Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Ocena filma: Zvezda je rojena

Ko na plakatu pred kinematografom zagledate naslov Zvezda je rojena ste najbrž zadovoljni. To bo film za tiste depresivne deževne dni. Najbrž ne bo nič posebnega, bo pa vsaj vesel. Na plakatu se smehljata Bradley Cooper kot rock pevec Jackson Maine in neprepoznavna Stefani Joanne Angelina Germanotta oz. naj ji bo, jo bomo klicali z njenim umetniškim imenom – Lady Gaga, a zgolj, ker je krajše. V tem filmu igra preprosto punco Ally.

A kaj pričakovati od take super zvezde, če jo »namaskirate«, da izgleda kot (najbrž) doma in jo pošljete igrati v film, ki je režiserski prvenec drugega super zvezdnika – igralca Bradleyja Cooperja, ki poleg tega v filmu odigra še glavno vlogo? Kmalu ugotovite. Ally potrebuje Maina. Maine potrebuje Ally. Oba potrebujeta šovbiznis. Šovbiznis potrebuje njiju. Gaga je ponekod res Ally in Cooper Maine. Lahko bi bila zgodba o njiju. Njuna ljubezenska zgodba do (zabavne) umetnosti. V njej ne moralizirata, zgolj pokažeta da je njuno delo sicer v zabavo milijonom, a vendar preklemano težko. Šovbiznis je garanje, cena slave astronomska. Kmalu pridemo do sporočila, da naj se s tem ukvarja zgolj tisti, ki ga prenese. Gaga in Cooper ga očitno v vsakem primeru obvladata. Še več. Samoizpovedno je Cooper tu kot režiser, češ, »nisem samo lep igralec, znam tudi razmišljat in odlično igrat hkrati.« Gaga pa, »Res je, sem pop pevka. Pa vendar vem kaj je prava umetnost.« Če upoštevamo njen imidž, je v Zvezda je rojena še najmanj prepoznavna. Verjamemo ji, da je barska pevka nekega transvestitskega bara, kjer prepeva pesmi Edith Piaf. Kaj pa žanr, romantična drama? Seveda gre za klišejsko, že videno zgodbo. A to romantično dramo rahlo prevetri mrzel piš. Tega se je Cooper zavedal. Uspelo mu je ravno s tem, ker žanru ni povsem obrnil hrbet, nič ni hotel izumiti, pravzaprav je ustvaril film, ki precej spominja na klasične romance. Ker ga je prepustil toku, mu je film povrnil uspeh.

Zgodba teče kot namazana. Slavni rocker Jackson Maine (Cooper) se zaljubi v simpatično dekle Ally (Gaga), zelo nadarjeno pevko, ki poje samo v prostem času. Slednja se sramuje svojih besedil, ta pa so seveda Mainu všeč. Še več, že za prvi prihajajoči koncert jim naredi aranžma, Ally nenapovedano, brez tonske vaje, brez vedenja o dodatnih kiticah, vskoči na oder in tako rekoč brezhibno zapoje z njim duet. Prima vista, vse se poklopi. Seveda je sedaj Ally njegova pevska in življenjska sopotnica. To se zgodi prvo uro filma (od dveh in petnajst minut). Preveč je dobrih stvari, ki bi za preostanek filma obstale. Maine se hoče na vse pretege poistovetiti s svojim pokojnim očetom – alkoholikom, vzgajal ga je starejši polbrat, vedno bolj tone v alkoholizem. Ally pa mu pri tem ne more povesem pomagati. O slednji sicer ne izvemo veliko. Živi z ustrežljivim očetom – šoferjem, ki pa očitno nima veliko dela, saj z nekaj svojimi sodelavci doma cel čas klepeta in se reži.

Režiserska obremenjenost pa očitno ni ovirala Cooperja pri odličnem nastopu rahlo vase zaprtega in momljavega zvezdnika brez posebne razgledanosti in prepričanj, a vseeno prikupnega z žarom dobrotljivosti. Igra Lady Gaga pa je nasploh pravo odkritje! Karizmatična, močna, empatična, humorna vloga, ki ji je dodeljena, povsem preseneti, saj je bilo pričakovano, da bo bolj pela in manj igrala.

Zgodba je po svoje zrcalo pred katerim stoji Gaga. Ally namreč začne kariero s svojo balado v duetu z Mainom, kasneje dobi menedžerja, usmeri se v pop, kar Mainu ni najbolj všeč, Ally pa to obvlada. Tudi ta razlika, staromodna pojava rockerja, ki pravi, da »če ne posežeš po duši, ne boš uspešen« ter Allyjino garanje v šovbiznisu, ki pa ji ustreza in je v njem uspešna, ponudi razmislek o primerjavi komercialnega uspeha z zadovoljitvijo strožjih umetniških apetitov. Ustvarjalci filma delo v zabavni industriji do neke mere spoštujejo. A na koncu se nanj poščijejo in to dobesedno!

Zvezda je rojena je tako uporniški otrok zabavne industrije, pankrt žanra kateremu pripada. Največji dosežek je vsekakor močna kemija dveh velikih zvezdnikov, ki pod okriljem Warner bros studia (film namreč ni neodvisen) skozi film problematizirata pravzaprav slednje - življenje slavnih in uspešnih. Zdaleč da bi ob tem iz piedestala svojih uspehov modro moralizirala. V duhu naturalizma pokažeta, da je tudi zvezdništvo poniževanje, udarec v obraz, zamrznjen grah za obkladek ter hrepenenje po majhni hiši s psom.

 

Nejc Furlan

#kolumna, #film

Kolofon