Tudi časovno je osrednja zgodba filma zgolj vmesno poglavje boja za pravice temnopoltih. Kar naznani že uvodni prizor filma, ki je v bistvu izsek iz klasike V vrtincu (1938) ravno po odločilni bitki Ameriške državljanske vojne v Atlanti. Vse vmes so sedemdeseta, konec pa sledi s sedanjostjo oz. s prizori iz lanskega neonacističnega pohoda v Charlottesvillu. Vse je torej pripoved o preganjanju, ki v bistvu ni nikoli zares prenehalo. Še več. Lee nam na koncu ponudi zanikanje aktualnega ameriškega predsednika, da bi Charlottesvillu paradirali neonacisti, takoj za izjavo pa pred nami zaplapola nacistična zastava v rokah nekega protestnika. Zlo torej kroži po zgodovini. A pojdimo na začetek.

Temnopolti policist »zelenec« Ron Stallworth (John David Washingtonniti) ne rabi več krinke, da bi se infiltrirat v kukluksklan. Samoumevno mu je, da kljub temu, da bo »igral« civilista, da vendarle uporablja svoje ime, še več, ime posodi tudi svojemu policijskemu kolegu – belemu Flipu Zimmermanu (Adam Driver). Normalno, če hoče v KKK ne sme biti črn. Zanimivo je to, da je Flip brez posebnega obotavljana za akcijo. Novi policist mu ponudi nalogo, on pa skoraj brez pomislekov pristane na nevarno igro. Tako nastopata, Ron kot on sam po telefonu, Flip pa kot Ron na štiri oči. Ron je takorekoč svoja tajnica, Flip pa operativec, Ronov avatar, tisti, ki udejani to, kar je po telefonu povedal. Ovira ga zgolj judovsko poreklo in temu logične telesne »posebnosti«, ki ne smejo priti na plan.

Vse to obeta polno dogajanja in pogrizenih nohtov. V tem ni Spike Lee ustvaril nič novega. Dva policaja, en na terenu, drugi v avtu, ki prisluškuje. Problem je žica, mikrofon prilepljen na trebuh, ker se bojimo trenutka, ko si bo moral sleči majico, slejkoprej bo prišlo do tega. Prav to tudi ustvarja napetost. Po eni strani hoče Lee naslikati »organizacijo« kot si pravijo člani kukluksklana čimbolj človeško, brez mističnih razsežnosti in srhljivih ravnanj. Če bi namreč srečali enega izmed pripadnikov, bi se lahko brez problema pogovarjali z njim. Po drugi strani pa na trenutke zapade v nepotrebno karikiranje, kar je po svoje smešno, saj na začetku operacije slišimo »V kukluksklanu niso samo kmetavzarji kot bi pričakovali.« Kasneje pa spoznamo pripadnika Ivanhoa, ki služi kot komični doprinos, a izpade popolnoma enoplastno in ja, brez problema bi mu lahko prisodili, da je prišel iz koloradskih kmetij.

Črni KKKlanovec izgleda kot bi ga snemal Tarantino, le da ne bi imel budgeta za umetno kri. Tudi če vas spomni na lansko uspešnico Zbeži!, ni nič čudnega, saj je režiser slednjega pri Črnem KKKlanovcu sodeloval kot producent. Omembe je vredna igra, posebej Jasperja Pääkkönena (morda ga poznate iz serije Vikinigi), v vlogi Felixa, ki s svojo nezaupljivostjo in stalnim namigovanjem na slabo vest prestraši še nas v dvorani. Tudi Washington kot mladi in obetavni policist vnese v film veliko energije, da ta ne obstoji na mestu temveč ga konstantno poganja naprej. Ne moremo pa niti mimo Topherja Graceja, ki kot David Duke – vodja klana, poln floskul o rasni neenakosti kar kliče k skupnem nastopu z Bernardom Brščičem.

En izmed najmočnejših delov filma je prav gotovo konec. Tu je montažerju Barryju Alexandru Brownu uspelo brez naracije in iz agencijskega materiala sestaviti kolaž posnetkov in fotografij iz lanskih protestov v Charlottesvillu tako prepričljivo in obenem dovolj šokantno, da lahko film odmeva še po izhodu iz dvorane.

Bržkone največji dosežek filma je zagotovo prikaz zgodovinskega dogodka v korespondenci z aktualnim dogajanjem. Tu bi lahko Lee naletel na klišejsko obsojanje, naivni aktivizem, liberajzerske fore, a se temu mojstrsko izogne tudi s humorjem in tako lažje prežveči težka poglavja zgodovine in sedanjosti.

Deli Nazaj