torej z nami že dolgo, a že v antiki so nekateri svarili pred mikom tovrstnega potrošništva. Seneka mlajši je namreč v enem svojih esejev napisal: »Kar naprej hodijo na potovanje za potovanjem in si ogledujejo znamenitost za znamenitostjo. Lukrecij je dejal: 'Tako vsakdo pobegne pred seboj.' A le kako, če si nikoli ne utečeš? Kot najnadležnejši sopotnik zasleduješ in preganjaš samega sebe. In zato moramo spoznati, da naša težava ne leži v krajih, temveč v nas samih.« No. Z dvema besedama vam lahko dokažem, da Senekove besede niso zalegle – množični turizem.

Čeprav je bil turizem v Senekovih časih vse prej kakor množičen, pa je mnogo pozneje s pojavom sodobne železnice in potniških ladij potovanje postalo dostopnejše vse več in več ljudem. Po zaslugi cenovno ugodnih kart letalskih in drugih prevoznikov ter vsesplošne povečane mobilnosti danes torej neznanska množica zemljanov redno beži iz domačih krajev čim dlje od svojih življenj, obvezna oprema dopusta pa je pravzaprav povsem po nepotrebnem postal potni list. Pa je na račun tega na svetu kaj manj predsodkov, nestrpnosti in omejenosti? Jasno, da ne. Če kaj, nam je razmah turizma pomagal zarisati še dodatno ločnico – med tistimi, ki potujejo, in tistimi, ki tega nočejo ali si tega ne morejo privoščiti. Potovanje je namreč postalo statusni simbol, odkljukavanje destinacij s seznama želja obsesivno kompulzivna motnja, slogan sodobnega (avan)turista pa 'prišel, videl, objavil' – in nato, neogibno, pozabil. Brezumno goltamo mesto za mestom, državo za državo, kulturo za kulturo, kar naprej hočemo nekaj novega, nekaj nepoznanega, po drugi strani pa ne preveč tujega, sicer nam je hitro nelagodno – v tujini se držimo kontinentalnih zajtrkov in obljudenih krajev, da ne postanemo žrtve nepridipravov in prebavnih motenj. Tisti bolj pustolovski se sicer smelo odpeljejo na ogled slumov v Nairobiju, favel v Riu de Janeiru ali Bronxa v New Yorku, ko pa se popotniki vrnejo iz Indije, tožijo, kako nadležni so tamkajšnji roji beračev. Ves svet je postal živalski vrt, teža bančne kartice pa odloča, na kateri strani avtobusnega okna se boš znašel – a za kakšno ceno? Zasoljeno.

Horde turistov s pridom uničujejo naš planet in iz tedna v teden lahko beremo, kako Unesco grozi, da bo s seznama svetovne dediščine črtal hrvaška Plitviška jezera, kako gradnja hotelov in drugih turističnih objektov ogroža staroveško podobo črnogorskega Kotorja, kako Slovenci zaradi silnega navala obiskovalcev omejujemo vstop v dolino Vrata, kako so oblasti zaradi preobilice smeti in turistov začasno povsem zaprle tajsko plažo iz filma Obala, kako zaradi gradnje letališč in hotelskih kompleksov številnim vrstam na Galapaških otokih grozi izumrtje, kako so Francozi zaradi prevelike gneče začasno omejili dostop na Mont Blanc, kako – naj nadaljujem? Pred časom smo se na Vipavskem razveselili, ko je Lonely Planet Vipavsko dolino uvrstil na seznam desetih najbolj obiska vrednih destinacij Evrope, a vprašati se je treba, ali je to res čast – ali obsodba. Vprašati se je treba tudi, ali res potrebujemo nekoga tam zunaj, da nam pove, kako lepo nam je tukaj. In ne nazadnje se je treba vprašati tudi, zakaj, zaboga, prezirajoč domače loge tako opevamo vse tuje, medtem ko tujci rinejo k nam. Pri vsem tem pa je morda najbolj zanimivo prav to, da tako hlepimo po spoznavanju tujih kultur, ko pa na domači ulici trčimo v nekoga z napačnim priimkom, bi mu najraje razčesnili betico.

No.                                                 

Očitno res drži, da 'naša težava ne leži v krajih, temveč v nas samih' – kajne, Seneka? Zato menda ni nič nenavadnega, da – če si za konec sposodim še besede angleškega zgodovinarja Thomasa Fullerja – 'potovanje modrega človeka naredi boljšega in bedaka slabšega'. S tem v mislih mogoče raje naslednjič, ko se nam stoži po tujih deželah in novih izkušnjah, za začetek poskusimo s pristnim nasmehom na ustnicah pozdraviti soseda, na seznam življenjskih želja pa dodajmo kakšno točko, od katere bo imel poleg nas še kdo drug kakšno korist. Pa poglejmo, če bo vegetiranje na naši preljubi Zemlji potem res kaj bolj odprto, zdravo in uvidevno. A prav, Twain?

Petra Brecelj

#kolumna

Kolofon