Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Pravljica iz doline

Jan se je znova izkazal za heroja celotne Domove. Očitno se je tujerodna vrsta po Tonetovem zaporu zbala Domove, saj jih od tedaj naprej niso več videli. S Tonetom, ki je bil očitno res na vezi s tujerodniki so opravili, sedaj so oči vrgli na mladeniča Luka Tedna, ki je imel pomisleke glede elitnikov. Kakorkoli že. Po Janovi ubranitvi Domove, je vas v dolini ostala pod blagoslovom miru in sloge. Dovolj dober razlog, da je stvarnikov živež še naprej razveseljeval prebivalce zelene doline.

V čisto mali dolini, ki stoji na prepihu južnega in severnega vetra in ki iz višine izgleda kot vrhana košara dobrot stoji vas Domova. Domovanci so znani po starih, kamnitih hišah, ki vsaka s svojo malo zelenico pred njo spominja na malo podeželsko vilo. Ko ima prvi Domovanec večjo zelenico od sosedovega, se slednji potrudi, da ne bo dolgo časa zaostajal. Včasih je to najboljše preživljanje prostega časa prebivalcev Domove. Poleg malih graščin je Domovancem velika stvarnikova roka namenila rodovitno zemljo in ugoden zrak, ki jim nudi, da se nasitijo svojega živeža. Drevesa se jim pripogibajo s svojim plodovom, njive naplavljajo svoje pridelke, živali, kot bi same nagibale svoje vratove za zakol. Domovanci živijo dobro. Živijo v miru, brez stika z ostalim svetom. Obok gorovji okrog doline jih obvaruje pred večjimi naravnimi nesrečami.

Domovi družabno življenje predstavljajo dve krčmi. Ena je v središču vasi, kjer se često srečajo vaški veljaki in razglabljajo »kaj je prav in kaj ni« ter »kaj je potrebno, da bo dobro«, malce postrani gledajo na druge, mlajše vaščane, ki zahajajo v krčmo nad vasjo. Sama odrinjenost jim omogoča več miru pred ostalimi. Tam se radi poveselijo ter tako in drugače zdravijo vsakodnevne skrbi v glažih domače kapljice, predno se vrnejo domov še samozavestnejši, ker vendarle živijo v najlepši dolini na svetu.

Zgodilo se je nekega dne, da je poštni kurir, ki je prinesel pošto v malo graščino neke gospe, povedal, da se okrog vasi podijo neznanci. Oglašajo se s zvoki, ki spominjajo na živali, nihče jih ne bi razumel v prelepem Domovem. Novica se je razširila. Nesprejemljivo je, da se po Domovi sprehajajo ljudje, ki niso od tu. Ljudje so se prestrašili. Izbrati so morali junaka, ki bi o tem več poizvedel. A to je med mnogimi domačimi junaki težko. Kot najzanesljivejši in najpogumnejši se je na koncu izkazal Jan, ki je v preteklosti tihotapil frače in bil najbolj zaslužen, da je celo sama Domova imela svojo majhno vojaško brigadico. Ni bil ravno simpatičnega videza, a je njegov zresnjen pogled vedno zvabil resnico od sogovornika. Bil je nekolikanj hladen, a govorila so dejanja v njegov prid.

Danes se je odpravil v grm z gorjačo. A mu slednja ni bila namenjena za napad ampak za obrambo. Invanzijo tujerodnih prišlekov je hotel zgolj videti na lastne oči. V poznih urah, ko so se družine že prestrašeno zapirale v svoje domove in so strahoma spremljale hladne ulice iz rež svojih oken, se je Jan skril v grmovje tik nad vasjo. Kar precej časa je minilo predno se je kaj zgodilo, a bilo je vredno počakati. Ko je prenehal celo pasji lajež je bilo zaslišati nekaj nenaravnega, nedomačega, nekaj kar ni bilo od tu. Mesečina je bledo osvetlila prišleka, da je bila Janu vidna samo črna pojava, ki se je opotekajoče premikala iz vrha vasi iz smeri gostilne v njeno staro jedro. Jana je spreletel hlad. Nezavedno se je prijel za srce in zašepetal »za Domovo«. Vedel je, da je napočil trenutek, ki ga lahko zapiše z zlatimi črkami v zgodovino svojega kraja. Za seboj je pustil dva sinova, hčer ter skrbečo ženo, ki je v teh trenutkih sklenila roke in rotila za njegovo vrnitev. Redkokdaj se je zgodilo, da je bila družina tako narazen. Črna pojava je izginila v noč. Kmalu ji je sledil tudi Jan, a se je za njo izgubila vsakršna sled, slišal je zgolj kričanje iz neke hiše, a je domače psovke jasno razpoznal. Odpravil se je domov kjer ga je žena z rosnimi očmi objemala kot bi videla soproga, ki se je ravnokar bil vrnil iz vojne.

Naslednje jutro je Jan izbrani druščini veljakov povedal: »Dragi Domovci. Naša ugibanja so pravilna. Po vasi se podijo črne prikazni, a ne gre za zlodija iz onega sveta, gre za zlodija v človeški obliki. Enega izmed teh sem včeraj videl na lastne oči! Veljaki so se prijemali za usta. Utihnili so, slišati je bilo zgolj močno bitje njihovih src. Za Domovo seveda. Jan je nadaljeval: »Spak je krulil nam nerazumljive besede, hoja je bila pobalinska, razbojniku podobna. Naj vas soočim z resnico. Na to se bo treba navadit. Vedno več jih bo.« Veljaki so resnobno, s prikritim strahom strmeli v Janeza, dokler ni mlajši med njimi – Luka Teden zinil: »Kaj pa hočejo od nas?« Jan je za trenutek obtihnil, pustil je, da je njegov razmislek izpadel kot namenski premor v katerem se je vprašanje zazdelo, češ, kaj sploh sprašuješ, če je jasno. Nato je čisto mirno odgovoril: »Hočejo nas. Našo Domovo. Polastili si bodo naše žene, naše otroke odpeljali.« Mladenič med veljaki je zopet hotel nekaj vprašati. Sedaj so ga starejši kolegi nekoliko jezno pogledali. »Kako pa veste, da želijo ravno to? Nobeden še ni ostal tu. Nič sumljivega se ne potika po vasi.« Jan se je nasmehnil, a ta nasmeh je bil poln resnobe, strogosti: »premlad si, da bi poznal bedo in prestar, da bi jo videl.« Mladenič ni nič razumel. Zleknil se je na stol, dvignil kozarec in ga odpil. Pustil je, da se pogovarjajo naprej.

Naslednji večer je bilo prirejeno slavje ob upokojitvi enega izmed članov vaških elitnikov. Napajali so se v gostilni nad vasjo, da bi čim manj motili spalne ure ostalih. Jan se upokojitve ni udeležil. Zopet se je odpravil v hosto nad vasjo kjer je pozorno spremljal okolico.

Elitnik Tone si je na drugi strani majhne hoste s težavo zadrgnil hlače po opravljenem odzivu klica narave. Šel je tja iz gostilne, saj ni maral pred drugimi preveč časa ostati na stranišču. Sicer se je bal govoric o tujih stvorih, a kaj ima sploh izgubit, če bi ga tujerodnik ubil, bi na koncu slovel kot mučenec Domove. To se pa tako fino sliši! Sedemkrat bolj kot njegovo življenje, ki ni srečno. Vse je bilo težavno. Svet se je očitno tako sesedel nanjga, da si je pri javljanju naravi moral pomagati z opiranjem na drevo, ki ga je še preneslo. Pri tem je strašno brundal čez življenje, čez ženo, ki je po cele večere ni doma, sedaj pa še čez prišleke. Nerodno se je po pobočju hriba spustil nazaj v vas.

Jana je na drugi strani zmotilo šelestenje iz gozda. Tolažil se je, da je najbrž srna, ki se je izgubila v noči, a kmalu se je zaslišalo lomljenje veja. »Divji prašič ali še huje – medved« se je zbal Jan. Ostal je miren, ko je videl, da pojava počasi in omehajoč leze iz gozda. Bila je to črna, pokončna postava, ki je oddajala tujerodne besede. Jana je močno zasrbelo med prsti, da bi skočil na pojavo. Sedaj ali nikoli.  Prišlek je bil sam. Če pa bi ga napadel, je bila gostilna dovolj blizu, da bi mu spodkopal noge, ga podrl in se z njim zakotalil vse do gostilne, kjer bi mu ga pomagali onesposobiti drugi elitniki, ki so nazdravljali uspešni karieri. Kakšno veličastno dejanje bi to bilo, da bi človek ob neki upokojitvi poskrbel še za prihodnost Domove!

Jan se je iz grma pognal proti črni pojavi, ob tem je kričal kot bi šlo za življenje ali smrt. Tone se je nerodno obrnil. Pri vsem tem se je sedaj za hip streznil, toliko, da je videl Jana kako mu teče naproti. »A si vseeno prišel…« Bum! Tresk! Oba sta padla. Obležala sta na pragu gostilne. Oba potolčena, rdeča in zelena. Elitniki so se počasi bližali nesrečnemu paru, ki je stokal v travi. Nič jim ni bilo jasno. Od kje Tone, ki je še maloprej pil v krčmi in je sedaj ves razbit in od kje Jan, ki je šel na lov za prišleki. »Tone očitno nekaj naklepa s tujerodniki. Videl sem ga kako prihaja iz gozda. Natanko tako kot sem te dni že videl tisto črno pojavo.« Občestvo veljakov se je zaskrbljeno z iskrico naraščajoče jeze obrnilo na vedno bolj treznega Toneta. »Ne glejte me tako. Dobro veste, da vsakič grem na stranišče v hosto. Če me je on zamenjal za tujca, nisem jaz kriv.« Res je. Zgodba je resnična. Tudi Jan je kmalu spoznal, da je že prejšnje večere videl Toneta, ki se je plazi. A Jan je vendarle Jan. Tujerodnikov sicer še ni, a Tone je z njimi zagotovo sodeloval. Kdo bi sicer ponoči hodil v hosto. Naslednje dni so Tonetu sodili. Ženam je bilo vse jasno, že tako ni hodil v cerkev. Žena je prihajala pozno domov ali pa se celo ni vrnila. Sodnik Vinko Damijak mu je naprtil sedem let zapora in nato družbeno koristna dela. A pustimo poražence.

Jan se je znova izkazal za heroja celotne Domove. Očitno se je tujerodna vrsta po Tonetovem zaporu zbala Domove, saj jih od tedaj naprej niso več videli. S Tonetom, ki je bil očitno res na vezi s tujerodniki so opravili, sedaj so oči vrgli na mladeniča Luka Tedna, ki je imel pomisleke glede elitnikov. Kakorkoli že. Po Janovi ubranitvi Domove, je vas v dolini ostala pod blagoslovom miru in sloge. Dovolj dober razlog, da je stvarnikov živež še naprej razveseljeval prebivalce zelene doline.

Nejc Furlan

#kolumna

Kolofon